Kakšne vrste bitje lahko ustvarja simfonije, ki jemljejo dih - in upravlja taborišča smrti? Kakšne vrste zmešana žival lahko gradi mesta in vzpostavlja zapletene mreže medsebojnih komunikacij in potem grozi, da bo vse odpihnila - vključno s seboj, s površja zemeljske oble? Kakšne vrste razum lahko razpravlja, debatira in filozofira ter hkrati ravnodušno pušča pol sveta lačnega? Zakaj se več denarja porabi za pobijanje kot za zdravljenje. Zakaj porabimo več energije za uničevanje kot za ustvarjanje? Zakaj se bolj potrudimo za to, da koga prizadenemo, kot da mu pomagamo?
Ljudje se že ob rojstvu srečujejo z revščino, potem živijo v strahu in brezupno trpijo. So kot živina, teptajo jih; bijejo, stradajo; zasužnjujejo jih, jim jemljejo domove. In naposled umirajo, ne da bi marsikdo sploh opazil, da so živeli. Kakšen je odgovor? Ali Bogu ni nič mar? Koga naj obdolžimo?
O veličina in majhnost, vzvišenost in pokvarjenost, dostojanstvo in nizkotnost človeka. Pascal
S človeštvom je nekaj narobeVečina ljudi tako misli. Med našimi vzvišenimi ideali, filozofijami, cilji in tem, kar res dosežemo, je tak prepad, da si skuša vsak trezen človek nekako razložiti to uganko. Na voljo imamo že širok spekter odgovorov: Ne moremo si pomagati. Vse je samo del naše narave. Nekateri trdijo, da za prirojene sile, teženja in nagone ljudje niso sami odgovorni. Ne bi nas smelo presenečati, če vidimo ljudi, da se tako obnašajo. Človek se rodi svoboden, pa je povsod v verigah. Francoski mislec Rousseau je za vso zmešnjavo dolžil zapleteno družbo. Vse je stvar okolja. Ljudem omogoči prijeten, preprost način življenja in njihove težave bodo izginile. Ljudje so žrtve gospodarskega sistema. Marksisti krivijo kapitalistično družbeno ureditev, v kateri živi precej ljudi. Samo da pride komunistična revolucija pa bodo ljudje osvobojeni, brez mask. Ljudje niso dovolj pametni. Humanisti so prepričani, da je vir težav nevednost. Ko bodo ljudje enkrat spoznali,da je veliko laže biti prijazen in dober do drugih, kot pa biti sebičen ali požrešen, potem bodo živeli v miru in slogi. "To nujno spremlja človekov razvoj. Nekateri mislijo, da je vir vseh resnih človekovih problemov bolečina rasti. Iz človeka se razvijamo v nadčloveka. Torej je izobrazba in vaja tisto, kar ljudje potrebujejo, da bodo razvili do popolnosti svoje zmožnosti. Vsi so grešili in so daleč od Božje odrešilne prisotnosti. Kristjani verujemo, da smo bili ustvarjeni za Boga, toda uprli smo se mu in odšli po svoji poti. Sveto pismo temu uporu pravi greh. In še pravi, da sami ne moremo nič proti temu. Samo Bog nam lahko da potrebno pomoč.
Kaj - jaz da sem grešnik?Ljudje, vsaj v večini, radi govorimo, kako je svet zmešan - ali pa razpravljamo o človeških napakah. Ko pa začutimo, da je problem tudi v nas, da gre tudi za naše napake, nam postane kmalu precej nelagodno.
Sveto pismo pravi, da smo grešniki. To besedo imamo že za žalitev. Navsezadnje pa se povečini le trudimo, da bi sorazmerno dostojno živeli. Dobri smo do prijateljev, prijazni do otrok, radi imamo živali. Tudi s sosedi še kar shajamo. Nič bolj ga ne lomimo kot vsi ostali. Kaj torej zdaj s temi grešniki!
Kadar Sveto pismo govori o nas kot grešnikih, govori najprej o našem odnosu do Boga. Ta vpliva tudi na odnos do bližnjih. A najprej smo bili ustvarjeni za Boga. Verjetno res ne krademo in nimamo na vesti hudih zločinov - toda ali ljubimo Boga z vsem, kar smo in kar imamo? Bogu ni vseeno, kako živimo in zlasti ne, kakšno mesto smo mu dali v vsakdanjem življenju. Ubijanje, kraja in prešuštvo niso edini in najtežji grehi. Vsekakor je večje zlo vsakdanje življenje brez ozira in misli na Boga.
Lahko se imamo za precej verne in temu primerno živimo. Lahko hodimo v cerkev, se udeležujemo bogoslužja in prejemamo zakramente, toda če Bog ni pravi gospodar vsega, kar delamo, smo v veliki nevarnosti, da častimo sebe in ne Boga. Bog ne zahteva od nas, naj imamo v svojem življenju kotiček za boga. Želi nas osvojiti v celoti, popolnoma in od znotraj spremeniti naše življenje.
Vsi tako delajoV svojih boljših trenutkih si priznamo, da na vse načine odpovedujemo. Iz tega se seveda skušamo izvleči. Kadar se znajdemo v takem položaju, se skušamo opravičiti in preložiti krivdo drugam, v svojem najglobljem bistvu pa vemo, da le nismo tisto, kar bi navsezadnje morali biti.
Zato je odraščanje včasih tako porazno uničujoče izkustvo. Ko smo mladi, imamo o ljudeh zelo visoke ideale, potem pa se izkaže, da je precej drugače, kot bi pričakovali. Ob pogledu na pusto kroženje svetovnih dogodkov, pohlep, sebičnost - in vse trpljenje in strahote, ki jih to prinaša, se v nas poraja cinizem. Potem pride še razočaranje s strani ljudi, ki so nam blizu - prijateljev ali celo staršev. Ljudje, ki jih občudujemo, padejo s podstavka, na katerega smo jih postavljali, mi pa ostanemo razočarani in prizadeti. Najtežje pa se je morda sprijazniti z dejstvom, da dostikrat tudi sami ne zmoremo živeti a skladu s svojimi ideali in načeli. S svojimi neprepričljivimi izgovori jih spreminjamo. Polagoma se sprijaznimo s svojimi majhnimi slabostmi", kakor jim rečemo, ter zapeljemo na kolovoz moralnega propada. Na tem mestu se veliko ljudi vda in neha truditi.
Za moralno resne ljudi pa je to lahko agonija - kar govori o tem, kaj smo. Nobena žival se še ni srečala s krizo vesti ali pa toliko časa porabila za reševanje moralnih vprašanj, s katerimi se srečuje prav vsak človek. Apostol Pavel je to takole izrazil:
Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak hudo delam, česar nočem.
Zakaj radi grešimo?Če vemo, kaj je prav in za nas dobro, zakaj potem delamo nasprotno? Zakaj smo tako samouničevalni? Zakaj se ne držimo vsaj svojih načel, če se že Božjih ne?
Ali so to le slabe navade? Prav gotovo je neko stvar drugič, tretjič ali četrtič lažje narediti. Cim večkrat ponavljamo stvar, za katero vemo, da je napačna, tem laže nam je. Vest izgubi svojo ostrino. Postopoma sprejmemo tisto, kar nas je nekoč navdajalo z grozo. Sprijaznimo se z lastnim neuspehom.
Toda to še ni vse. Nekaj je v nas, v naši naravi, da hočemo grešiti in da se nam zdi greh privlačen. Ne gre samo za zunanji boj s slabim; boj je tudi v notranjosti. Sveto pismo ugotavlja prav to. Pove namreč, da nismo grešniki le zato, ker smo grešili, ampak grešimo zato, ker smo po naravi nagnjeni h grehu. Naša grešna dejanja so zunanji izraz naše notranjosti.
Kar pride iz človeka, tisto človeka omadežuje. Kajti od znotraj, iz srca, prihajajo ljudem hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, lakomnost, zlobnost, zvijačnost, razuzdanost, zavist, bogokletstvo, oholost, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj. Mr 7,20-23
Tako kot sploščeno kroglo vedno vleče le stran od ravne črte, tako je v naši naravi nagnjenje, ki nas vleče stran od dobrega. Kajti greh ni samo stvar dejanj. Greh vpliva tudi na naše misli in čutenje; izkrivlja naše odnose in vrednote; dotika se samega bistva naše narave.
Kako je človek padel, ne vem: v svoji notranjosti pa vem, zakaj padam. Kierkegaard
Družinska podobnostNa vprašanje, kje smo dobili svojo popačeno naravo, moramo priznati, da jo imamo, odkar pomnimo. Vprašajte učitelje in povedali vam bodo, da znajo biti "ljubki otroci", zelo sebični in do skrajnosti kruti. Celo še pravi dojenčki znajo biti strašno zahtevni in svojevoljni, ugotavljajo mladi starši. Tega se nam ni treba učiti. Učiti se moramo dobrih stvari; drugo delamo v skladu s svojo naravo.
Vse kaže na to, da nekako skupaj z modrimi očmi in očetovimi kodri, podedujemo tudi neko bolj zloveščo podobnost. S starši imamo isto grešno naravo, ki nas spremlja skozi življenje in s katero se moramo boriti.
Sveto pismo pravi, da vsi - ne glede na osebo - delamo slabo. Od prvega dne je v nas nagnjenje k slabemu, ki se deduje od staršev na otroke.
Sveto pismo tega ne razlaga bolj podrobno. Toda kristjani verujemo, da naša grešna narava izvira prav od naših prvih staršev. Pripoved o stvarjenju govori, kako je Bog postavil Adama in Evo pred moralno izbiro, toda odločila sta se raje zase kot za Boga. Po nauku apostola Pavla vpliva tisto, kar sta storila, na vse potomce, ker je vse človeštvo na poseben način povezano skupaj.
Če se neki par izseli, preden se rodijo njuni otroci, otroci potem rastejo z vsemi prednostmi - ali pa neugodnostmi življenja v novi državi. Naša prva starša sta emigrirala v greh in še vedno živimo v posledicah te odločitve.
Kdo je nesrečen, ker ni kralj, razen odstavljenega kralja? Pascal
Slabi - kolikor se da?Ali to pomeni, da ne bi mogli postati slabši? Ne, ker nas celo pretrese, kako globoko lahko ljudje padejo. Pravzaprav smo v tem pogledu precej nepošteni do živali. V trenutkih najslabšega obnašanja nismo podobni živalim - slabši smo od njih. Živali se pri mučenju ne spuščajo do skrajnosti tako kot človek; ne izmišljajo si instrumentov za vojno, mučenje in ubijanje. Pisatelj William Golding je rekel, da je človek edini, ki proizvaja zlo tako kot čebele med.
Res je torej, da večina ljudi redno živi pametno in brez prevelikega trenja shaja z bližnjimi. Zato ti ljudje mislijo, da so čisto v redu. Toda v Božjih očeh ni niti eden njihovih korakov neoporečen, kot si domišljajo. Na človeški ravni (življenja) lahko še toliko dosežemo, toda če izločimo Boga iz svojih dejanj, je celotno naše življenje v neredu. Tok nas odnese. Izgubljeni smo, usmerjeni v pogubo.
Krivi!Vsi imamo opraviti s tistim delom sebe, ki mu pravimo vest, in se oglasi, kadar storimo kaj narobe. Ronalda Biggsa, razvpitega angleškega roparja vlakov, so vprašali, če se zločin splača. Čeprav je po uspešni karieri živel v izobilju, ni dal pritrdilnega odgovora. Pojasnil je, da tega, kar se dogaja v notranjosti, ni mogoče spremeniti. Nikoli ni lahko živeti s slabo vestjo.
Ločiti pa je treba med resnično krivdo in občutkom krivde. Mogoče trpimo zaradi občutka krivde, tudi če nismo naredili nič napačnega. Slabo se počutimo preprosto zato, ker so nas drugi - ali smo celo sami sebe prepričali, da ne smemo delati tega, kar delamo.
Veliko pogosteje pa se zgodi, da smo krivi, ne da bi to vedeli. V teku življenja lahko Boga popolnoma izločimo iz svojih načrtov. Šele ko nam on pokaže, kaj delamo, spoznamo, kako smo se oddaljili od prave smeri. To je trenutek spoznanja resnice. Ko gledamo stvari iz njegove perspektive, spoznamo, kakšni smo in kam gremo.
Greh nas ne samo kronično onesposablja, da bi bili tisto, kar vemo, da bi morali biti, ampak nas tudi postavi pred sodbo. Z grehom namreč prelamljamo Božjo postavo. Ker je Bog pravičen, mora nujno grehu slediti sodba, tako kot sledi noči dan. Temu se ne da izogniti tako, kot se morda izognemo človeškim zakonom. Bog ima pregled nad vsem in vse ve. Nekega dne nas bo poklical na odgovor za to, kako smo živeli.
