V očeh slehernega od nas je naše življenje in vsi dogodki v zvezi z njim nekaj posebnega in velikega. Toda pogosto lahko občutimo, da smo drobceni in nemočni posebno kadar se soočimo z velikim svetom, v katerem živimo. Ko voditelji velesil krmarijo svet proti vojni, se počutimo kot figure, ki jih mednarodna igra potiska sem ter tja. Ko astronomi začno govoriti o ogromnih ne predstavljivih razdaljah med galaksijami v vesolju, izmerjenih v svetlobnih letih ali smo kaj več kot mikroskopsko majhne pike na površju neznatne žogice za tenis, ki ji pravimo planet Zemlja? Kako smo lahko tako predrzni in si domišljamo, da smo zato, ker smo človeška bitja nekaj drugačnega in izjemnega?

Izgubljeni v vesolju?

To izgubljenost v neizmernem vesolju je občutil tudi eden od pisateljev Svetaga pisma. Toda svojo pomembnost je odkril v tem, kar je Bog storil zanj:

Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih rok, mesec in zvezde, ki si jih naredil: kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj? In vendar, naredil si ga le malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal; dal si mu oblast nad deli svojih rok, in vse si podvrgel njegovim nogam: drobnico in vso goved, in tudi poljske živali, ptice pod nebom in ribe v morju, vse, kar hodi po morskih stezah. O, Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Ps 8,4-10

Človek - podoben Bogu?

Že prvo poglavje Svetega pisma pravi, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi, (prim. 1 Mz 1,26). Podobni smo Bogu. Kot zrcalo odsevamo nekaj tistega, kar je bistvo Boga.

Večina ljudi bi nasprotno trdila, da človeška bitja v svojem ravnanju niso preveč podobna Bogu. Res je to in za to obstajajo tudi močni razlogi. Toda besede Svetega pisma še vedno veljajo za naslednja področja.

€˘ Osebno: smo posamezniki, neodvisni od drugih. Imamo svojo voljo in razum. Mislimo, čutimo, se odločamo in sami ukrepamo. Kot Bog lahko reče Jaz, moremo reči tudi mi. Zato nas tako pogreje vprašanje naših pravic in svobode. Celo v družbah, kjer so ljudi naučili, da ima zadnjo besedo vedno država, iščejo svobodo govora in vere. Ljudje si želijo biti to, kar so..., ker jih je take ustvaril Bog.

€˘ Moralno: vsak človek ve, kaj je prav in kaj narobe. Vsi vemo, kaj nam pomenijo moralni zakoni in kako zaradi nekega čudnega občutka, ki mu pravimo vest, trpimo, kadar jih prekršimo.

To prav tako velja za ljudi, ki niso nikoli brali Svetega pisma. Velja za vse. Merila in zakoni se od kraja do kraja in od časa do časa spreminjajo, toda vedno veljajo neka merila in pravila. Celo sleparji imajo pravila, kako naj se obnašajo!

Sveto pismo nam pove, da je bilo v začetku drugače. Bog je vse ustvaril dobro (prim. 1 Mz 1,31), zato sta bila prva človeka tudi moralno njemu podobna - bila sta sveta, ljubeča in v sebi skladna. To sta s pravim grehom izgubila, ostala pa jima je zavest dobrega in slabega.

€˘ Socialno: potrebujemo drug drugega. Do bližnjih in do Boga imamo lahko poseben odnos, ki mu lahko rečemo osebni odnos. Do stvari tega odnosa ne moremo imeti. Ne moremo klepetati z zelnato glavo ali sklepati prijateljstva s pohištvom. Zato občutijo ljudje, ki živijo sami, tako obupno praznino. Ustvarjeni smo za življenje v družbi, ljubezen in medsebojno pomoč. Tudi tesna in globoka zakonska vez je po Božjem načrtu namenjena zadostitvi te potrebe.

€˘ Religiozno: češčenje je naša potreba. Ljudje smo religiozna bitja. Če je človek žival, potem je najbolj čudna vrsta živali, ker hoče častiti nekaj zunaj sebe. Povsod hočejo ljudje nekaj več, kot lahko ponudi ta svet ali to življenje. To nam povedo verstva vsega sveta. Celo moderni, posvetni ljudje, ki pravijo, da nimajo potrebe po Bogu, morajo z nečim zapolniti to vrzel v svojem življenju. Morda je to kariera, poklic, denar, užitki, politika, varna hiša in dom, ali ambicija. Toda nobena stvar ni prava. Bog nas je ustvaril zase.

€˘ Bivanjsko: potrebujemo življenjsko usmeritev. Thudi če ne poznamo smisla, pa vsaj občutimo potrebo po smislu življenja. Bog ni ustvaril ljudi in jih prepustil samim sebi. Dal jim je neko nalogo. Zato nas lahko brezposelnost uniči. Eden največjih problemov, s katerimi se srečuje naša generacija, je prav izguba smisla in izguba živcev - problem generacije, ki je izgubila Boga.

Ustvaril si nas k sebi in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi. Sv. Avguštin

Prevzeti odgovornost

Na samem začetku poroča Sveto pismo, da je Bog prvima človekoma, potem ko ju je ustvaril, dal tudi oblast nad vsem stvarstvom (prim. 1 Mz 1,28). Kljub temu da smo iz Božjega načrta naredili precejšnjo godljo, nam zgodovina raziskav, odkritij, izumov in izsledkov kaže, kako so nekateri naši dosežki kar spoštovanja vredni.

Pomislite na tehnologijo, ki je potrebna, da pride človek na Luno, ali na spretnost in tehnične naprave, ki so potrebne za postavitev velikanskih stavb in mostov, na glasbeno veščino, ki je v ozadju ene same simfonije. Pomislite na vse, kar so ljudje storili na področju umetnosti in znanosti, fizike in medicine, literature in prava, politike in filozofije, in prej ali slej boste uvideli, da je človeško bitje res nekaj posebnega - ker nas je Bog take ustvaril.

Človek ali opica?

Narodi zahodne poloble so verjeli svetopisemskemu nauku, da smo ljudje nekaj posebnega, dokler ni postala v 19. stoletju priljubljena teorija Charlesa Darwina o razvoju vrst. Čeprav so to teorijo od prvega zapisa dalje drastično prilagajali, so zaradi misli, da so se vsa živa bitja zgolj slučajno razvila od nižjih k višjim oblikam, opravili s svetopisemskim poročilom o stvarjenju kot starinskim, neznanstvenim. Zagovorniki trdijo, da so se človeška bitja razvila iz istega debla kot opice, le da sta se obe vrsti ločili že pred več milijoni let.

Ista misel o nujnem razvoju naj bi potem veljala tudi za druga področja življenja: za vero, politiko in na splošno za družbo. Na začetku 20. stoletja je to prepričanje navdalo ljudi z upanjem v prihodnost, čeprav so se morali sprijazniti z dejstvom, da so samo više razvite živali. Svetovna zgodovina tega stoletja s strašnimi vojnami in trpljenjem pa je človeštvo že dodobra oropala iluzij in jih navdala s cinizmom glede teorij o razvoju.

Čeprav je nazor o živalskem izvoru človeka zelo razširjen, vsi zelo ostro reagiramo, če z nami ravnajo kot z živalmi - in kot človeška bitja zahtevamo svoje pravice. Zgražamo se ob ljudeh, ki padejo na nečloveško", divjaško ali živalsko raven obnašanja. Teoretično morda sprejmemo to, da živimo in umiramo kot npr. psi, nagonsko pa vemo, da to ni vsa resnica. Obup in razočaranje, hrepenenje po smislu in pomenu življenja, krivda, dvomi in vprašanja rodov, ki so bili vzgojeni v nauku evolucije, nam povedo, da mora biti človek nekaj več kot žival. Nobena žival ne občuti takega strahu za svoj obstoj kot človek.

Zanimivo je pripomniti, da je precej uglednih znanstvenikov ne glede na resne težave s prvotno obliko razvojne teorije, postavilo to teorijo pod vprašaj. Po njihovem mnenju ne pojasni vsega dokaznega gradiva. Torej evolucija ni edina znanstvena razlaga življenja na našem planetu. Obstajajo tudi druge.

Veliko kristjanov je evolucijo popolnoma zavrglo, ker se na videz tako zelo razlikuje od svetopisemskega poročila o stvarjenju (in tudi svetopisemskega spoštovanja človeka). Bog je ustvaril svet postopoma, kot piše v l. Mojzesovi knjigi; Adama in Evo, naša prva starša, pa obravnava čisto posebej. Drugi pravijo, da ni nič nemogočega, če je Bog predvidel kakšno obliko evolucije, da je prišlo do te stopnje. Vsekakor pa kristjani verujemo, da je Bog prisoten v celotnem procesu stvarjenja in da so ljudje veliko več kakor živali.

Ena človeška družina

Vsako človeško bitje, ne glede na narodnost, spol ali barvo kože, je ustvarjeno po Božji podobi. Na tem dejstvu temeljijo t.i. človečanske pravice. Smo člani naravne človeške družine, čeprav se med seboj ne obnašamo kot bratje in sestre. To pomeni, da je oseba, ki se hrani v restavraciji v New Yorku, brat berača, ki prosi vsakdanjo hrano v Kalkuti. Zaradi svojega bistva smo med seboj povezani in odgovorni eden za drugega.

Sveto pismo odklanja rasno in razredno ločevanje, gospodarski pritisk in karkoli drugega, ker enemu daje večjo prednost kot drugemu. Kristjani verujemo, da smo kljub razlikam v spolu, barvi kože, kulturi, razredu ali družbenem položaju v Božjih očeh vsi ljudje enaki.

Solidarnost

Ko so si poljski svobodni sindikalisti izbrali za svoje ime Solidarnost", so uporabili besedo, ki prizadeva nas vse. Kot človeška bitja smo med seboj sorodni in vsi skupaj stopamo v isti vrsti smrtnikov. Skupaj živimo, se smejemo, borimo, trpimo, upamo in umiramo. To je imel v mislih apostol Pavel, ko je v novi zavezi govoril o eni - človeški vrsti v Adamu" (prim. 1 Kor 15,22). Prav zaradi te solidarnosti se dogajajo stvari, ob katerih smo nemočni, a se jim ne moremo izogniti.

Če misliš, da si od nikogar odvisni posameznik, postavljen na lastne noge, se spomni, da si sad dveh ljudi, če upoštevaš še njune starše, potem celo štirih. Pojdi za približno deset rodov nazaj in račun pokaže, da si skupek več kot 4000 ljudi! Kakšna mešanica genov! Pravzaprav smo prav toliko rezultat človeštva kot posameznikov.

To je pomembno, ker Sveto pismo govori, kako se Bog ukvarja z ljudmi ne le kot s posamezniki, ampak tudi kot s skupnostjo. Dejanja naših staršev lahko zadevajo nas, tako kot lahko prizadeva druge tisto, kar mi delamo. Tako je imel greh prvih staršev daljnosežne posledice za celotno človeštvo.

Nihče ni otok, povsem zase; vsak človek je kos zemljine, del celine... in smrt vsakega človeka uniči del mene, ker sem vključen v človeštvo; in zato nikoli ne sprašuj, komu zvoni: zvoni tebi. John Donne

Telo imate... ...vendar niste samo telo

Bog nam je dal telo. Zgrajeno je iz kemičnih prvin in spojin, ki niso prav veliko vredne. Pravzaprav gre v glavnem za vodo. A to telo je očarljiva in zapletena mojstrovina.

Zdravniki so že dodobra opisali delovanje telesa. Odkrili so povzročitelje - in izdelali zdravila - za celo vrsto telesnih bolezni, in celo zamenjali dele telesa, ki so se izrabili. Toda nihče razen Boga še ni zares ustvaril življenja. Od rojstva do smrti, od spočetja do zadnjega udarca srca živimo v telesu, ki je veliko bolje izdelano kot karkoli, kar lahko sami izdelamo, in ki je še vedno skrivnost.

Nekatera verstva in filozofije učijo, da so naša telesa nadloga - ali celo zlo. Pravijo, da je telesna stran življenja nepomembna.

Čim prej nam bo uspelo pobegniti iz svojega telesa, tem bolje bo za nas. Sveto pismo pa pravi, da je telo bistveni del naše osebnosti. Pravi, da nas telesa delajo popolne ljudi. Ni res, da si vedno želimo pobegniti v čisto duhovno bivanje. Krščanska vera celo uči, da bomo tudi v večnosti ohranili telo - drugačno kot ga imamo sedaj, toda še vedno telo.

Sveto pismo ne pravi, da so naša telesa sama po sebi slaba. Slabotna so - in ker imamo več močnih nagonov, so lahko vir skušnjave; telo pa samo po sebi ni nekaj slabega. Tudi Jezus je imel telo.

Glede tega v preteklosti med kristjani pojmi niso bili preveč izčiščeni. Sredstva - npr. samoobvladanje, smo pojmovali kot cilj. Imeli smo občutek, kot da so stvari, ki so v zvezi s telesom in delajo življenje lažje: hrana, pijača, spolnost ali telesno udobje in užitki, nekaj napačnega. V določenih primerih se moramo morda res odpovedati celo vsem tem stvarem, če hočemo živeti za Boga, toda v normalnih pogojih so te stvari prav tako del Božjega načrta kot dihanje. On je tisti, ki nam je dal telesa. V drugo skrajnost gredo mnogi, ki bi danes radi rekli, da je telo edino, kar imamo.

Toda nismo samo iz mesa in krvi. Sveto pismo pravi, da smo tudi duša in duh. Ti dve besedi precej povesta; v svojem najglobljem pomenu označujeta resnično bistvo, osebnost, ki misli in čuti, se odloča in deluje.

Toliko sodobnih osebnih in družbenih težav je nastalo prav zaradi tega, ker smo pozabili, da smo prav toliko duhovna kot telesna bitja. Vse svoje potrebe skušamo zadovoljiti na telesni oz. materialni ravni. Vendar pravo bistvo človeka potrebuje več kot le hrano in obleko; več kot ti lahko da denar, kajti take nas je ustvaril Bog. Popolni človek je sad poglabljanja; zedinjenja duše, ki sprejema Očetovega Duha, s telesom, ki je tudi ustvarjeno po Božji podobi... Telo samo zase ni popoln človek, ampak samo človeško telo, to je, en del človeka. Toda niti duša sama zase ne predstavlja celega človeka - je človekova duša, to je, del človeka. Samo zlitje, združenje teh sestavnih delov oblikuje popolnega človeka. Gregor Nacianški

Parapsihologija

Nedavno so znanstveniki začeli razmišljevati o nečem, kar je čisto preprosto, čemur so se dolga leta smejali ali pa razlagali kot pomoto. Temu pravimo zunajčutno zaznavanje. Sem prištevamo več pojavov, kot sto: telepatija ali prenos misli na daljavo; jasnovidnost ali poznavanje stvari, preden se zgodijo; psihokineza ali moč s katero premikaš predmete ali jim spreminjaš obliko, ne da bi jih dotaknil. Zelo znana so tudi zunajtelesna doživetja ljudi, ki so bili klinično mrtvi in kasneje oživljeni.

Prav gotovo je nekaj dokazov za te pojave zgolj naključje ali pa prevara. Toda velik del dejstev se preprosto ne da razložiti na osnovi poznanih zakonitostih, zlasti ne s tistimi ki računajo s tem, da so ljudje samo telesa. Pri tem je treba opozoriti tudi na slabo stran teh pojavov. Nekatere teh izkušenj namreč izkoriščajo v okultne namene, ki jih Sveto pismo prepoveduje.

Vseeno pa tisto kar do sedaj vemo, potrjuje svetopismsko resnico, da nismo le meso in kri. Človek nima samo telesnih razsežnosti.

Lokacija: