V svetu je veliko negotovosti - odprta vprašanja o življenju in smrti, resnici in krivici, Bogu in veri. Mnogi se opredeljujejo za agnostike in ostajajo ob strani kot neverni. Ne moremo zares vedeti trdijo, lahko bi bilo tako ali pa drugače. Ni mogoče priti do gotovosti, zato ne bomo delali nikakršnih sklepov. Toda če obstaja Bog, ki nas je ustvaril in skrbi za nas, je jasno, da nas ne bo pustil v temi, ali celo čakal, da sami tipaje iščemo pot do njega. Upravičeno pričakujemo, da se nam bo na različne načine razodeval. Prav to uči Sveto pismo in razlaga Cerkev.

Puščeni v temi?

Kristjani verujemo, da nas Bog glede sebe ni pustil v temi. Bog se veseli, ko se nam razodeva. Izročil nam je trajen zapis o tem, kako se je v preteklosti razodeval ljudem, tako da se danes od njih lahko učimo. Kristjani verujemo, da je ta trajni zapis Sveto pismo.

Kako se je Bog srečeval s posamezniki; kako je skrbel in spravljal v red svoje ljudstvo; posebna sporočila, ki jih je imel zanj; duhovna izkustva tistih, ki so bili Bogu zelo blizu - vse to in še veliko več lahko najdete na straneh Stare zaveze, ki so jo dolga stoletja pisali številni in različni ljudje.

V Jezusovem času so Judje tako spoštovali Staro zavezo, da so jo imeli za Božjo besedo. Verovali so, da je vse te besede izrekel Bog. Kadar se je pojavilo versko vprašanje, so iskali odgovor v Stari zavezi. Razpravljanja je bilo konec, ko so našli ustrezno svetopisemsko besedilo.

Jezus je enako ravnal. Tudi zanj je bila Stara zaveza Božja beseda.

Čeprav je prinesel nov nauk, ni nikoli pozabljal na Staro zavezo. Rekel je celo, da jo je prišel dopolnit (prim. Mt 5,17). To je storil tako, da je s svojim učenjem pokazal na njen skriti pomen in s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem izpolnil njene napovedi in obljube. Tisti, ki verujejo Jezusovim besedam, morajo jemati resno tudi Staro zavezo.

Nova zaveza je nastala iz tega, kar so prvi kristjani napisali o Jezusovem življenju (štirje evangeliji), o življenju prve Cerkve (Apostolska dela) in pisem mladim Cerkvam. Apostoli niso le sprejeli Stare zaveze in Jezusovega nauka kot vodilo, ampak so tudi svojim zapisom pripisovali enako veljavo. Imeli so jih za navdihnjene od Boga samega. Prepričani so bili, da so v moči Svetega Duha govorili v Kristusovem imenu. Zelo kmalu je vse, kar so zapisali, dobilo enako veljavo kot Sveto pismo stare zaveze.

Če Sveto pismo beremo, lahko iz njega črpamo bogata izkustva, ki so jih o Bogu doživeli različni ljudje. Sveto pismo nam pove vse, kar moramo vedeti o Bogu - in še več.

Boga moremo delno spoznati iz tega, kar je naredil. Mnogo ljudi ob pogledu na naravo pomisli na Boga. Sveto pismo pravi, da nam stvarstvo na splošno govori o Božji moči in veličini. Vendar pa nam kljub svoji čudoviti lepoti o Bogu ne pove dovolj.

Nekaj se lahko o Bogu naučimo iz tega, kako smo ustvarjeni. Človek ni le stvar, je bitje, ki misli. Kot ljudje imamo tudi duhovne potrebe in se sprašujemo, kaj je smisel življenja. Vznemirja nas vprašanje, kaj je prav in kaj napak. Čutimo tudi potrebo po češčenju nečesa, kar je večje, kot smo sami. Vse te stvari nam govorijo o Bogu, ki nas je tako ustvaril. Toda podoba Boga, ki jo dobimo, ko gledamo le sebe, je nepopolna in meglena.

Bog je v zgodovini govoril, zato da bi se nam razodel. Stara zaveza nam daje o Bogu veliko bolj jasno podobo. Pripoveduje, kako je Bog deloval v zgodovini izraelskega naroda. Ko vidimo, kako se je Bog srečeval z ljudmi in vodil dogodke, ga še bolje spoznamo. Toda cela Stara zaveza je nepopolna - kaže v prihodnost na nekoga, ki nam bo Boga razodel še popolneje.

Bog je končno poslal na svet svojega Sina. Jezus nam s svojim življenjem razodeva popolno podobo Boga. Ker je Jezus Bog, nam lahko pokaže, kakšen je Bog - in ker je bil človek, nam je blizu in razumljiv. Toda Jezus je šel dlje. Dejal je, da lahko le preko njega spoznamo Boga.

Jezusove učence je vodil Sveti Duh. Naše razumevanje Jezusa dopolnjujejo ostali novozavezni spisi. Ker je bilo v Jezusovem življenju in nauku mnogo stvari, ki jih učenci med njegovim bivanjem na zemlji še niso mogli razumeti, je Bog poslal Svetega Duha, da bi jih poučil o tem, kar se je zgodilo in kakšen pomen ima vse to. Na ta način je Bog povedal vse, kar nam je hotel razodeti o sebi. Sveto pismo nas vabi, naj gremo prek znanja o Bogu do lastnega izkustva Boga.

Ti spisi te vodijo nazaj do žive podobe tistega najsvetejšega duha, Kristusa samega, ki je govoril, ozdravljal, umrl in vstal... Erazem Rotterdamski

Bog je govoril po ustih ljudi

Nekateri pisatelji Svetega pisma še posebej izjavljajo, da Bog govori neposredno po njih. Judje, pa tudi Jezus, so soglašali s to trditvijo. Toda ne smemo misliti, da so ti pisatelji spadali v nekakšno nebeško "tipkarsko ekipo", da je Bog zdaj enemu, zdaj drugemu rekel: Izberi črko!, ali pa: Napiši knjigo!

Ko se je Bog hotel razodeti, je uporabil ljudi in govoril prek njihovih osebnosti, časa, v katerem so živeli, okoliščin, okolja in vzgoje (Zato moramo dobro spoznati njihovo življenje in dobo, če hočemo razumeti, kar so zapisali). Čeprav je npr. prerok Jeremija rekel, da posreduje Božjo besedo, iz njegove knjige zvemo precej tudi o njem samem. Isto velja za druge pisatelje Svetega pisma: za Ozeja, Pavla, Jakoba in ostale. Bog je uporabil njihove značaje in izkušnje, da je ljudi poučil, kakšen je.

Ali zaradi tega v Svetem pismu mrgoli človeških napak in pomot? Ne, če veruješ, kar je o njem rekel Jezus. Bog je imel stvari povsem v rokah, tako da je vodil delo piscev, ki pa so seveda pri vsem tem ostali samostojne osebnosti. Zato so se Jezus in njegovi učenci lahko tako zelo sklicevali na Staro zavezo in tudi trdili, da njihove besede izražajo tisto, kar nam Bog želi povedati.

Temu deležu Božjega delovanja pravimo navdihnjenje. To seveda pomeni več kot le, da je Sveto pismo literarni biser, ki ljudi ob branju prevzame - podobno kot najboljše leposlovno delo. Bog je nastajanje Svetega pisma tako vodil, da lahko vse, kar je v njem, sprejmemo kot popolnoma zanesljivo.

Sveto pismo ni bilo napisano za nekaj izbrancev - za bogate in za pametne. Napisano je bilo za ljudi, ki v svojem življenju potrebujejo usmeritev.

Vse od Boga navdihnjeno pismo je tudi koristno za pouk, za prepričevanje, za poboljševanje in za vzgojo v pravičnosti... 2 Tim 3,16

Kdo lahko reče, kaj je prav?

Kdo je pooblaščen, da nam da odgovor na vprašanje, kaj naj verujemo? V zgodovini so se celo kristjani glede tega razhajali.

Nekateri so trdili, da je bil svetopisemski nauk za čas, ko je bil zapisan, čisto v redu, zdaj pa je treba zaradi napredka predstav svobodno izbirati tisto, kar se sklada s sodobnim mišljenjem. Toda, kdo si upa reči, da je sodobno mišljenje pravilno, svetopisemska misel, ki jo razlaga Cerkev, pa napačna? Če se je Bog razodel in to razodetje zaupal v varstvo Cerkvi, ali ne bi bilo dobro preveriti svojih pogledov v luči Božjega gledanja, kakor ga nezmotno razlaga Cerkev? V nasprotnem primeru zaidemo v položaj, ko se lahko vsakdo sklicuje na svojo, resnico. Rezultat tega je množica različnih ver, prikrojenih po kapricah določenega posameznika, ne pa ena katoliška - vesoljna vera.

Martin Luter in ostali reformatorji so trdili, da nauk katoliške Cerkve nasprotuje Svetemu pismu. Do takih trditev jih je pripeljalo življenje nekaterih cerkvenih voditeljev tedanjega časa, ki niso živeli po evangeljskem nauku. Reformatorji so posplošili kritiko takih primerov na celotno cerkveno vodstvo in mu odrekali pravico do nezmotljive razlage cerkvenega nauka. Tako še danes cerkvenemu učiteljstvu odrekajo to pravico. Pravijo, naj ob branju Svetega pisma to stori vsak sam.

Stališče reformatorjev, da je Sveto pismo Božja resnica za vse čase, izhaja iz prepričanja, da je Jezus kot Božji Sin zadnje razodetje Boga. Bog je Resnica, zato sebi ne bi nasprotoval. Zgodovina nam vedno znova potrjuje, da se načini mišljenja spreminjajo in da so se ljudje že večkrat zmotili. Potrebujemo nekaj zunaj našega umovanja, da ostanemo na pravi poti. Zato nam je Bog dal Sveto pismo.

Katoliški nauk bistveno dopolnjuje učenje reformatorjev. Pravi, da je Jezus resnico in razlago resnice zaupal izključno Cerkvi (prim. Mt 16,18-19). Samo Cerkev s cerkvenim učiteljstvom na čelu ima pravico odločati, kaj naj verujemo. Pri tem se naslanja na Sveto pismo in na cerkveno izročilo (vera Cerkve skozi stoletja) in se ne ozira na modrost sodobnega mišljenja - večkrat mu celo odločno nasprotuje. Z drugimi besedami: Cerkev svojega učenja skozi stoletja bistveno ne spreminja. Kadar papež in škofje slovesno razglasijo neko resnico, se ne motijo in ne nasprotujejo nauku Svetega pisma.

Če v evangeliju veruješ, kar sam hočeš, potem ne veruješ evangeliju, ampak sebi. Sv. Avguštin

Prepričajmo se, kako je s Svetim pismom

Še bi lahko govorili o zanesljivosti in natančnosti Svetega pisma, o tem, kako je Bog kar najbolj prepričljivo spregovoril svojemu ljudstvu, toda pravega pomena Svetega pisma ne bomo dojeli, dokler se ne bomo sami osebno srečali z njegovim sporočilom. To storimo, ko sprejmemo vero v Jezusa. Če verujemo, kar Sveto pismo govori o njem, če verujemo njegovim besedam, spoznamo, da se začenja v našem življenju nekaj dogajati. Resnico Svetega pisma preizkusimo na sebi, v svojem življenju. Cerkev je vedno poudarjala, da je Sveto pismo Božja beseda. Pri skupnem branju tudi povemo: to je Božja beseda. Ko so ljudje sami izkusili, da Bog tisto, kar je rekel, misli resno, je iz tega vedno vzklilo bogato duhovno življenje. To velja tudi za nadaljnjo rast v krščanski veri. Zato je važno, da Sveto pismo tudi sami osebno beremo. Toliko stvari je, ki nam jih Bog hoče povedati o sebi, o nas in o tem, kaj lahko za nas stori, če mu le dovolimo.