Kljub vsem svojim izgovorom bomo na tej sodbi prav vsi razglašeni za krive. Bog mora greh kaznovati s smrtjo. To ni le telesna smrt; gre za smrt, ki jo Sveto pismo označuje kot ločenost od Boga.
Kajti smrt je ločitev. Če v našem življenju ni bilo prostora za boga, potem nas ne sme presenetiti, če nam bo zadnji dan Bog rekel, da nas ne pozna.
Vse te stvari so zelo boleče, boleče tudi za Boga. Ni nas ustvaril zato, da bi nas kaznoval, ampak da bi bili deležni življenja z njim. Nekateri ne marajo Svetega pisma, ker uči, da bo Bog greh kaznoval. Toda to je zapisano zato, ker nas Bog ljubi.
Prav zato, ker nas Bog ljubi, nas hoče prebuditi za sedanjo stvarnost. Kako naj nas zdravnik ozdravi, če ne sprejmemo njegove diagnoze? Kako naj nam Bog odpusti in pokaže, kako naj živimo, če ne priznamo svoje grešnosti? Jezus nam je povedal, da ni prišel na svet zaradi tistih, ki mislijo, da so dobri; prišel je reševat tiste, ki vedo, da je z njimi nekaj narobe (prim. Mr 2,17).
Razvalina, ki kaže na nekdanji sijajKrščansko vrednotenje človekovega ravnanja mora biti povsem drugačno od vrednotenja tistih, ki jim greh in trpljenje pomenita le korak do boljšega položaja. Po besedah Svetega pisma je človeštvo padlo. Zavedamo se, da nismo tisto, kar bi morali biti, in to nas dela negotove.
Človeška bitja smo kot stare razvaline. Ko hodimo med podrtimi zidovi in gledamo skozi prazna okna, si lahko predstavljamo, kako so bile te stavbe včasih čudovite.
Če naše teorije o človekovem položaju in rešitvi ne jemljejo za temelj svetopisemskega gledanja, potem so obsojene na propad. Kajti samo Bog lahko odpravi opustošenje, ki ga je povzročil greh, in samo on nas lahko obnovi po prvotnem načrtu. In prav o tem govori Jezusovo veselo oznanilo.
Ali Bog ne more preprečiti trpljenja?Za kristjane je trpljenje v svetu poseben problem, ker verujejo v ljubečega Boga (ki želi odpraviti trpljenje), ki je tudi vsemogočen (in torej sposoben to storiti). Pa vendar se trpljenje nadaljuje in Bog na videz nič ne stori. Na ta problem ni tako lahko odgovoriti. Želeli bi, da bi vsakdo, ki Boga vpraša: "Zakaj?", lahko zvedel za odgovor.
Kristjani verujemo, da ga nakazuje Sveto pismo, ki zelo stvarno govori o trpljenju.
˘ Izvor trpljenja. Sveto pismo polaga precej krivde za trpljenje pred naš prag. Pravi, da je Bog ustvaril ljudi, ki so se svobodno odločali za dobro in slabo - in odločili so se proti Bogu (prim. 1 Mz 3). To je končno pripeljalo do modernega problema begunskih taborišč, ugrabljanja talcev, napadalnih režimov in sil v svetu, onesnaževanja, atomske grožnje in tako dalje. Kdor postane sovražnik Boga, postane tudi sovražnik svojega bližnjega. ˘ Zakaj Bog ne prepreči katastrofe. Zakaj Bog ne bi bil mogel zaustaviti dogajanj v drugi svetovni vojni ali preprečiti Titanikove nesreče. Odgovor je, da ne vemo povsem, zakaj Bog ne poseže v svetovne dogodke. Kristjani smo prepričani, da je to povezano tudi z dejstvom, da nam je Bog dal svobodno voljo in nas tega zdaj noče oropati in posegati vmes vsakič, ko je kaj narobe. ˘ Kaj pa naravne nesreče? Potresi, izbruhi vulkanov, poplave in lakote poberejo na tisoče življenj in uničujejo dragocene posevke. Sveto pismo uči, da je zaradi človekovega upora proti Bogu prizadeto celotno stvarstvo. Pravi celo, da je celotno stvarstvo v vezeh - suženj propada in smrti (prim. Rim 8,20-23). Ta položaj pa pogosto poslabšata še hudobija človeka in napačna uporaba nežive narave. ˘ Božji delež v našem trpljenju. Veliko ljudi ima občutek, da je Bog daleč od njihovega trpljenja. Sveto pismo nam daje misliti. Jezus, Božji Sin, je doživel zapuščenost od prijateljev, trpljenje in smrt na križu deloma tudi zato, da je pokazal, kako je Bog vključen v našo bolečino - tako zelo, da jo je sam sprejel nase. Jezusovo vstajenje od mrtvih kaže njegovo osebno zmago nad trpljenjem in smrtjo. In to zmago je obljubil tudi tistim, ki verujejo vanj.
Zasačeni v grehuSvetopisemski pisatelji so za opis nereda, v katerega smo zabredli, uporabili nekaj presenetljivih besed. ˘ Prestopek - kršitev Božjih zakonov, neupoštevanje pravil, ki jih je Bog določil za življenje (prim. Mdr 2,12). Ker je prav upoštevanje zakonov tisto, kar Bog želi, pomeni greh upor. Grešniki so uporniki proti Bogu in njegovi dobroti. ˘ Greh - prvotni pomen besede izhaja iz prispodobe lokostrelca, ki zgreši tarčo; puščica ne izpolni pričakovanj. Prav tako mi nismo izpolnili pričakovanj o tem, kar bi morali biti in delati (prim. 4 Mz 11,20; Iz 1,4s; 1 Jn 3,4). ˘ Krivica - pomeni nekaj, kar je popačeno, ni pravo, podobno skrivljenemu kosu lesa. Ljudje so po naravi pokvarjeni in v svojih dejanjih nagnjeni k slabemu (Ps 106,6). Bog Svetega pisma pa je pravični Bog, ki iz svoje neskončne ljubezni daje človeku samo dobre darove. Ob koncu sveta bo vsakemu pravično povrnil po njegovih delih. Človek naredi z grehom Bogu krivico: za ljubezen in dobroto vrača napuh in sovraštvo. ˘ Nečistost - ko grešimo, si umažemo roke (prim. Iz 64,5). Ta beseda je označevala tudi ogabne bolezni, za katere ni bilo zdravila. Grešniki so kot bolniki, ki potrebujejo zdravnikovo pomoč (prim. Mt 9,13). ˘ Dolg - Bogu dolgujemo svoje življenje in vse, kar smo (prim. Mt 6,12). Kadar ga napačno uporabljamo in kadar izjavljamo, da smo neodvisni od njega, še povečujemo ogromen dolg, ki smo ga sami nesposobni odplačati.
Kaj pa hudi duh?Svetopisemski pisatelji so ob premišljanju o svojih padcih prišli do sklepa, da so bili istočasno, ko so skušali obvladati svoje nagnjenje k zlu, pod vplivom zunanjih pritiskov. Te so pripisali duhovnemu bitju, ki mu pravijo hudi duh ali satan. Ko je Bog ustvaril svet, je poleg ljudi ustvaril tudi druga duhovna bitja. Pravimo jim angeli. V Svetem pismu nastopajo precej pogosto. Nekateri od njih, vključno z enim od voditeljev, satanom, so storili isto kot človek.
Izjavili so, da so neodvisni, in se uprli Bogu. To je bilo seveda brezupno početje. Ne moreš obenem priznavati Boga in se oddaljiti od njega. Vse do končnega obračuna bodo pustošili po Božjem svetu.
Glede hudega duha se prav lahko slepimo. To ni klovn z rogovi in repom, kakor ga pogosto prikazujejo. To je visoko inteligentno bitje, z veliko močjo, ki ne popusti niti za las, kadar ve, da nas lahko zavede v padec. Satan in njegovi služabniki zvabijo človeka v greh, ga delajo slepega za resnico in se zelo trudijo, da bi pokvarili v svetu tisto, kar je naredil Bog.
Toda za svoje grehe ne moremo v celoti dolžiti satana. Ima namreč sodelavce po vsem svetu! Skušnjava nas mami in v grehu uživamo.
Slepimo se, da so Božji zakoni zato, da jih kršimo. Očitkom svoje vesti ne posvečamo prevelike pozornosti in končno ne slišimo več opozorilnega glasu. čeprav navsezadnje satan nosi veliko odgovornost, smo vendar mi tisti, ki se vdamo grehu zaradi njegove vabe - ponavadi tudi zato, ker to hočemo.
Precej ljudi ne veruje v hudega duha. Kljub temu mu pomagajo pri dela. Drugi ga vidijo povsod. Obe skrajnosti sta nevarni.
Lokacija: