Si že kdaj mislil ali rekel: Ko bi lahko še enkrat živel... Ali: Ko bi le ne bil storil tiste napake..., ali celo: Ko bi bil vsaj vedel, kar vem zdaj ... Življenje mnogih je polno takih obžalovanj, toda čas, podoben neustavljivemu tekočemu traku, nas nosi naprej in se na to ne ozira. Preteklosti preprosto ne moremo več izbrisati - kar je, je, in se ne da spremeniti. Toda, je to prav? Očitno se Sveto pismo s tem ne strinja. Pravi namreč, da obstaja način, kako pustimo preteklost zadaj in začnemo življenje znova - z Bogom.

Izgovori, izgovori..

Vsi smo taki, da se radi izgovarjamo - posebno takrat, ko nekdo želi od nas, da bi nekaj prostovoljno naredili. Morda imamo tudi mnogo predsodkov in strahov pred tem, da bi zares postali kristjani. Bog naše strahove in dvome pozna - in se zanje zanima. Sveto pismo kaže, kako nam lahko Bog pomaga preko teh ovir.

Tega ne bi nikoli vzdržal. "Bog, ki je v vas dobro delo pričel, ga bo tudi dovršil" (Flp 1,6). Krščansko življenje ni le nekaj, v čemer vzdržiš ali pa ne. To je delovanje Boga v nas.

Preslab sem da bi bil kristjan. "Kristus je prišel na svet reševat grešnike" (1 Tim 1,15). Torej smo mi prvi kandidati. Prav tiste vrste ljudje smo, ki jim Bog želi odpustiti grehe in jih spremeniti.

**Čisto dobro mi gre brez Boga. "Vsi so grešili in so brez Božje slave" (Rim 3,23). Tako Bog vrednoti naše delo. Nihče od nas dejansko ne more živeti brez Boga.

To bi pustili raje za kasneje.** Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve! (2 Kor 6,2). Jutri je lahko prepozno. Hoja za Jezusom ni neka neprijetna dolžnost, ki jo odlagamo na kasneje, kolikor se da. Božjo ljubezen lahko občutimo zdajle.

Preveč je odpovedovanja. Jezus je rekel: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju" (Jn 10,10). Ni lahko biti kristjan, morda tudi pomeni, da se moramo nekaterim stvarem, ki jih imamo radi, odpovedati. Toda Jezus nam daje novo življenje in upanje za prihodnost po smrti.

Za rešetkami

Zanimivo je, da se vrnitev k Bogu ne pričenja z doživetjem Boga, ampak z občutkom potrebe po njem. Sveti Duh nam najprej pokaže, da v našem življenju nekaj manjka. Tako nam poveča "tek" za stvari, ki so resnično pomembne. Šele lakota nas pripravi do tega, da jemo. Sveti Duh vzbuja v nas lakoto po Bogu.

To se dogaja na tisoč načinov. Lahko da ostajamo kljub vsem uspehom in uresničenim ambicijam nezadoščeni; čutimo, da nismo prišli do tistega, kar smo želeli. Lahko pa se zgodi čisto nekaj drugega: zaradi trpljenja ali izgube dragega človeka se nam podre ves naš svet. Večina ljudi mora doživeti razočaranje nad drugimi ali nad samim seboj, da priznajo potrebo po Bogu. Temu je treba dodati še občutek majhnosti in nepomembnosti v velikem in brezčutnem vesolju. Mnogi se počutijo kot mravlje pred cestnim valjarjem. Prav nič, kar mislijo, rečejo ali naredijo, ne more vplivati na ta nori svet, ki jih obdaja. Pogosto (čeprav na skrivaj) se bojijo življenja. Pa ne samo bojijo, kajti na vse to je navezano še neprijetno dejstvo, da niso uspeli. Ideali so padli v vodo, ali sta jih grobost in nered vsakdanjega življenja hudo zmaličila. Povrhu vsega pride še ščemeč občutek krivde. Vemo, da nismo tisto, kar naj bi bili - tudi ne tisto, kar bi želeli biti - toda iz tega ne vidimo nobene poti.

In prav v takem duhovnem stanju začne delovati Sveti Duh.

Dokler se počutimo zmožne, da živimo sami, in mislimo, da ne potrebujemo Božjega vmešavanja v naše življenje, ne bomo spoznali, kaj vse lahko Jezus Kristus naredi za nas. Ko pa pristanemo na dnu in pošteno priznamo svoj duhovni polom - da tega življenja ne moremo sami živeti - potem šele Bog lahko kaj naredi. Tedaj nas Sveti Duh, zaprte za rešetkami naše lastne zaskrbljenosti, strahov in krivde osvobodi in ozdravi.

Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Mt 9,12

Oproščeni

Naše povpraševanje in iskanje je problematično zato, ker prepogosto iščemo v napačno smer in postavljamo napačna vprašanja: "Zakaj sem tu?" "Kako lahko postanem v življenju srečen in zadovoljen?" "Kako naj dosežem tisto, kar želim?" Morda se nam zdi, da je prav, če povprašujemo po teh stvareh, toda taka vprašanja zgrešijo bistvo problema, kot puščica tarčo.

Tako kot vsi smo tudi mi grešili in greh nas je ločil od Boga. Potrebna nam je sprava z Bogom in življenje z njim. V središču problema je greh.

Šli smo svojo pot. Živeli smo brez Boga. Zaradi tega smo krivi pred Bogom, ločeni smo od njega kot od prijatelja, s katerim smo se skregali. In zdaj sami pri tem ne moremo nič storiti, s čimer bi se izvlekli.

Tukaj vstopi Jezus. Ne samo, da je on najbolj usposobljen, da nas kot odvetnik zagovarja, ampak je celo umrl za nas in tako prevzel nase kazen, ki smo si jo mi zaslužili. Res smo na zatožni klopi kot krivci in obdolženci, a kazen je sprejel nekdo drug - in mi smo svobodni! To je odpuščanje - več kot odpuščanje. Bog nam je pripravljen odpustiti, čeprav smo iz svojega življenja naredili večjo ali manjšo godljo. Pripravljen nam je dati možnost, da življenje začnemo znova.

Ko se spravimo z Bogom, se vse ostalo uredi samo od sebe. To je tako, kot bi izpahnjeni ud ponovno naravnali. Oddahnemo se, ker so sklepi in mišice spet na mestu; koleno ali komolec je, kjer mora biti.

Potem začnemo razumevati, zakaj živimo in čemu živimo. Stvari začnemo gledati iz Božje perspektive in tudi zastrašujoča brezdušnost sveta izgine in stvari stopijo v nova razmerja. Spoznavamo, kako zelo nas Bog ljubi. Naša ljubezen do Boga se pokaže tudi v odnosih do ljudi. Življenje je vredno življenja zato, ker poznamo Boga.

Ako je torej kdo v Kristusu, je novo stvarjenje: Staro je prešlo, glejte, nastalo je novo. Vse pa je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil in nam dal službo sprave. 2 Kor 5,17-18

Je zastonj - a ne poceni!

Prav ničesar ni, s čimer bi si lahko mi sami zaslužili ali kupili novo življenje, kakršno Bog želi, da bi ga živeli. Mnogi si skušajo s svojimi močmi zaslužiti Božje prijateljstvo. Prizadevajo si, da bi se v tem pokvarjenem svetu zgolj z lastnimi močmi ohranili moralno nedotaknjene. Sredi nevernega sveta jim ni žal ne časa, ne moči in ne denarja za služenje, molitve in obrede v upanju, da jih bo Bog le opazil in sprejel. Sveto pismo nam pove, da so vse te stvari dobre, vendar same po sebi ne morejo obnoviti našega razdrtega prijateljstva z Bogom. On sam nam mora priskočiti na pomoč. In Bog stori to v zakramentu sprave.

Kristjani govorimo o Božji milosti, ki je ni mogoče kupiti, niti kako drugače pribarantati. Kaže se kot ljubezen do tistih, ki je niso vredni. Sprejeti jo moramo kot nadvse dragoceno darilo, katerega se ne da nikoli poplačati. Toda čeprav je Božja ljubezen zastonj, ni poceni. Jezus je za naše novo življenje z Bogom plačal strašno ceno.

Cena zanj sta bila njegovo trpljenje in smrt. Povabljeni smo, da to novo življenje sprejmemo in ga živimo.

Obrni se

Odločitev za krščanstvo prinaša v življenje mnogotere spremembe. Prvo, kar začutimo, ko Bog z nami po zakramentu sprave sklene prijateljstvo, je, da se je spremenil naš odnos do njega in naš način življenja. Zaželimo si delati tisto, kar je Bogu všeč (trdni sklep). To pomeni, soočiti se z dejstvom greha - in se odvrniti od njega.

Sveto pismo pravi tej notranji spremembi spreobrnjenje. Toda to ni samo notranja sprememba. Spreobrnjenje ni samo obžalovanje napak. Resnično obžalovanje greha nas pripelje do točke, ko zapustimo svoje grešno stanje in grehu obrnemo hrbet.

Žal smo zrasli v generaciji, katere geslo je: "Ne morem si pomagati!" Povedali so nam, da smo rezultat dednosti in okolja in da se ne moremo spremeniti. Toda Bog nas lahko spremeni. Če smo pripravljeni sodelovati z njim, nam da milost, da se soočimo s svojimi padci in potem odstranimo vse, kar on sovraži.

Bog nam pokaže, kje moramo spremeniti svoje življenje. To je lahko določen greh, ki nas že dolgo spremlja. Morda je to naš neobvladani značaj, slabo ravnanje z ljudmi, ki so pri nas v službi, davčna utaja, nedovoljeno in grešno razmerje ali zanemarjanje sozakonca ali otrok. Tukaj je začetek. Konec pa je povsem nekje drugje, kajti v dolgoletnem življenju brez Boga se človek zanaša le na lastne rešitve, ko pa Bog obsije, kar je v našem življenju narobe, nam da tudi moč in željo, da to uredimo.

Spreobrnjenje je v tem, da se popolnoma odvrnemo od greha in se obrnemo k Bogu, ki se je sklonil k nam. Bernhard Haring

Prepustimo se Bogu

Odločiti se za krščanstvo pomeni, prepustiti se Jezusu in z njim sodelovati. Če naj naredi s teboj, kar on želi, potem mora imeti prosto pot do vsega. Izpovedati: "Jezus je Gospod" pomeni, da je zdaj on zares tvoj edini gospodar: tvoje življenje ima novo upravo. Tu je temelj vere.

Vera je precej elastična beseda, ki lahko poleg resničnega zaupanja v Jezusa pomeni še marsikaj drugega. Nekateri radi povedo, kako so čisto v redu, ker imajo svojo vero. Toda to, v kar verujemo, je bolj pomembno kot sama vera. Odločilno je, da zares začnemo verovati v Jezusa. Drugi zadovoljno pravijo, da verujejo v Boga in v Kristusa, toda v resnici niso pripravljeni živeti v skladu s to vero. V tem primeru obstaja vera le v njihovih glavah. Bolj ali manj poznajo, kar se govori o Jezusu, dejansko pa mu kaj dosti ne zaupajo. Sveto pismo resno namigne, da na tak način verjame tudi hudi duh!

Resnična krščanska vera zajema tudi celovito odločitev za Jezusa in zahteva, da kot on postavimo Boga na prvo mesto v življenju. Vključuje pa tudi ljubezen in pokorščino do njega in do Cerkve, kateri je zaupal svoje poslanstvo.

Ponovno rojeni

Postati kristjan je tako korenita sprememba, da jo je Jezus primerjal z novim rojstvom (prim. Lk 3,3). Začetek krščanskega življenja je za človeka prav tako edinstvena izkušnja, kot rojstvo otroka. To izkušnjo morda kdo doživi med bogoslužjem v cerkvi, drugi med tiho molitvijo v svoji sobi, spet drugi, ko pride v veliko življenjsko krizo.

Kakorkoli je že; taka izkušnja je lahko tako globoka (in tudi dramatična), da more popolnoma spremeniti naše življenje. Nekateri pa nimajo za seboj niti ene izkušnje, ki bi se je spominjali. Boga so se začeli v svojem življenju postopoma zavedati. Otrok začne živeti popolno človeško življenje tisti dan, ko pride na svet. Toda to rojstvo je le končni rezultat čudovitega človekovega razvoja in rasti, ki se je začela devet mesecev prej. Podobno Bog deluje tudi v našem življenju že veliko prej, preden se tega zavemo. Tisti, ki pridejo v težave, se lahko ozrejo nazaj in vidijo, kaj jih je pripeljalo do tega. Bog se ukvarja z nami kot posamezniki. Pri nekaterih se zadrži dlje kot pri drugih. Z nekaterimi mora biti bolj oster kot z drugimi. Nekateri rabijo več časa, da si pridejo "na jasno", drugi manj.

Vprašanje, ki si ga moramo nujno zastaviti, je: Ali zdaj res popolnoma zaupam svoje življenje Kristusu? Krščansko življenje ni le stvar ene odločitve, za Kristusa se je treba odločati vsak dan z vsem bitjem.

Cerkev je hiša s sto vrati; in niti dva človeka ne vstopita prav na istem vogalu. G. K. Chesterton

Kal novega življenja

Novozavezni pisatelji neutrudno ponavljajo, da je odločitev za krščanstvo nekaj popolnoma novega:

Novo rojstvo. Jezus je o trenutku, ko postaneš kristjan, govoril kot o novem rojstvu (prim. Jn 3,1-21). Življenje začnemo znova. Bog, podoben dobremu očetu, nas ne zapusti. Daje nam moč za to novo življenje. Pomislite na možnosti, zavite v sveženj, ki mu pravimo dete - zmožnost življenja; rasti, dihanja, hranjenja, premikanja, čutenja, mišljenja in ljubezni. Vse, kar predstavlja življenje, je že tu, Bog nam daje tudi to, kar potrebujemo za krščansko življenje. Novo stvarjenje. Bog je poklical v bivanje vse, tudi najbolj drobne stvari, vso lepoto, moč in naravna bogastva, kar se kaže v bogati dovršenosti stvarstva. In za nas dela isto. On, ki je poslal na pot zvezde in namestil luno v krožnico - on, ki je v drobec vesolja vgradil skrivnost zgradbe atoma - je oseba, ki jemlje naše življenje v svoje roke. Prenareja, oblikuje, prezidava, ponovno ustvarja. Gleda na prvotno zamisel in nas oblikuje v ljudi take vrste, kot nas je imel v mislih na začetku. Novo življenje. Jezus je duhovna trta, ki nam - svojim mladikam - prinaša novo življenje. Pred njim smo bili odrezani od Boga zaradi svojih grehov. Sveto pismo jemlje to tako resno, da pravi, da smo bili mrtvi. Sveti Duh nas spet duhovno oživlja, nam prinaša zdravje in moč in podarja življenje, kakršnega si prej še predstavljati nismo mogli. Resnično zaživimo šele, ko se s krstom vcepimo na Kristusa. Krščansko življenje je torej nekaj, kar v nas in za nas lahko napravi le Bog. Pravi čudež je, ki iz našega povprečnega in nesmiselnega življenja lahko naredi nekaj čudovitega. Odloči se!

Mogoče le gledaš, kako drugi plavajo in uživajo - sam pa se tega ne lotiš.

Naučiti se plavati je predvsem stvar zaupanja. Zaupati moraš, da te bo voda držala nad gladino in ti ne bo pustila utoniti.

Dokler ne greš sam v vodo in se ji ne prepustiš, se ne bo nič premaknilo. Vsak mora sam zaplavati.

Če omahuješ ob robu vere in ugibaš, ali bo Kristus res izpolnil svoje obljube, ti mi, ki že plavamo, lahko rečemo le: Pridruži se! Čudovito je!

Znamenja življenja

Kjer je življenje, ga prej ali slej opazimo. Ko pride novorojenček na svet, brez obotavljanja pove, da je živ. Ko seme vzklije, prebije zemljo in požene popek ter cvet. Novo življenje, ki nam ga daje Bog, ko se oklenemo Kristusa, je vidno. Pravzaprav se tega bolj zavedajo drugi ljudje kot tisti, ki to novo življenje imajo - kot se tudi ponosni starši bolj zavedajo, da imajo zdravega novorojenčka, kot pa on sam.

Zaželimo si novih stvari. Bog nam daje vse polno novih hotenj in radosti, tako da se resnično veselimo krščanskih stvari,za katere prej morda nismo imeli časa. Želimo biti skupaj z drugimi kristjani. Želimo častiti Boga. Želimo se več naučiti ob branju Svetega pisma in skupnem zbiranju v cerkvi. Molitev postane nekaj naravnega. Vanjo vključimo tudi drobne stvari svojega življenja. Vero ki smo jo odkrili na novo, želimo deliti z drugimi. Pripravljeni smo jo braniti in smo na razpolago, pa čeprav za ceno prijateljev in priljubljenosti. Zdaj lahko čisto preprosto in odkrito rečemo, da ljubimo Jezusa Kristusa, ki je prvi ljubil nas in, da bolj kot karkoli v življenju želimo po njegovih stopinjah.

Začenjamo razumevati Božjo resnico. Razumevati začenjamo Sveto pismo in zakramente. Jezusovo poslanstvo nas zagrabi v živo, čeprav smo morda prvič slišali zanj že pred leti. Spoznavamo kako zna Bog po Svetem pismu, Cerkvi in zakramentih spregovoriti. Ena od osupljivih stvari pa utegne biti za nas to, da naši prijatelji nekristjani in včasih celo naši družinski člani sploh ne razumejo veselega oznanila o Jezusu, čeprav se nam zdi vse tako preprosto in jasno.

Začenjamo spreminjati način življenja. Včasih smo živeli za "njegovo veličanstvo Jaz" - delali smo, kar smo sami hoteli. Zdaj pa se najprej vprašamo, kaj Jezus želi, da storimo. Spoznamo tudi, da so v našem življenju stvari, ki jih moramo odpraviti, če hočemo živeti zanj. Vendar nismo sami. Jezus, ne samo da nam pomaga zapustiti grehe, ampak nam tudi daje moč za življenje, v katero nas kliče. Drugi na nas opazijo novo prijaznost, odkritost in poštenje; to so namreč znamenja novegaa načina življenja.

Lokacija: