Jezus je oznanjal in izkazoval ljubezen. Toda to ne pomeni, da se ni nikoli razjezil. Nekajkrat je ta jeza dosegla vrhunec.

Katere stvari so razvnele njegov srd?

Najbolj znano je poročilo o tem, kako je z bičem v roki izgnal iz tempeljskega dvorišča vse trgovce in menjalce denarja. Razsrdil se je, da je hiša molitve postala zbirališče lakomnih in nepoštenih trgovcev. Toda ta jeza ni bila neobvladana. Marko nam pove, da je bil Jezus že prejšnji dan v templju in si ga je dobro ogledal. Šele ko je o tem veliko premišljeval in prespal svojo odločitev, je tako odločno nastopil (prim. Mr 11,11.1 5-17).

Druga stvar, ki jo je 'Jezus sovražil, je bla hinavščina - ni prenesel ljudi, ki se delajo nekaj drugega, kot v resnici so. To kritiko je povedal mnogim takratnim verskim voditeljem, pri čemer ni izbiral besed. Imenoval jih je slepi voditelji in sinovi pekla. Farizeji so judovsko vero obrnili na glavo. Ko so Božjo postavo spremenili v stotine pravil in predpisov, so iz najlepše ceste k veri naredili gozd predpisov.

Jezus je jasno videl, da se igrajo. Pred vseakom obedom so si temeljito umivali roke in skrbeli, da so bile posode in kozarci čisti, toda na dnu vsega je bil napuh. Bili so ponosni na svoj jekleni red - red, ki jim je - tako so mislili - dajal pravico do mesta na Božji desnici. Jezus je nanje obrnil besede preroka Izaija:

To ljudstvo me časti s svojimi ustnicami, njih srce pa je daleč od mene. (Mt 15,8)

Njihova vera je bila samo zunanjost. V njej ni bilo prostora za ljubezen do Boga in služenje. Medtem ko Bog v svoji ljubezni vabi ljudi v svoje kraljestvo, se farizeji trudijo, da bi jih čim več ostalo zunaj.

V govoru na gori jih je Jezus še enkrat povedel k osrčju Božje postave. Če je zapoved govorila Ne ubijaj, to pomeni tudi Ne jezi se na ljudi in jih ne varaj. Srce je pomembno. Bog: želi, da tudi mi odpuščamo, kot nam je on odpustil.

Če pravi zapoved Ne prešuštvuj, potem velja to tudi za naše misli in želje, za namig z očmi ali za zapeljive besede. Tudi tu je odločilno srce.

Nasproti življenju, ki se ravna natančno po črki postave (oko za oko, zob za zob), je Jezus uvedel korenito spremembo. Kadar se nam zgodi krivica, naj ne bi iskati svoje pravice. Kadar se na nas zgrinja strahovanje, jeza in izkoriščanje, naj bi vse to sprejeli in zaustavili.

Jezus je rekel:

Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega. (Mt 5,39-42)

Jezus je tudi imel vzrok za spor z ljudmi, ki so iz svoje molitve, posta in dajanja miloščine naredili predstavo. Te stvari so radi delali v javnosti, da bi jih ljudje zagotovo videli. Jezus pa je rekel, naj to delamo na skrivnem:

Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih ljudje hvalili ... Kadar pa ti daješ miloščino, naj tvoja levica ne ve, kaj dela tvoja desnica, da bo tvoja miloščina na skrivnem; in tvoj Oče,, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. (Mt 6,1-4)

Nekoč je Jezus svoje oznanilo označil kot dobro vino. Toda to dobro vino je teklo v toge mehove judovskega predpisarstva. Zato bi mogli pričakovati edinolo, da bodo ti mehovi počili. Podobno je, če staro obleko našijemo novo blago; šiv bo podlago pretrgal.

Nihče ne prišije zaplate iz neudelanega blaga na staro obleko. Našiv namreč obleko trga in nastane še večja luknja. (Mt 9,16)

Kristjani so v vsej zgodovini skušali posnemati Jezusa v skrbi za najrevnejše med revnimi.

Frančišek se je kmalu po svoji odločitvi za Boga srečal z gobavcem. Kdaj prej bi bil v takem primeru spodbodel konja in oddirjal stran. Zdaj ga je kot kristjana prevzelo sočutje. Premagal je strah in odpor, razjahal in se približal beraču, mu dal nekaj denarja, nato pa mu je počasi in premišljeno poljubil roko.

Dan ali dva kasneje je obiskal bivališče gobavcev, vsakega objel in mu pomagal. Še leta kasneje je gledal na ta dogodek kot na prelomnico svojega življenja.

Frančišek se je bal dotakniti gobavca. Ko pa je premagal ta strah, je naredil največji korak k svoji odločitvi, da v svojem življenju posnema Jezusa.