Če Jezus res prinaša veselo oznanilo, potem ga prinaša vsem. Veselo oznanilo ni le za nekatere ali morda za Cerkev,ampak za ves svet,veselo oznanilo za vesoljstvo.

BOŽJE KRALJESTVO

Ko je Jezus učil množice v Galileji, jim je rekel, naj najprej iščejo Božje kraljestvo. Božje kraljestvo se je približalo (Mr 1,15), je dejal. Zares, prišlo je. Tiho in skrivnostno. Raste kot seme; nevidno se razširja in deluje kot kvas... Kakorkoli naj je Jezus opisal to kraljestvo, sporočila ni mogoče zgrešiti. Z besedo Božje kraljestvo Jezus ni mislil na državo ali kontinent z zemljepisnimi mejami. Božje kraljestvo ni zemljepisno opredeljivo. To kraljestvo je tam, kjer vlada Bog. Kjerkoli sta na delu njegova ljubezen in oživljajoča moč - lomita okove greha, osvobajata ljudi ter spreminjata sisteme in odnose, ki vladajo našemu svetu. Kraljestvo je povezano z odpuščanjem - odpuščanjem, ki se širi med ljudmi. Bog nam je v svoji ljubezni odpustil velikanski dolg. Zato bi morali, tudi mi odpuščati tistim, ki nam delajo hudo. V kraljestvu vlada ponižnost. Zato ga odkrijemo, ko se k Bogu obrnemo z otroškim zaupanjem - ko preprosto in z veseljem sprejmemo njegovo ljubezen in vodstvo. Ali je kraljestvo tu? Seveda je. Božje delovanje prepoznavamo v življenju Božjega ljudstva. Na neki način pa Božje kraljestvo še vedno prihaja. V Gospodovi molitvi prosimo: pridi tvoje kraljestvo in pričakujemo, da bo Božje gospostvo sprejeto in priznano po vsem svetu. Hkrati pa Božje kraljestvo odkrivamo, če živimo po evangeliju. Smo skupnost ljudi, ki je zbrana okoli Jezusa in odprta za ljubezen in službo svetu, katerega je on prišel rešit. On svet ljubi, zato moramo tudi mi potrebam sveta dajati prednost. Hrepeneti bi morali po tem, da bi na svet gledali tako, kot ga gleda Bog; da bi prav skrbeli za stvarstvo; da bi se postavili po robu ureditvam in odstranjevali krivice. Jezus je prišel zdravit in pomagat - reševat uboge, bolne in stiskane. Če smo njegovo ljudstvo, moramo delati isto. Jezus je govoril Božjem kraljestvu. Apostol Pavel je pisal o novem stvarjenju. Poudarek je na novosti - svežini in drugačnosti, ker Bog ustvarja preko Jezusa. NAŠI SOPOTNIKI

Nekdo je predstavil zemljo kot vesoljsko ladjo, na kateri je 4,3 milijarde potnikov. Od teh jih ena petina potuje v prvem razredu. Živijo v izobilju in trošijo štiri petine svetovnega prihodka. Večina potnikov pa ni tako srečna. Dejansko je osemsto milijonov ljudi - tisti iz tretjega in četrtega razreda - revnih. Ne samo da nimajo osnovnih sredstev za življenje, kar deset tisoč jih vsak dan umre zaradi izčrpanosti, bolezni in lakote. Potniki iz prvega razreda niso čisto brez srca. Tisti, ki živijo v Združenih državah Amerike, Zahodni Evropi in na Japonskem, vsako leto prispevajo trideset milijard dolarjev za razvoj tretjega sveta. Morda se to zdi veliko, toda to je malenkost v primerjavi s šeststo tridesetimi milijardami, ki jih porabijo v istem času za orožje. Koliko časa bodo tisti, ki se držijo Jezusa, še prenašali takšno stanje? Ali nam Bog ne govori, naj zemeljske dobrine delimo bolj pravično, naj pomagamo revnim in podpiramo nemočne? Kje bomo začeli? Najprej moramo sami pustiti, da nas prepoji Jezusovo mišljenje. Jezus se je sklonil k ubogim. Ubogim v denarju in ubogim v duhu. Ni samo izrazil svoje zaskrbljenosti ali pa napisal ček. Osebno se jim je približal. Z njimi je živel. Če naj gremo po Jezusovi poti, potem je čas za spoznanje, da ne moremo ljubiti Boga in spregledati svojega soseda doma in v tretjem svetu. Ne moremo ljubiti Boga in se lakomno obešati na svoje imetje. To, da imamo vsako leto povišan osebni dohodek, vsakih pet let pa nov avto in drago letovanje, ne spada med osnovne človekove pravice! Mi, ki živimo v industrializiranih državah, smo seveda ujeti v potrošniško miselnost. Nič se ne bo premaknilo, če razdamo imetje in razkazujemo sočutje do ubogih. Pač pa lahko začnemo bolj preprosto živeti in z večjo pripravljenostjo ter bolj radodarno deliti svoje imetje. V tem, da si nakopljemo sitnosti, ko skušamo pomagati potrebnim, odkrijemo čudovit blagoslov. Blagoslov je v tem, da odkrijemo Jezusa samega kot tistega, ki sprejema našo ljubezen. Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni... Resnično povem vam: kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili (Mt 25,35-36.45). NAČIN DELOVANJA

Politika je umetnost organiziranja in vladanja skupnostim in narodom. Žal pa pogosto postane hvaležno področje za ljudi, ki želijo vso moč zase, kajti človeška narava je v bistvu sebična. Zaradi politične kariere se služenje skupnosti rado spremeni v masovni individualizem. Vendar to ni nujno. Na političnem področju je Jezusov vpliv tako močan, da dobesedno spreminja svet. V času življenja na zemlji je učil v okupirani deželi in pripadal narodu, ki je bil med seboj politično močno razdeljen. Med Judi so bili saduceji, ki so odkrito sodelovali z rimsko upravo, farizeji, ki so Rimljane sovražili in čakali, da Bog poseže vmes, in zeloti, ki so nameravali z oboroženo revolucijo pregnati Rimljane. Jezus pa je v svoji svobodi lahko vsako od teh stališč izzval z boljšo, višjo potjo. Njegova pot je bila pot služenja - in trpljenja. Vedno je bil bolj na strani poražencev kot na strani vladajočih, naj je govoril velikim množicam ali pa se je pogovarjal z manjšo skupino. Njegov cilj je bil, da postane Bog Gospod vsega - vsakega človeka in vsake situacije. In za to je delal s služenjem - pomočjo ljudem. Jezus je sklenil, da se bo bojeval z Božjim orožjem - ljubeznijo in pravico in se odrekel vsem drugim sredstvom. Ko so se judovski in rimski oblastniki združili z namenom, da ga odstranijo; ko so ga učenci zapustili in je množica zahtevala njegovo smrt, je tiho sprejel križ. Nekaj časa je kazalo, kot da je njegova pot miru, ljubezni in svobode le recept za poraz in ponižanje. Toda prav v tem je Bog svojega Sina povzdignil iz smrti v življenje, iz poraza v zmago. Jezus je svoje učence imenoval sol in luč. V družbi naj bi bili kot sol - življenju naj bi izboljšali okus, pospeševali vse dobro in zatirali slabo. V temini sveta naj bi bili luč - odsevali naj bi luč Božje ljubezni, kjer vlada tema greha in obupa. Ali bi bil Jezus kapitalist, če bi danes živel na svetu? Prav gotovo bi napadal vsako sebičnost in pohlep, ki kapitalistični svet vodi v pogubo. Bi bil marksist? Brez dvoma bi se z Marxom strinjal v prizadevanjih za nove družbene strukture. Toda Jezus bi šel globlje. Družbene strukture so vsekakor pomembne za oblikovanje mnenja in navad ljudi, toda človekove narave ne morejo spremeniti. Samo Jezus je sposoben pri gradnji nove družbe začeti z najbolj osnovnim in edino pravim materialom - novim srcem in novimi razmerji med ljudmi. Delo enega človeka

William Wilberforce (1759-1833) je naredil več kot kdorkoli za odpravo suženjstva. Kot član angleškega parlamenta se je dvajset let boril za to, da so prepovedali prevoz sužnjev iz Afrike preko Atlantika v Latinsko in Severno Ameriko. Potem pa si je še šestindvajset let prizadeval, da so te sužnje osvobodili. Wilberforce se je odločno trudil, da bi v vsakem svojem delu postavil na prvo mesto dobroto. To ni lahka stvar, toda uspelo mu je. V parlamentu je zbral skupino ljudi, članov vseh strank, ki niso bili le zelo nadarjeni, ampak tudi združeni v skupni pripadnosti Kristusu. Wilberforce je bil prepričan, da moraš, če hočeš pomagati človeštvu, najprej poslušati Boga. Držal se je načela, da je odločitev za Kristusa najpomembnejša politična pa tudi osebna odločitev, saj spreminja življenje. Za Williama Wilberforcea je bil Kristus gonilna sila njegovega osebnega in javnega življenja.** ODSTRANIMO PREGRADE

Sumničenje in sovraštvo je še vedno odprta rana prenekatere skupnosti. Včasih se pojavi sovraštvo zaradi različne barve kože. Belec ima lahko črnca za neprijetnega vsiljivca, ki predstavlja grožnjo njegovemu načinu življenja in tekmeca za službo. Včasih ima rasni spor korenine v zgodovini. Tako je z vojno med Arabci in Izraelci na Bližnjem vzhodu, ali nasprotovanje med protestanti in katoličani na Severnem Irskem. V teh primerih ni odločilna barva kože, ampak obe sprti strani branita svojo posebno vero in kulturne vrednote. Ti spori prehajajo iz roda v rod in jih je zelo težko rešiti. Navsezadnje pa, kdo si lahko izmisli zakon, ki zahteva, da se sovražniki med seboj ljubijo? A prav tukaj pride do izraza odličnost in izjemnost krščanstva. Sveto pismo jasno uči, da so vsi ljudje ustvarjeni po Božji podobi. Kulturne in rasne razlike naj bi cenili in uživali ob njih zaradi čudovite raznovrstnosti Božjega sveta. Tudi za apostola Petra je bil globok prepad med Judi in nejudi velika prepreka. Šele ko je Bog z njim govoril v nenavadnih sanjah, je spoznal, da Bog vse ljudi enako ljubi. Posledica je bila, da je prvič v življenju prestopil prag hiše Rimljana z besedami: Zdaj v resnici umevam, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in dela po pravici. (Apd 10,34-35). Sveti Pavel je spoznal, da Jezusova smrt odpravlja pregrado med Judi in ostalimi narodi. Jezus je bil tisti, ki je spravil med seboj sprti strani, čeprav ga je to stalo življenje: Zakaj on je naš mir, ki je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl (Ef 2,14). V Svetem pismu ni nobenega dvoma o tem, da bi morali že tu okušati nebesa, če bi ljudi vseh narodnosti imeli za brate in sestre. Tujce je treba sprejemati in posebej skrbeti za priseljence. Starozavezni zakon je močno poudarjal ljubezen do članov manjšine - ne samo, da jih prenašaš ali lepo ravnaš z njimi, potrebno je, da jih ljubiš. Bog želi, da gremo mimo načela enakih možnosti, da se spoprimemo s pristranostjo in predsodki, ki tiho prežijo v naših srcih. Navsezadnje pa v nebesih ne bo tujcev! Pisec razodetja to takole opisuje:Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah. In klicali so z močnim glasom: 'Zveličanje prihaja od našega Boga, ki sedi na prestolu, in od jagnjeta' (Raz 7,9-10). Bogata raznovrstnost ras na svetu ni nesrečno naključje; to je del Božjega načrta, ki razodeva polnost človeštva v tem in prihodnjem življenju. SODELAVCA

Največji razloček - ali vsaj eden največjih - na tem našem svetu ni tisti med bogatimi in revnimi, niti med črnimi in belimi, ampak med moškimi in ženskami. V mnogih državah so žene šele nedavno tega dobile volilno pravico, smele nadaljevati šolanje in biti plačane približno enako kot moški v službah, ki so si jih izbrale. Kljub tem pomembnim korakom naprej, pa ostaja še precej krivic. Gibanju za osvoboditev žena se zdi Cerkev enako pristranska organizacija kot katerakoli druga. Boga nagovarja Oče, duhovništvo je pridržano moškim in tudi Odrešenik sveta je bil moški! Toda to ni vsa resnica. V Stari zavezi odkrijemo, kako prerok Izaija primerja Boga mladi materi, ki ljubkuje in tolaži svoje otroke. V Novi zavezi se nam razodeva Jezus, ki kaže sočutje do ljudi v težavah ter z njimi čuti z globino ljubezni in hrepenenja, ki je bolj značilno za žene kot može. Ce gledamo Sveto pismo kot celoto, odkrijemo, da so žene ustvarjene kot enakovredne možu in da imajo pomembno vlogo v Božjem načrtu. Jezus je bil v načinu srečevanja z ženami, v spoštovanju in razumevanju, ki ga je imel do njih, daleč pred sodobniki. Apostol Pavel v enem izmed pisem prikaže razlikovanje zaradi spola, rasno razlikovanje in razredno delitev kot tri pregrade, ki jih je prišel Jezus odpravit. Krščanstvo noče dajati prednosti moškim. Pa tudi osvoboditeljem žena ne daje vsega, kar si želijo. Sveto pismo poudarja, da so možje in žene enakopravni - vendar različni. Oboji lahko gredo v službo in oboji so odgovorni za vzgojo otrok. Ker so žene tesneje povezane s porajanjem novega življenja, se zdi bolj primerno, da one ostajajo doma, čeprav Sveto pismo ne brani, da žene delajo in možje gospodinjijo. Kaj pa Pavlov nauk o zakonu? Ali ne pravi ženi, naj se pokorava svojemu možu? Res, tako pravi; toda može spodbuja, naj ženam dajo prvo mesto! Obema skuša pokazati, kakšen temelj za njuno zvezo jim daje Jezus: žena naj bo pokorna možu tako kot Jezusu in mož naj za ženo razda življenje kot je Jezus dal sam sebe za svoje ljudstvo.Podredite se drug drugemu v Kristusovem strahu. Žene naj se svojim možem pokoravajo kakor Gospodu... Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus Cerkev ljubil in zanjo dal sam sebe (Ef 5,5). Če gledamo Pavlov nauk v celoti, potem je tu le malo prostora za moža, ki želi vladati. Poudarja dajanje, ne prejemanje. Govori o medsebojnem podarjanju moža in žene, ne o tem, kdo naj bi zmagal v veliki bitki za prevlado.

MOŽA IN ŽENO JU JE USTVARIL

Božji načrt: Oba spola skupaj predstavljata celega človeka. Skvarjen zaradi greha?: Žena je pogosto spolno izkoriščana;ni ji priznana enakopravnost v zakonu. Obnovljen v Kristusu:Počasi odkrivamo, da se mož in žena dopolnjujeta - vsak od njiju je brez drugega nepopoln. Moža in ženo ju je ustvaril.

OSKRBNIKI ZEMLJE

Božji načrt: Znanost, tehnika in gospodarstvo so pomembni dejavniki v pravilni in popolni uporabi Božjega sveta. Skvarjen zaradi greha: Človek neusmiljeno izkorišča zemljo,uničuje okolje in pozablja, da je resnični gospodar Bog. Obnovljen v Kristusu: Človek začne skrbeti za pravilno, nesebično oskrbništvo zemeljskih dobrin... Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje.

V Prvi Mojzesovi knjigi beremo, da je Bog rekel prvima človekoma: Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji (1 Mz 1,28). SKRB ZA SVET

Živimo v čudovitem svetu. V svetu presenetljive pestrosti - zasneženosti gora in razdivjanih voda, štorkljajočih slonov in zaposlenih mravelj... Vendar na tem svetu ni nič bolj čudovitega kot človek. Raziskujemo, odkrivamo, opazujemo, ljubimo, se smejemo in kuhamo. Smo najvišja oblika življenja z ogromnimi zmožnostmi za dobro in zlo, in s sposobnostjo, da ločimo eno in drugo. Sveto pismo nam pove, da smo ustvarjeni po Božji podobi. Da je človeška ustvarjalna, ljubeča narava, ki je tudi sposobna odločanja, odsev Boga samega. Bog nas je ustvaril kot vrhunec stvarstva. Želi, da svet, ki ga je ustvaril, uživamo, razvijamo in skrbimo zanj. Odkar nam je zaupan svet in njegova bogastva, smo že marsikaj odkrili. Odkritje pluga je pred tisoči let pripomoglo, da so ljudje lahko redno želi, medtem ko je namakanje omogočalo, da so ljudje lahko gojili posevke tudi takrat, ko ni bilo dežja. Raziskava rastlin je te posevke neverjetno izboljšala. Danes že bogatimo zemljo tudi z gnojili za pospeševanje rasti, sovražnike posevkov po uničujemo z insekticidi. To je samo en vidik sodobnega življenja. V kmetijstvu, industriji in medicini že obvladujemo svet. Toda naša svoboda in moč sta nas potisnila v velike nevarnosti. Zaradi plenjenja gozdov se lahko podre ravnotežje v podnebju; nepremišljeno širjenje kemične industrije onesnažuje zrak, vodo in zemljo. Namesto da bi skrbeli za čuda stvarstva, kratimo življenje stotinam živalskih in rastlinskih vrst. Vse te skrbi pa zatemnjuje grožnja, da bomo mi sami izginili v jedrskem razdejanju ali kemični oz. mikrobiološki vojni. Tudi prenaseljenost daje vedno bolj misliti. Ljudje živijo dlje zaradi izboljšane prehrane in zdravstva. Kmalu bo na zemlji toliko ljudi; kot jih je živelo do zdaj v vsej zgodovini. Viri prehrane pa so omejeni. Sveto pismo ne daje razlogov niti za' boj niti za obup. Bog je stvarstvo izročil naši skrbi. Svetovne vire hrane smo sposobni deliti bolj pravično. Tudi danes je dovolj za vse, vendar zaradi človeškega pohlepa bogati ostajajo še naprej presiti, revni pa lačni. Seveda širjenje industrije povečuje onesnaženost, boljše zdravstvo pa pomeni, da bo treba nahraniti še več lačnih ust. Veselo oznanilo nakazuje, da je moderna tehnologija sposobna rešiti te probleme. Z malo dobre volje bi lahko uskladili tudi gospodarske in politične razsežnosti problema. Toda vir in središče težav, v katerih smo, je človeška narava. Če se ljudje postavijo na mesto Boga, to vodi v vedno večji nered. Prost dostop do bogastva, ki ga brezobzirno trgamo iz stvarstva in lakomno iskanje lastnih koristi nas bo pripeljalo do tega, da nihče ne bo več nič dobil. Znašli se bomo kot razvajen otrok sredi kupa polomljenih igrač. Proti temu ponuja krščanstvo močno sredstvo - novo srce, polno ljubezni do Boga, skrbi za stvarstvo in odgovornosti za bližnje. Nič hudega, če je sprememba lastnega srca le kapljica v morje svetovnih potreb. Jezus Kristus bi rad začel pri nas!

Bog je dal človeštvu odgovornost za naravo in svet ter dobro uporabo njegovega bogastva. Toda potrebno je vedeti, da za stvarstvo nismo samo odgovorni, ampak da smo tudi del njega. Če trpi stvarstvo, trpimo tudi mi. POČLOVEČENI

Tisti, ki živijo tako, kot je živel Jezus, so kristjank - to pomeni, podobni Kristusu. Tako kot Jezus damo Bogu prvo mesto v svojih mislih, v svojih srcih, v svojem življenju. Tako kot Jezus imamo tudi mi stalno odprta vrata do Božje ljubezni in moči. Ne sramujemo se tega, da smo popolnoma odvisni od njega. Zares smo zreli, če Boga spoznamo, ga ljubimo in priznamo, da smo odvisni od njega. Vemo, kdo smo, kaj smo in zakaj smo. Postanemo zares ljudje.

Lokacija: