Čas je nekaj očarljivega. Vsakemu od nas je na voljo enako število ur na dan. Vendar za nekatere čas beži, drugi pa ne vedo, kaj bi z njim. Enkrat storimo vse, da bi prihranili nekaj časa, drugič pa ga namerno zapravljamo. In vse prevečkrat zapravljamo sedanjost, ker se nam toži po preteklosti, ali pa se neučakano oziramo v prihodnost.

Michel Quoist se v eni od Molitev življenja z žalostjo nasmiha naši utresnjenosti: Vsi ljudje tečejo za časom. Po zemlji hodijo bežeč, preganjani, suvani, preobremenjeni, nori, nasilni in nikoli ne pridejo nikamor, ker jim zmanjkuje časa... Gospod, morda si se pa ti zmotil v računih? In vendar ni nobene napake. Bog nam je daroval čas €“ nenavadno razsežnost svojega čudovitega stvarstva. Na voljo nam je, da ga uporabljamo in uživamo. Če je bil kdo kdaj stiskan, je bil to gotovo Jezus. Zaradi njegove priljubljenosti so nanj pritiskale množice, prav tako pa tudi kritiki s svojimi vprašanji. Z njegovim poslanstvom je bila združena naloga, da si izbere učence in jih usposobi za nadaljnje delo. Premagovati je moral tudi začudenje sorodnikov, ki so se spraševali, kaj je narobe z njim. V evangelijih je odlomek iz Markovega evangelija (Mr 3,31-35), ki prikazuje, kako v enem dnevu vse to pritiska na njegovo življenje. Jezus hoče, da živimo v polnosti sedanji trenutek. Zdaj je čas, da spoznamo Boga. Zdaj je čas, da mu služimo. Samo sedanjost je resnična. Preteklost je za nami, prihodnost je negotova, le sedanjost je resnična. Jezus je izkoristil vsak trenutek, ki mu ga je Bog dal. Vsako prekinitev dela je sprejel kot Božji dar. Zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, vedno se je znal posvetiti Bogu. Ker je tako delal, je našel tudi čas za druge €“ in do ljudi pokazal tako nedeljeno pozornost, kakršne mi ne zmoremo.

Jasno je, da nimamo časa za vse, kar bi radi storili. Je pa dovolj čassa za vse, kar želi Bog od nas, če le spoznamo Božjo voljo. To ne pomeni, da moramo biti stalno zaposleni. Daleč od tega. Pomeni, da bomo celo od časa do časa zelo brezposelni. Naučili se bomo nekoliko Jezusovega življenjskega ritma €“ vzeti si čas za Boga in čas za druge. Navzeli se bomo njegove odprtosti, ne da bi postali napeti, kadar je moten naš dnevni red ali kadar naši propadejo. Dogodke začnemo gledati v novi luči: morda je tu človek, za katerega naj bi po Božji volji skrbeli, ali pa okolnosti, v katerih nam bi Bog rad pomagal. Namesto, da bi nam ukazovala ura, sami prevzamemo vodstvo. Poskusimo si zagotoviti pet minut tihote v Božji prisotnosti, ne da bi karkoli delali ali kamorkoli šli. Ustavimo se v brezglavi naglici prenatrpanega delavnika in utihnimo. Taka vaja nam omogoča odkritje dveh čudovitih resnic: ˇ Dovolj časa je, da postanemo to, kar Bog želi, da smo. ˇ Dovolj časa je tudi za to, da storimo, kar Bog želi. In nenadoma imamo na razpolago časa za vse.