Kako naj spoznamo,kaj je prav in kaj je narobe?

V večini primerov so zapovedi dovolj jasne: Ne ubijaj, Ne kradi itd. Toda če tvoji družini terorist grozi s strojnico, mar ga nisi upravičen ubiti v samoobrambi - ali pa mu vsaj odvzeti orožje? Vse se zaplete; zdi se, da ena zapoved zanika drugo. V mnogih vsakdanjih zadevah si ljudje sproti oblikujejo moralne vrednote. Pogosto slišimo, da izginjajo moralni predpisi - v resnici pa se množijo. Če pogledamo množico zakonov v Stari zavezi, opazimo, da jih je nekaj že odpravljenih. Tako se ne zahteva več, da bi mož moral vzeti bratovo vdovo za ženo ali da bi se posiljevalci morali poročiti s svojimi žrtvami, čeprav to zahteva Stara zaveza. Tudi če pogledamo državne zakone, vidimo, da se v teku časa spreminjajo. V Angliji ni več v navadi, da bi koga obesili, ker je ukradel štruco kruha, ali da bi moral plačati globo, kdor je kuhal na božični dan. Ali to pomeni, da so vsi zakoni le stvar mnenja in bi se morali neprestano spreminjati, da bi bili odraz mnenja večine? Kadar se moramo sami odločati o tem, kaj je prav in kaj narobe, moramo imeti pred očmi nagibe za določeno dejanje. Laž zaradi utaje davčnih dajatev se loči od laži, ki nekomu reši življenje. Ubiti otroka v nesreči ni isto kot ubiti ga v nebrzdani jezi. Toda ko se naučimo poiskati nagib v sebi in drugih, smo šele na pol poti do resnice. Edina rešitev je, da postavimo Boga v središče vseh svojih dejanj. Če je on izvor vsega dobrega, potem bo pravilno vedno to, kar se sklada z njegovo voljo. Pravi kristjan si ne prizadeva samo, da bi bil dober ali da bi prav ravnal. Glavno je, da ima Boga za glavni razlog svojih moralnih odločitev. Ko se skušamo v življenju pravilno odložiti, je pogosto težko spoznati Božjo voljo. Kdo nas bo vodil? Apostol Pavel poudarja, da ima vsakdo Božjo postavo zapisano v svojem srcu. Zato nagonsko vemo, kaj je prav in kaj ne in tako izkušamo, kako nas ob grehu peče vest. Čeprav imamo torej vsi notranji kompas, ki nam daje moralne smernice, lahko samo v Svetem pismu in nauku cerkvenega učiteljstva najdemo jasno izraženo Božjo postavo - posebno v deseterih Božjih in peterih cerkvenih zapovedih. Kaj pa Jezus? Kako je ravnal on? Na prvi pogled se zdi, da se je Jezus požvižgal na zakonik. Stalno je prihajal v spor z verskimi voditelji, ker jih je izzival glede zapovedi sobote. Ne samo da je sam delal, ko je zdravil ljudi na dan počitka, tudi svojim učencem je dovolil trgati klasje (kar je po črki postave bilo isto, kot če bi na dan, ko je delo prepovedano, želi, mlatili in vejali žito!) (prim. Mt 12,1-8). In dogodek, ko je ženi, ki so jo našli pri prešuštvovanju, dovolil oditi in tako zanikal postavo, po kateri bi jo morali kamenjati (prim. Jn 8,1-11). Če se poglobimo v Jezusov nauk, najdemo tudi razloge za takšno njegovo ravnanje. Ob neki priložnosti, ko so ga prosili, da bi na kratko povzel Božjo postavo, je odgovoril takole: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (Mt 22,37-39). Vidimo torej, da je Jezus poudarjal ljubezen. Ne: Ljubi Boga in delaj, kar hočeš, ampak Ljubi Boga in delaj, kar on hoče. Dejstvo je, da imajo vsi zakoni in predpisi - celo deset zapovedi - svoje meje. Ko je prišel Jezus, je strl oklep pozunanjenega spolnjevanja postave in odprl pot življenja, ki temelji na pokorščini Bogu zaradi ljubezni do njega. Desetere zapovedi nas bodo vodile do konca življenja na tem svetu. Božjo postavo potrebujemo zaradi človeške samovolje tako, kot vlak potrebuje tirnice. Medtem ko se osem zapovedi ukvarja z zunanjim ravnanjem, zadnji dve usmerjata delovanje v naši notranjosti. Ne želi žene svojega bližnjega! Ne želi hiše svojega bližnjega ne polja ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega! (5 Mz 5,21). Jezus v govoru na gori to osnovo povzame: spoštovanje Božje postave se začne v srcu. Ne samo: 'ne ubijaj', pravi Jezus, rečem ti, da se niti jeziti ne smeš. In tudi prešuštvo se začne že s samim pogledom (prim. Mt 5,20-48). Jezus se je med svojim bivanjem na zemlji držal Božje postave, ker je bil prepričan o Božji ljubezni. Tudi svojim učencem je dal zgled te ljubeče pokorščine: Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni (Jn 15,10).

G.K.Chesterton je nekoč dejal, da bodo ljudje na Luni našli deset zapovedi,ko bodo tam pristali. To je res. Božja merila se ne spreminjajo, pa naj gremo kamorkoli. Seveda je bil svetopisemski nauk dan ljudem določenega okolja in časa. To so bili zakoni o prehrani in oblačanju, o zdravlju in higijeni,o kriminalu in kazni in o bogoslužju in daritvah. Med najpomembnejšimi so bili zakoni o medsebojnih odnosih ljudi v družini in skupnostih in v odnosu do tujcev v njihovi sredi. Danes nam je precej teh zakonov nerazumljivih, ker živimo popolnoma v drugačni kulturi. Še malo ne zavidamo sosedu njegovega osla, čeprav bi morda imeli njegov avto! In kaj naj pomeni posvečevati sobotni dan, ko ima toliko ljudi pet dnevni delavni teden z ustaljenim menjavanjem dela in počitka. Vendar lahko še vedno v teh čudnih zakonih in predpisih odkrijemo Božje srce, če poiščemo njegov pravi namen. Bog je dal svojemu ljudstvu postavo zato, da bi lahko uživali mir duha,svobodo in zadovoljstvo v vsem, kar so delali. Vsa postava poudarja pomembnost tega, da je Bog prvi,da spoštujemo življenje in lastnino drugih, da varujemo šibke in skrbimo za potrebe. To so temelji, ki ostanejo vedno in povsod isti.