Jezus nikakor ni hotel, da bi mi veselo oznanilo o Božji ljubezni obdržali zase. Kot je njega poslal Oče, tako je on poslal svoje učence. Rekel jim je: Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas. (Jn 20, 21)

Kljub vsem njihovim strahovom in napakam jih je pooblastil za svoje odposlance. Dobili so moč, da so ga v vsej polnosti predstavili povsod, kamor so prišli. Opozoril jih je, da jih čakajo hudi časi, toda obljubil jim je tudi pomoč Svetega Duha.

Do današnjih dni je vsak kristjan pričevalec. To ne pomeni, da smo vsi nadarjeni govorniki ali pogumni oznanjevalci. Daleč od tega. Toda če pripadamo Jezusu, naše življenje stalno govori o njem.

Jezus je naročil vsem, ki hočejo biti njegovi učenci, naj gredo po svetu in oznanjajo evangelij. Za nekatere to preprosto pomeni, da skupaj s prijatelji živijo po veri; za druge je to klic k misijonskemu poslanstvu.

Čeprav morda nismo naredili nobenega izpita iz Svetega pisma, vseeno lahko na kratko povemo, kaj je Jezus storil za nas. Odkar smo se darovali njemu, se je življenje spremenilo. Zato lahko, če nas kdo vpraša, povemo svojo izkušnjo. Sploh ni važno, če se nam besede zatikajo, saj glavno pričevanje ni v besedah, ampak v spremenjenem življenju.

Nekatere ljudi v Cerkvi pa je Bog poklical za oznanjevalce. To so kristjani, ki zmorejo Jezusovo veselo novico posredovati jasno in izzivalno: papež, škofje, duhovniki, redovniki, misijonarji, kateheti in drugi.

Duhovnik-oznanjevalec lahko ljudem pokaže, s čim se od Boga oddaljujejo in upirajo njegovi ljubezni. Vabi jih k spreobrnitvi in jim v moči Jezusove daritve na križu podeljuje spravo z Bogom.

Vsak oznanjevalec pa je v življenju brez moči, če nima Jezusovega Svetega Duha. Brez Svetega Duha ne more ljudem posredovati osvobajajočega oznanila. Jezus Kristus želi, da smo vsi verujoči njegove priče, da s svojim življenjem in besedo drugim približujemo Boga.