Kako je Jezus mogel živeti tako nesebično in svobodno življenje? Skrivnost njegovega življenja je v molitvi. V molitvi ga je grela in razsvetljevala Očetova ljubezen. Molitev je bila zanj tako pomembna kot dihanje.

Navadno si je zgodaj zjutraj ali v tihih nočnih urah poiskal odmaknjen prostor, kjer je preživel nekaj časa s svojim Očetom. Srečamo ga, ko moli za izpolnitev svojega poslanstva, pred izborom svojih učencev in v smrtni bridkosti pred križem.

Vsakdo potrebuje ljubezen. Brez ljubezni v nas nekaj zamre. Najlažje jo najdemo v starših, v zakonskem sopotniku, v otrocih in prijateljih. Jezus je to ljubezen dobival v svojem osebnem stiku z Bogom. V molitvi je najgloblje občutil, da je resnično Božji Sin. To globoko srečo in pripadnost je imenoval prebivanje. Čutil je, da ga Očetova ljubezen hrani. Čutil se je okrepljenega - njegova notranjost se je ponovno napolnila. Učencem je lahko preprosto dejal: Jaz sem v Očetu in Oče v meni; ali: Jaz in Oče sva eno (Jn 10,30).

Prav v molitvi je odkrival svoje poslanstvo. Oče ga je poslal, da bi bil luč sveta, živi kruh in voda, ki daje življenje. Toda kljub svojemu izjemnemu položaju je vse delal brez kančka napuha in iskanja sebe. Nasprotno; njegovemu življenju je dajala pečat predana ljubezen. Prišel je, da sam sebe razda, kakor pravi: Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge (Mr 10,45)

Ker je bilo vse Jezusovo življenje molitev, je bilo prejemanje od Boga in dajanje drugim v popolnem ravnotežju. Kljub temu, da so nanj stalno pritiskali, naj zdravi in pomaga, se je trdno držal prepričanja, da mora spolnjevati le Očetovo voljo - nič več in nič manj. Nedvomno je imel Jezus tudi naporne dneve in neprespane noči, toda vedno se je zavedal nevarnosti prevelikega naprezanja. Pravočasno se je umaknil, da je učencem in sebi zagotovil čas za počitek in osvežitev - čas, ki jih je obvaroval pred napetostjo ter brezglavim in prenapornim delom in jim omogočal, da so gledali na svet z Božje perspektive.

Jezusova molitev

**Jezusovo življenjsko ravnotežje izraža molitev, ki jo je učil moliti svoje učence:

Oče, posvečeno bodi tvoje ime; pridi tvoje kraljestvo; naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne; in odpusti nam naše grehe; saj tudi mi odpuščamo vsakemu, kateri nam je dolžan; in ne vpelji nas v skušnjavo!** (Lk 11,1-4)

Moja molitev

Vsak od nas je drugačen. Zato je toliko načinov molitve, kot je ljudi, ki molijo.

V začetku lahko posnemamo druge ali pa uporabljamo molitve iz molitvenika. Komu bo morda pomagala skupna molitev, drugi pa se raje umaknejo v poseben prostor.

Pomembno si je zapomniti, da samo ti lahko prideš k Bogu po tvoji poti in da samo ti lahko moliš tvojo molitev. Bog posluša tvoje notranje bistvo - klic tvojega srca.

Prosite, iščite, trkajte

Morda se nam zdi, da Jezus s svojim načinom molitve daleč presega naše skromne dosežke. Vseeno nas vabi, naj se mu pridružimo. Prosi nas, naj vendar spoznamo, da je Bog naš ljubeči Oče, in naj pridemo k njemu s svojimi najglobljimi hrepenenji in iskrenimi potrebami.

Jezusov način nikakor ni tuj, nenavaden ali namenjen izbrancem. K Bogu nas ne vodi preko transcendentalne meditacije, mamil ali vaj za sprostitev. Jezus pravi: Bog vas pozna do zadnjega vlakna. Ljubi vas brez pridržkov. Zato se ne bojte prositi.

In jaz vam pravim: Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka se mu bo odprlo (Lk 11,9-10).

Ali obstoji kakšna omejitev glede tega, kar naj bi prosili?

Najboljše je vedno tisto, kar nam Bog sam želi dati. Najbolj čaka na to, da nas lahko blagoslovi z darom svojega Duha. V enajstem poglavju Lukovega evangelija Jezus nadaljuje:

Kje je med vami oče, ki bi ga sin prosil kruha, pa mu bo dal kamen? Ali ribe, pa mu bo dal namesto ribe kačo? Ali ga bo prosil jajca, pa mu bo dal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo (Lk 11,11-13).

Lokacija: