Jezus je bil velik učitelj. Njegovi izreki in prilike so bili vedno privlačni, včasih tudi hudomušni, a vedno resnični. Odpirali so nov pogled na življenje in razumevanje Boga; celotno stvarstvo je zažarelo v novi luči.

Učil je resnico in njegova resnica je ljudi osvobajala. Pri opisu Božjega kraljestva si je pomagal z vsemi področji vsakdanjega življenja. Pripadnost Božjemu kraljestvu je največja dragocenost, ki jo lahko imamo; zanj se je vredno vsemu odpovedati. Podobno je njivi, na kateri je delavec našel zaklad. Ta potem gre in proda vse, kar ima, da lahko kupi tisto zemljo (prim. Mt l3,44-46).

Vendar Božje kraljestvo ni toliko zaklad, za katerega varčujemo, ampak vabilo za nas. Nič hudega, če smo bedni kot oni sin, ki je pobegnil od doma in zapravil očetovo imetje (prim. Lk 15,11-32); če se le vrnemo nazaj k Očetu in prosimo, naj nam pomaga ponovno začeti, nas bo z veseljem sprejel. Jezus je privlačil preproste ljudi in s svojimi besedami pri njih zbujal zanimanje.

Jezusove prilike so bile vzete iz podeželskega življenja, vendar spregovorijo tudi današnjemu meščanu.

Blagor jim

Srčiko Jezusovega nauka o pravem ravnanju najdemo v govoru na gori. V treh poglavjih Matejevega evangelija (5, 6, 7) je zapisan najbolj jasen in globok nauk, kar jih svet pozna.

Z mojstrsko preprostostjo povzame Jezus celotno judovsko postavo (bilo je je precej) v dveh enakovrednih zapovedih: ljubi Boga iz vsega srca in svojega bližnjega kot sam sebe.

Tudi ključ do pravega ravnanja nam da: Boga ubogajmo zato, ker ga ljubimo, in življenju se približujmo s čistim srcem.

V vsakem primeru je odločilno srce. Jezusu pomeni srce tisti del naše notranjosti, kjer so zasidrana naša najgloblja čustva ljubezni in sovraštva. Jezusovo učenje se pričenja znotraj, spoprijema se s tistim, kar je v nas, to spreminja in s tem se spreminja tudi naše ravnanje. To je popolnoma nasprotno vsaki drugi zakonodaji, ki kopiči pravila in predpise za obvladovanje našega ravnanja, pri tem pa ne prodre do bistva problema.

Jezus dobro ve, da problem ni v našem početju, ampak v našem jedru. On pa je prišel, da spremeni prav našo notranjost.

Bil je dober, vendar ne pobožen nadutež. V njegovi družbi je bilo veselo. Spoštoval je Božjo postavo, vendar je ni ozkosrčno razlagal. Tudi ni bil tako zaposlen z globokimi premišljevanji in ni tako užival v učenih pogovorih, da ne bi mogel vsega pustiti in pomagati potrebnim okoli sebe.

Jezusove besede so se skladale z vsem njegovim življenjem. To so najbolje vedeli njegovi učenci. Jezus jim je bolj dajal zgled, kot pa jih učil. Z njim so preživeli tri leta. Spremljali so ga, ko je potoval, oznanjal, zdravil in izganjal hude duhove. Njihovo pričevanje o Jezusu je, da je bil edinstven, da je bil pristen. Eden od njegovih učencev, Janez je v starosti zapisal:

Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli, kar smo gledali in so naše roke otipale, o Besedi življenja - in življenje se je razodelo in smo videli in spričujemo, ter vam oznanjamo večno Življenje, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo - kar smo videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi z nami združeni, mi pa smo združeni z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom (1 Jn 1,1-3).

Mnogi učitelji so kar prepričljivi pri svojem pouku in predavanjih, toda življenje jih izda. Celo najboljši učitelji so samo ljudje. Ob koncu delavnika lahko samo še pokažejo na Jezusa kot vzornika. Jezus je bil drugačen. Brez sence dvoma ali pretvarjanja je lahko dejal: Jaz sem pot, resnica in življenje (Jn 14,6).

Pot v svobodo

Jezus je rekel:

Če boste v mojem nauku vztrajali, boste zares moji učenci; spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Veselo oznanilo

Ko so preprosti ljudje poslušali Jezusov nauk, so spoznali, da ga zlahka razumejo. Se več, spoznali so, da lahko verjamejo temu, kar uči. Nekaj resničnega, močnega in jasnega se je razodevalo v njem. Vedno znova so ljudje govorili: Ta govori kot tisti, ki ima oblast (Mt 7,29).

In vendar je povedal nekaj nezaslišanih stvari. Jezusov prvi govor v shodnici v Nazaretu je pohujšal njegove sosede, saj je besede iz preroka Izaija naobrnil nase:

Duh Gospodov je nad menoj; zato me je mazilil. Poslal meje, da ubogim oznanim blagovest; da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da zatirane izpustim v prostost in oznanim leto Božjega usmiljenja (Lk 4,18-19).

Poslušalci v shodnici so bili tako osupli, da so ga takoj, ko so prišli k sebi, hoteli vreči čez pečino. Toda nihče ni imel moči, da bi se ga dotaknil. Njegovo delo se je komaj pričenjalo.

Lokacija: