Živimo v svetu, ki dela. Večina preživi najlepši del dneva ter večino tedna v službi. Ne le, da je od dela odvisno naše življenje, na delu sloni tudi preživetje naše družbe.

In vendar se precej ljudi pritožuje nad mehaničnim redom vsakdanjika. Za nekatere je delo preveč utesnjujoče in uničevalno, medtem ko so drugi do njega brezbrižni ali se celo dolgočasijo. Delovni teden je treba preživeti - v pričakovanju na konec tedna in počitnice, za kar se edino splača živeti. V najboljšem primeru je delo nesrečna potreba, v najslabšem pa največja nadloga. Če bi kristjani tako gledali na delo, bi bila to prava tragedija. Najprej povejmo, da je delo Božji dar. Vsi Božji darovi pa so dobri. Zgodba o stvarjenju v prvi Mojzesovi knjigi nam pojasni, da je Bog celotno stvarstvo izročil naši skrbi: In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in ji gospodujta` (1 Mz 1,27-28). Bog nas je ustvaril za življenje v skupnosti. To pomeni, da skupaj s sosedi živimo v zapleteni mreži dajanja in prejemanja, proizvodnje in potrošnje. Če je ta medsebojnost dana od Boga, potem smo lahko veseli, da je blagostanje drugih odvisno od nas, in ponosni na svojo vlogo. Naše vsakdanje delo je glavna krščanska služba, ki nam jo daje Bog. Kristjani ne hodimo na delo zaradi zaslužka, položaja ali celo varnosti. Bog nam daje delo, kot najboljši način služenja skupnosti. Če delamo, pomagamo pri gradnji človeške družbe, v kateri naj bi živeli po Božjem načrtu. Bog si želi družbo, v kateri bi možje, žene in otroci uživali polnost življenja in rasli do polnosti miru in svobode.

Toda kako naj vem, kaj želi Bog od mene? Delo se prav gotovo ne deli na tisto, ki ga od nas želi Bog, in tisto, ki se ga lotimo sami od sebe. Vse delo je odgovor na Božji klic. Lepo je, če te Bog kliče za zdravnika, socialnega delavca ali duhovnika. Prav tako je lepo, če te kliče v industrijo, trgovino, vladno službo, kmetijstvo ali v delo s sredstvi družbenega obveščanja. Kje bi bili, če ne bi nekateri opravljali tudi umazanih, nevarnih in dolgočasnih del, od katerih je odvisna vsaka družba? Bog kliče ljudi, da služijo v mnogoterih poklicih. Največjo prednost si pridobiš s tem, da slišiš njegov klic in nanj odgovoriš v pokorščini in brez pridržkov. Šele po mojem odgovoru mi Bog s svojimi darovi in ljudje z modrimi nasveti ta klic razjasnijo. Edinstven sem - razlikujem se od drugih po zgradbi telesa, vzgoji in izobrazbi, osebnosti, značaju in darovih. Eno življenje imam in ljubečega Boga, ki mi daje vse za mojo svobodo in dovršenost. Svoje življenjsko delo lahko brez skrbi posvetim njemu ter ga prosim za pomoč v odločitvah, za moč pri delu in jasno vodstvo v primeru kakršnihkoli sprememb. Veliko problemov, s katerimi se ljudje v življenju srečujejo, je povezanih z delom. Velik del svetopisemskega nauka se nanaša na ure, ki jih preživimo v službi.

Ne glejte zdaj, ampak...

Vsak kristjan ima edinstveno področje za uresničenje svojega poslanstva - svoje domače sodelavce, prijatelje ter sosede. Spomnimo se, da nas je Bog z ljubečo previdnostjo postavil prav v sredo tistih, ki naj bi jih ljubili in jim služili. V ponedeljek zjutraj se nam morda nikakor ne posreči biti ustrežljivi in veseli in se le s težavo vključimo v pogovor ali šale, ob katerih drugi uživajo. Toda Kolikšna opora nam je lahko pri tem prijateljstvo in pomoč Jezusa samega - to drugi zelo natančno opazujejo. Od nas celo pričakujejo več kot od sebe. Kakšen kompliment!

Kristus je resnični gospodar

Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi in pri svojem delu sodelujemo z Bogom. Kaj je potem narobe? Zakaj mnogi delo sovražijo in zakaj se toliko podjetij duši v neučinkovitosti, prepirih, stavkah, podkupovanju in odsotnosti z dela? Vzrok je v tem, da ne vidimo več posebne vrednosti vsakega človeka. Namesto tega smo dovolili razvoj sistemov, ki ljudi obravnavajo komaj kaj drugače kot brezdušne predmete. Nekaj v nas pa nasprotuje takemu izkoriščanju. Nagonsko vemo, da nismo le zobniki v stroju. Odklanjamo to razčlovečenje. Sveto pismo se strinja z nami. Jezus pove, da so ljudje v Božjih očeh neprecenljivi - vredni več kot še tolikšna vsota denarja. Zato naj bi delodajalci svoje delavce spoštovali, delavci pa svoje delo opravljali čimbolje. Na obeh straneh naj vlada pravičnost in potenje. Stara zaveza ima za delodajalce strogo naročilo: Ne varaj svojega bližnjega in ne ropaj; dninarjevo plačilo naj ne ostaja pri tebi do jutra! (3 Mz 19,13) V Novi zavezi daje sv. Pavel jasno navodilo delodajalcem in delavcem - ali v takratnem času gospodarjem in sužnjem: Sužnji, bodite v vsem poslušni zemeljskim gospodarjem, ne s službo na oko, kakor bi hoteli ljudem ugajati,ampak s preprostim srcem, v Gospodovem strahu. Karkoli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da boste od Gospoda prejeli povračilo dediščine. Gospodu Kristusu služite, zakaj kdor dela krivico, bo prejel po tem, kar je krivičnega storil; tu ni pristranosti. Gospodarji, dajajte sužnjem, kar je pravično in primerno, ker veste, da imate tudi vi Gospoda v nebesih (Kol 3,22-25; 4,1). Krščanstvo ni dejavnost za prosti čas. Kristjani smo na delu, doma in v cerkvi, odgovorni Bogu in drugim ljudem.

A kaj, če ni dela? Ena velikih nadlog v mnogih deželah po svetu je brezposelnost. Silno hudo je, ko ti vrnejo delavsko knjižico ali ti rečejo, da si odveč. Zelo žalostno je, če si se izučil ali se trudil z izpiti le zato, da boš v vrsti čakal na delo. Ko se to zgodi kristjanom, doživljamo isto, potrtost in zaskrbljenost kot kdorkoli drug. A istočasno smo lahko gotovi, da v Božjih očeh nismo odpadni material. Bog ve za nas, ve, kje smo in kaj prestajamo. In njegov ljubeči načrt, ki ga ima o našem življenju, ni odvisen od tega, ali imamo službo ali ne! Kaj naj napravimo, če se bomo kdaj v življenju znašli brez službe? Nekateri kristjani so v takem položaju odkrili čas za molitev, razglabljanje, pa tudi priložnost, da so se priučili kakemu drugemu delu ali začeli s samostojno obrtjo. Mnogi so tudi presenečeni, kolikokrat imajo priložnost, da pomagajo drugim - da služijo Bogu, kar jim prinese toliko notranjega zadoščenja.

Cerkev in socialna vprašanja

Zadnji papeži, od Leona XIII, do Janeza Pavla II., veliko govorijo o socialnih in delavskih vprašanjih. Zakaj posegajo v zadeve, ki na videz ne spadajo v cerkveno področje? Res jim ne gre za zemeljsko kraljestvo, za politiko, pač pa za ljudi, ki to politiko sestavljajo. Gre jim za pravičnost, modrost in ljubezen, ki morajo v njem vladati. Papeži nastopajo kot zagovorniki zapostavljenih, ponižanih, oropanih. Njihov glas je v bistvu glas Kristusa, ki je bil zagovornik in opora stiskanih. Kristus hoče biti poosebljen v vsakem človeškem bitju: majhen, slaboten, trpeč in zaničevan. Bogato nagrado je obljubil vsakomur, ki ima srce in zdravilo za vse oblike človeške bede. Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo, ima zato pravico in dolžnost, da dela dobro bližnjemu - in to vse od papeža do zadnjega kristjana. Cerkev je v svojih služabnikih in udih po svoji naravi zaveznica izkoriščanega človeka. Čeprav je njeno poslanstvo predvsem duhovnega značaja, so njena prva skrb tisti, ki tudi na časnem in socialnem področju potrebujejo pomoči in obrambe. Njena ljubezen velja najprej človeškim potrebam. Četudi je Cerkev marsikdaj revna, odkriva v sebi čudežno moč Jezusa, ki je namnožil kruh in razglasil dostojanstvo slehernega človeka. Cerkev tudi opominja in svari bogate, kadar zaradi pravičnosti in brezbrižnosti pozabljajo na temeljno enakost in splošno bratstvo vseh ljudi in kadar jim zaradi lastne koristi odvzemajo zemeljske dobrine, zlasti tiste, ki so sad njihovega dela. Z urejanjem socialnih vprašanj se krepita ne le pravičnost in enakost, ampak tudi mirno sožitje med vsemi narodi.

Lokacija: