Jezus je bil skušan - zares skušan. Izpostavljen je bil mnogo večjemu pritisku, kot smo mu lahko mi, ker se pač ni vdal, mi pa smo se. Pavel je govoril v imenu nas vseh, ko je pisal: Kajti, kar delam, ne umevam; ne delam namreč tega, kar hočem, ampak to delam, kar sovražim (Rim 7,15).

Hudi duh je v puščavi kmalu po krstu Jezusa skušal. Vse sovražnikove zamisli so se zdele dobre. Jezus naj bi spremenil kamne v kruh in si postregel; s skokom z vrha templja naj bi si pridobil moč in ugled; za ceno poklona hudiču naj bi za vedno zavladal svetu (prim. Mt 4,1-11). To so bile vabljive in privlačne obljube, ki so Jezusa - Mesijo na začetku javnega delovanja morale močno zaposliti. Toda Jezus jih je zavrnil, ne s pomočjo kakšnega posebnega znanja, ampak s sklicevanjem na Sveto pismo - na smernice, ki so bile na voljo vsem odraslim Judom. Skušnjave so na videz obetale lepe stvari, toda Bogu to ni bilo najbolj všeč. Jezus je Božji Sin, Božje sinovstvo pa popolnoma nasprotuje zagledanosti vase. Nekaj mesecev kasneje je Jezus povedal tole: Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo rešil (Lk 9,23-24). Za vse nas je skušnjava življenjsko dejstvo. Hudič je odločen sovražnik, ki nas skuša stalno spraviti nazaj pod svoj vpliv. Če nas more le malo odvrniti od pokorščine do Boga, je že srečen. Ko to doseže, v nas zaživi naša stara narava in ta stori ostalo. Apostol Jakob je napisal: Vsak je skušan po lastnem poželenju, ki ga vleče in vabi; ko pa je poželenje spočelo, rodi greh, greh pa, ko je storjen, rodi smrt (Jak 1,14-15). Vendar ni nujno, da skušnjava vodi v poraz. Lahko je tudi sredstvo, da dosežemo duhovno zdravje. Res je, da smo kot kristjani pod duhovno zaščito. Bog nikoli ne dopusti, da bi bili skušani preko svojih moči. Izhod je mogoč iz vsakega položaja. Vsaka skušnjava je dokaz, da nam je Bog dal svobodno voljo. Boj s skušnjavo je boj za razum. Ko se naučimo nadzorovati svoje misli, potem lahko nadzorujemo tudi dejanja in navade. Bitko dobimo ali izgubimo v mislih. Jezus je zato odločno povedal: Če te tvoje desno oko pohujšuje, ga izderi in vrzi od sebe (Mt 5,29) in nadaljeval s podobnim nasvetom za desno roko. Če bi to vzeli dobesedno, potem bi vsi pravi kristjani tega sveta imeli le po eno oko in eno roko. Toda tega Jezus prav gotovo ni imel v mislih. Mislil je bolj na to, da bi v primeru skušnjave morali sami sebe onesposobiti. Če je skušnjava v stvari, ki jo gledamo ali beremo, se moramo obnašati tako, kot da smo slepi. Če imamo skušnjavo, da bi kradli, se moramo obnašati, kot da nimamo rok. Če nas kak kraj ali priložnost kot magnet vleče zlo, moramo ravnati tako, kot da je to za nas nedosegljivo. Se zdi neumno, kajne? Vendar je uspešno, kajti potem smo svobodni, da svoj čas in energijo porabimo za zdrave odnose in dejavnosti. Namesto, da trpimo zaradi stvari, ki nas lahko omrežijo, se raje ukvarjamo s takimi, ki nas osvobajajo. Svojo svobodo izrabimo za pravilno ravnanje. Tako bomo ugajali Bogu ter sebi zagotovili notranji mir.

Na svetu ne moremo živeti, ne da bi bili skušani. Jezus nam je pokazal, kako naj živimo, ne da bi popuščali skušnjavam.