Veliko kristjanov je odkrilo, da so zaradi vsakodnevnega branja Svetega pisma, molitve in upoštevanja tega, kar Bog naroča, začeli vse stvari gledati v novi luči. Seveda je to zaradi prezaposlenosti ali drugih okoliščin za nekatere zelo težko, vendar ni nemogoče. Pri branju Svetega pisma moramo paziti na dvoje: zavedati se moramo, da smo pred Svetim, in prisluhniti, kaj nam Bog govori. Ker je Sveto pismo Božja beseda, bomo končno ob branju in sprejemanju te besede začeli tako misliti, kot misli Bog. Na svet in njegove potrebe bomo začeli gledati tako kot on. Če dovolimo Bogu, da stopi v središče, odkrijemo nove možnosti za življenje.

Ali ni Sveto pismo zastarelo?

Sveto pismo se nam lahko zdi zastarelo, če ga primerjamo z mnogimi modernimi pogledi na svet in mnenji, za katere slišimo po televiziji ali jih zasledimo v revijah. Ali niso fiziki že dokazali, da Boga ni? Ali ni psihologija dokazala, da smo Boga ustvarili po svoji podobi? Ali nam ne govorijo sociologi, da vsi ljudje potrebujejo družbo in da so verstva le način družbenega življenja?

Spomniti se moramo, da nam naravoslovne znanosti lahko govorijo le o materialnem svetu. Moderne znanosti nam pomagajo bolje razumeti vesolje, toda govor o Bogu, ki je onstran čutom dostopnega območja, ne spada v delovno področje znanstvenika. Tudi veliko modernih znanstvenikov veruje v Boga - in so kristjani. Psihologija in druge humanistične vede nam govorijo o naših potrebah, toda to ne pomeni, da za njimi ni nič drugega. Tek po hrani imamo, ker hrana obstaja. Prav tako bi lahko rekli, da čutimo potrebo po Bogu, ker obstaja.

Moderni pogled na človeka kot zgolj telo se ni pokazal kot priljubljen. Ljudje še vedno potrebujejo vero v smisel življenja in v to, da obstaja nekaj ali nekdo, ki je večji od nas.

Tudi ljudi dvajsetega stoletja, ki začno brati Sveto pismo, še vedno preseneti odkritje, da Sveto pismo soglaša z njihovimi lastnimi izkustvi.

Rentgenska slika nam da drugačne podatke o roki kot navadna slika. Znanost in Sveto pismo nam ponujata različna pogleda na svet, vendar se oba lepo dopolnjujeta.

Ali so poročila zanesljiva?

Kako naj vemo, ali tisto, kar so napisali pisatelji Svetega pisma, drži? In - ali so po vsem prepisovanju današnji zapisi še kaj podobni prvotnim?

€˘ Pričevanje arheologije. Precej svetopisemskih zgodb, ki so jih označili za nemogoče, so arheologi s svojimi izkopavanji potrdili kot popolnoma zanesljive. Zadnja leta so opravili mnogo izkopavanj v Palestini in sosednjih pokrajinah in pokazalo se je, da so svetopisemska poročila natančna. Veliko zgodovinskih podrobnosti, kot so čas, kraj in način dela v tistem obdobju, so osvetlile prav najdbe.

Seveda je v svetopisemskih poročilih tudi precej dogodkov, za katere ne moremo pričakovati, da jih bodo arheologi dokazali preprosto zato, ker ljudje iz tistega časa niso pustili ničesar, kar bi lahko zdaj izkopali v dokaz. Toda splošno ozadje svetopisemskega časa je leto za letom jasnejše in vse, kar pride na dan, potrjuje naše prepričanje, da so bili svetopisemski pisatelji zelo pazljivi, ko so zapisovali dogodke.

€˘ Rokopisi. Nekaterih zgodb Svetega pisma niso takoj zapisali, ampak so se skozi več rodov prenašale od očeta na sina. Zaradi tega nekateri trdijo, da so se na ta način vanje vtihotapile najrazličnejše napake. Toda zavedati se moramo, da so tako prenašali vse podatke, dokler niso iznašli pisave. Od primitivnih ljudstev, ki to delajo še danes, celo vemo, da je mogoče pri tem razviti neverjeten spomin za podrobnosti, kar smo mi že izgubili zaradi zanašanja na zapise. Zapise je bilo seveda treba prepisovati ročno, dokler se ni pojavil tisk, in lahko bi predvidevali, da so se tudi na ta način pojavile najrazličnejše napake. Vendar pa tisto, kar vemo o načinu prepisovanja Stare zaveze pri Judih, tega preprosto ne potrjuje. Nadvse so namreč pazili, da so natančno prepisovali, kajti do svetopisemskih knjig so imeli veliko spoštovanje. Zelo so se trudili, da niso delali napak.

Kar zadeva Novo zavezo, pa je na voljo več kot dovolj rokopisov. Vsi od mnogoštevilnih zapisov klasične literature, ki jih poznamo iz Grčije in Rima, so le prepisi, narejeni več stoletij po izvirnem zapisu.

Imamo pa dobesedno na stotine rokopisov Nove zaveze. Od teh nekateri obsegajo vse knjige, drugi pa le dele. Najstarejši rokopisi so komaj dve stoletji mlajši od prvega zapisa. Ti nam skupaj z zgodnjimi prevodi v druge jezike dajo zelo dobro sliko, kakšne so bile knjige Nove zaveze ob nastanku.

Mrtvomorski rokopisi Eno najpomembnejših odkritij zadnjega časa je naključna najdba v letih med 1940 in 1950. V tem obdobju so odkrili zbirko starozaveznih zvitkov,napisani malo pred Jezusom ali pa v Jezusovem času. V tistem času je ob Mrtvem morju obstajal Judovski samostan v katerem so člani večino časa posvetili preučevanju in komentiranju Svetega pisma. Preden so Rimljani okoli leta 70 uničili ta kraj so menihi skrili svojo knjižnico v votlinah na tem območju in tam je ostala, dokler ni neki arabski deček povsem slučajno naletel na prvo posodo z zvitki. Pred tem odkritjem je bil naš najstarejši zapis hebrejske stare zaveze približno tisoč let mlajši. Ker je šlo za rokopise Stare zaveze, se je naše poznavanje starozaveznega besedila takorekoč čez noč pomaknilo za tisoč let nazaj. Ena od presenetljivih ugotovitev je, da se je tekst teh menihov le malo razlikoval od tistega, ki so ga potem še stoletja prpisovali kar je zelo pohvalno za judovsko tisočletno ročno prepisovanje! To nas lahko še bolj prepriča, da je Sveto pismo veren zapis prvotnega besedila.

Svetopisemsko sporočilo

Sveto pismo je bilo napisano pred mnogimi stoletji za ljudi, ki so bili precej drugačni kot mi. Toda kljub temu v marsičem neposredno govori vsaki generaciji. Naše temeljne človeške potrebe se niso spremenile. Tudi danes so kristjani deležni istega Svetega Duha, ki je deloval v življenju prve Cerkve in potem skozi vso njeno zgodovino. V Svetem pismu pa so deli, ki na prvi pogled nimajo z nami nič skupnega, ker se ukvarjajo s takimi problemi, ki jih mi nimamo več. Prve kristjane je na primer zelo skrbelo, kaj smejo jesti in česa ne (prim. 1 Kor 8; 10,23-30). Vprašanje se je pojavilo v zvezi s tistimi kristjani, ki so bili kot Judje vzgojeni po zelo strogih predpisih glede hrane. Pa tudi udeležba pri poganskem obredu bi jih na zunaj zelo hitro vključila v malikovanje tujih bogov. Ti problemi se nam danes zdijo zelo tuji.

Vendar nam tega poglavja ni treba izrezati iz Svetega pisma, ker so v nasvetu glede ravnanja v takem položaju podana nekatera načela, ki veljajo tudi za reševanje današnjih problemov.

Nekaj teh načel: - Kristjani ne smejo kritizirati drug drugega zaradi majhnih razlik, ki obstajajo med njimi. - Noben kristjan ne sme sebe imeti za duhovno vzvišenega nad tistimi, ki ne delajo vsega tako kot on. - Kristjane so dejanja silila k premišljanju in pozornosti, da ne bi v Cerkev kar na lepem uvozili kaj nekrščanskega.

Najbolj pomembno načelo pa je, da se kristjani lahko med seboj ljubijo kljub temu, da imajo različno mišljenje o stvareh, ki niso bistvene za življenje.

Druge vrste težava se pojavi, kadar se srečamo s problemom, o katerem Sveto pismo nič ne govori. Takrat na primer ni bilo sindikatov in ne jedrskega orožja. V takem primeru je treba v Svetem pismu poiskati tista nadčasovna načela, ki se dotikajo naših zelo različnih potreb - gre za odgovornost, poštenje, pravičnost, zvestobo, težko delo, ljubezen do bližnjih, skrb za mir. Na ta način odkrijemo, da nam lahko Sveto pismo precej pove tudi za današnje potrebe, čeprav je bilo napisano v svetu, ki je bil močno drugačen od našega.

Sveto pismo v slovenščini

Potrebo, da bi Slovencem približali Božjo besedo, so najprej začutili protestantski reformatorji. Tako je P. Trubar po Lutrovi nemški predlogi do leta 1582 prevedel vso Novo zavezo in Psalme. Za njim je leta 1584 J. Dalmatin izdal prvi slovenski prevod celotnega Svetega pisma.

Katoliško prevajalsko delo se med Slovenci začne z Japljevim celotnim Svetim pismom v letih 1784-1802. Tretji celotni prevod je oskrbel ljubljanski škof A. Wolf v letih 1856-1859.

Prvi prevod iz izvirnih jezikov - hebrejščine in grščine - smo Slovenci dočakali v letih 1925-1929, ko so F. Jere, G. Pečjak in A. Snoj prevedli Novo zavezo, M. Slavič in J. Aleksič pa Staro zavezo. Novi prevod je izšel v letih 1959-1961 v Mariboru.

Leta 1981 se je skupina slovenskih strokovnjakov ponovno lotila prevajalskega dela. Nova zaveza je izšla ob 400-letnici Dalmatinove Biblije.

Katere novejše izdaje Svetega pisma so na razpolago? Dosegljivo je še Malo Sveto pismo iz leta 1967. Naslednje leto je v Ljubljani izšlo Kratko Sveto pismo s slikami. Ponatiskuje ga Ognjišče v Kopru. Primerno je zlasti za družinsko branje. Mohorjeva družba v Celju je leta 1972 in 1973 izdala Jezusov evangelij in Apostolska dela z uvodi, opombami in zemljevidi. Ekumenska izdaja Svetega pisma je izšla v Ljubljani leta 1974. Leta 1977 je izšlo Sveto pismo nove zaveze v priročni žepni izdaji. Prof. F. Rozman je pripravil prevod evangelijev, ki je izšel leta 1979 (Jezusova blagovest).

Leta 1996 je izšel slovenski standardni preveod celotnega svetega pisma iz izvirnih jezikov.

Lokacija: