1. dan Koča v hribih

Ko je oče prinesel domov novico, da so podedovali staro kočo v hribih, je vso družino prevzelo veliko vznemirjenje. Pred mnogimi leti je oče spoznal pastirja Jošta in od takrat so v njegovi koči preživeli veliko srečnih dni. Nič ga ni motilo, da je oče pripeljal s seboj mamo in malega Luka in da se je družina z leti večala. Vse je imel rad: Luka in Manco, ki bosta drug za drugim kmalu končala osnovno šolo, pa Petra in Tinko, ki hodita v peti in prvi razred. Vsem je delil svoje bogato znanje o čudovitem božjem stvarstvu in jih učil ljubezni do vsega živega.

Potem se je stric Jošt zelo postaral, postal je slaboten in vedno bolj bel, vedno bolj podoben prozornemu angelu z milim, tihim nasmehom. Nekega dne ga je oče mukoma spravil v dolino v bolnišnico. Jošt seveda ni bil srečen, ker je moral zapustiti svoje hribe. Toda v bolnišnici je bil na toplem, preoblečen in sit in nad posteljo mu je visel zvonček, da je lahko poklical sestro, kadar je ponoči potreboval pomoč.

Ne, res ne bi mogel ostati v svoji ljubi koči, popolnoma sam. Tu v mestu je imel vsaj njih, očeta in mamo, pa Luka, Manco, Petra in Tinko, da so ga pritekli pozdravit in mu prinesli kakšno mandarino. Saj ni ničesar potreboval, vesel pa je bil obiskov. Človek potrebuje prijatelje, ki jim ni vseeno zanj.

Potem je bila postelja strica Jošta nekega dne prazna. Otroci so že dovolj veliki, da so takoj vedeli, kaj se je zgodilo. Vendar to ni zgodba o žalosti, pa tudi ne o rožah ob cerkvi pod Joštovo goro. Joštov grob je namreč ves zasajen s planinskim cvetjem, da se mora stricu še v nebesih dobro zdeti.