Predstavljajte si, da imate televizor ali videorekorder najnovejše izdelave - na zapuščenem otoku, kjer ni elektrike. Pa tudi doma so električni stroji neuporabni, če niso priključeni ali če nam odklopijo tok. Poskusi, da bi na silo živeli po Božjih zapovedih, kadar za to nimamo moči, nas lahko spravijo v obup. Če gre za krščansko življenje, se ne sprašujmo, kje bomo dobili moč. Saj je vendar Bog največji vir moči! Če ne bomo svojega življenja spravili v stik s to močjo, ne bomo prišli daleč. Moramo se priključiti.

Pozor! Bog na delu!

Ko je nastopil Jezus, so se na njem spolnile vse starozavezne prerokbe o bodočem Kralju; tudi tista, da bo imel za delo na zemlji na voljo moč Svetega Duha. Toda, ko se je Jezus pripravljal, da zapusti svoje učence, je o Duhu začel govoriti na nov, nepričakovan način. Učil jih je, da Duh ni le sila, ampak tudi oseba. Učence bo obiskal potem, ko se bo Jezus vrnil k Očetu (prim. Mt 28,19-20; Jn 20,22-23). Kot človek je bil Jezus lahko naenkrat le ne enem kraju. Duh pa je lahko povsod; nastanil se bo v srcu in življenju vsakega vernika.

Jezus je govoril o Duhu kot o dejavnem Bogu, o Bogu, ki deluje v svetu. Ljudem razodeva grehe. Pomaga nam spoznavati Boga kot osebo. Uči nas vsega, kar je potrebno za krščansko življenje. Najbolj važno pa je, da nam daje moč, katero tako zelo potrebujemo za delo, ki nam ga je zaupal Jezus.

Ta moč deluje na dva načina:

€˘ Nadaljuje delo, ki ga je Jezus začel na svetu. Sveti Duh nam pomaga govoriti in delati za Jezusa sredi nevernega sveta. €˘ "To je moč za tako življenje, ki je Bogu všeč. Jezus postavlja s svojim naukom tako normo, ki jo je nemogoče doseči. Toda obljubil nam je, da nam bo dal moč, ki je potrebna, da pričakovanja postanejo resničnost. Prav v tej točki se krščansko oznanilo loči od vseh drugih verstev in filozofij.

Dam jim drugo srce in novega duha v njih notranjost; odstranim kamnito srce iz njih telesa in jim dam meseno srce, da se bodo ravnali po mojih zakonih in spolnjevali moje odloke ter jih izvrševali. Ezk 11,19-20

Dom, ki po njem hrepenim ...

Ko človek postane kristjan, se Jezus po svojem Svetem Duhu naseli v njem, podobno kot se lastnik vseli v hišo. Vsakdo, ki si kupi hišo, začne to hišo preurejati v svoj dom. Tako ravna tudi Bog. Vse odpadke odvrže. Kar je uničenega in pokvarjenega, popravi. Prostor na novo prebeli. Včasih doda tudi kaj novega. Namesti novo pohištvo. Na koncu je tako, da prejšnji lastnik ne bi več prepoznal nekdanjega bivališča.

Ko se Jezus naseli v naše življenje, napravi nekaj podobnega. Ropotija, ki se je nabrala v teku let - stare ideje, ambicije in norme - vse to mora izginiti. Potem se začne ukvarjati s tistimi psihološkimi slabostmi in predsodki, ki smo se z njimi že sprijaznili. Spravi se nad okove smrti, v katere nas vklepajo slabe navade in grehi in se jih sami ne bi nikoli rešili.

Namesto tega pa vzbuja nove želje, nova teženja, novo voljo do življenja, in tudi željo, da bi mu bilo naše življenje všeč zaradi dobrih del. To je v glavnem notranja sprememba. Samo po sebi je razumljivo, da se mora potem to pokazati tudi na zunaj, v dejanjih. Krščansko življenje izvira iz Kristusa, ki živi v naši notranjosti.

Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus. Gal 2,20

Vsakokrat ko rečemo: 'Verujem v Svetega Duha', izpovemo vero v živega Boga, ki je sposoben in voljan prežeti našo osebnost, da jo spremeni. J. B. Phillips

Preobrazba

Iz gosenice nastane metulj; iz grešnika svetnik.

Gre za enako spremembo. Bog nas je pripravljen preoblikovati in spremeniti iz plazeče se nesnage v neizrekljivo lepa bitja, kakršna nas on želi.

Zadnja stopnja te preobrazbe, ki jo ima v načrtu, pa je obnovitev naših teles po prvotni zamisli; po njegovi podobi. In ker je bil Jezus popoln človek, pomeni, da bomo postali njemu podobni. Začeli bomo misliti podobno kot Jezus. Zanimali se bomo za enake stvari. Naučili se bomo ljubiti kot on, služiti kot on, delati kot on. Tista oseba, ki bo s svojo preobrazujočo silo izvršila v nas to spremembo, je Sveti Duh. Nekateri ljudje se tega kar malo bojijo. Strah jih je, da bi izginili kot posamezniki. Toda tak strah je odveč. Jezus želi, da smo to kar smo. Vendar smo ljudje in enkratne osebnosti le takrat, ko v moči Svetega Duha živimo krščansko.

Sprememba, ki jo hoče Jezus vnesti, bo trajala dlje časa - pravzaprav celo življenje. Ceprav imamo vse, kar potrebujemo za krščansko življenje v Svetem Duhu, smo ljudje tako zavozlana in zapletena bitja, da Bog navadno porabi leta, preden nas reši in obnovi. Cilj imamo vedno pred seboj, delo pa se bo končalo šele, ko bomo končno gledali Jezusa iz obličja v obličje.

Včasih lahko na tej poti napravimo velikanski korak, ko premagamo določeno življenjsko slabost ali ko zaživimo z Bogom v novih razsežnostih pokorščine in zaupanja vanj. Toliko vsega je pripravil za nas, da nas na poti vedno znova preseneti in napolni s svojim Svetim Duhom.

Kadar je treba spregovoriti o tem, kaj lahko Bog stori v življenju kristjana, tudi najbolj izkušeni kristjani vedno pravijo, da nikoli ne morejo reči, da so že na cilju. Naj bomo še tako daleč, z Bogom gremo vedno lahko še naprej.

Načrt za polet

Noben poklicni pilot se ne odpravi na pot, ne da bi vedel, kam gre, in si med poletom tudi ne izmišlja nove smeri. Smer in načrt poleta sta izdelana vnaprej. Njegova naloga je, da obdrži pravo smer, prestreza svetlobne signale, pazi na luči, spremlja radar in se drži napotkov s kontrolnega stolpa.

Krščansko življenje ne more biti slučajna, naključna zadeva, prepuščena naši muhavosti, da jo po svoje izpeljemo. Eno od največjih odkritij za kristjana je, da ima Bog z njegovim življenjem neki načrt. Res je, da je njegov končni namen, da mu postanemo podobni. Vendar spremlja tudi naš vsakdanji položaj. Pripravil nam je delo, ljudi, s katerimi naj bi se srečali, priložnosti, ki naj bi jih izkoristili. Naša naloga je, da ohranimo pravo smer.

Smer obdržimo, če smo stalno v stiku s kontrolo. Zato je za kristjana tako zelo potrebna molitev, prejemanje zakramentov ter poslušanje in branje Božje besede. Na tak način smo naravnani na Božjo misel in voljo ter iz Boga črpamo moč. In ker je Bog popoln gospodar položaja, vemo, da na našo pot ne pride nič, česar on ne bi dovolil ali nam dal moči, da to premagamo. Dejansko lahko sprejmemo tudi trpljenje, izgubo in velike življenjske poraze, ker smo prepričani, da on najbolje ve, kaj je prav, in nam pri tem pomaga. Kot pilot, ki leti na slepo in zaupa svojim instrumentom, tudi mi lahko zaupamo v Boga Očeta, ki vse stori ob svojem času.

Skozi ogenj

Čeprav je krščansko življenje čudovito in razburljivo, to še ne pomeni, da je za kristjana nebo vedno vedro in da vedno sije sonce. Nasprotno. Ne le da tudi kristjani dobijo svoj delež težav in trpljenja, tvegajo celo, da jih bodo dobili še več kot sicer. Krščanska vera človeka ne obvaruje pred trpljenjem. V nekem smislu je odločitev za krščanstvo celo iskanje težav. Ko stopimo na Jezusovo stran, dobimo ostrega nasprotnika, hudega duha, ki je pripravljen izkoristiti vsako priložnost, da bi nas na kak način pridobil zase. Zapeljuje nas v zlo in v svetu vzbuja nasprotovanja. Drugi ljudje postanejo ogorčeni, če nekdo zares živi za Boga. Tako lahko zelo zagrenijo življenje kristjanov. V nekaterih primerih pa zvestoba veri zahteva tudi telesno trpljenje in smrt.

Kako naj ravnamo, če se nam pripeti kaj takega?

Cilj krščanskega upanja je zunaj tega našega sveta, v katerem se radost druži z bolečino. V upanju lahko zremo v prihodnost, ko bo dokončano delo, ki ga je Bog v nas začel. To ni beg pred življenjem. Bog želi, da že zdaj živimo čimbolj polno, toda naše končno upanje sega onkraj tega življenja.

Znamenje naše vere je križ, simbol trpljenja. Jezus je svojim učencem povedal, da jih čaka njegova usoda, če bodo hodili po njegovih stopinjah. Kristjani dopolnjujemo Kristusovo trpljenje. Zaradi tega lahko svoje bolečine in žalost razkrijemo Bogu, ki popolnoma razume naše stanje. Tudi on ve, kaj pomeni trpeti.

Sveto pismo primerja razne vrste trpljenja topilnici, kjer se prečiščuje zlato (prim. Sir 2, 5; 1 Pt 6,5.7). Ko temperatura naraste, se žlahtna kovina loči od umazanije, tako dobimo čisto zlato. Bog pogosto uporabi naše trpljenje - če smo mu pripravljeni pustiti - da nas požlahtni in očisti, s tem pa tudi poglobi našo navezanost nanj in na njegove obljube.

Način, kako trpijo kristjani, lahko vpliva tudi na druge ljudi. Največ, kar lahko naredi večina ljudi, je, da si nadene pogumen obraz in stoično prenaša, kar jih doleti. Toda kristjani verujemo, da nas Bog Oče vidi. Če trpimo, ne trpimo zaradi slepe usode, ampak, ker nas je v trpljenje poklical Bog. Bog nam bo dal tudi milost, da bomo trpljenje prenašali in ga obrnili v nekaj dobrega.

V prvih časih Cerkve, ko so kristjane mučili in morili zaradi vere, je njihova pripravljenost trpeti, mnoge pritegnila h Kristusu. Tertulijan, eden prvih krščanskih piscev, je dejal: Kri mučencev je seme Cerkve. Tudi če mi nismo poklicani k trpljenju te vrste, se pristnost vere pokaže prav v tem, kako kristjan sprejema trpljenje in prestane življenjske boje.

Za krščanstvo je nekaj nenaravnega, če je priljubljeno. Billy Graham

Naprej do cilja

Ali se, potem ko sem že bil kristjan, lahko vrnem in postanem spet nevernik? Če sem začel teči v krščanskem maratonu, ali lahko odstopim in se vdam? Ali sem rešen enkrat za vselej, ali pa se lahko tudi pogubim? V Svetem pismu je navsezadnje precej napisanega o tem, da je treba nadaljevati, kar si začel. Ena najbolj priljubljenih podob, ki ponazarjajo krščansko življenje, ga predstavlja kot tek (prim. 1 Kor 9,24-27). Spomni nas, da je treba z Bogom sodelovati. Vstati moramo in se premakniti. Kot tekač, ki zavzeto premaguje kilometre maratona, mora biti tudi kristjan odporen in vztrajati. Krščansko življenje sestavljajo molitev, pokorščina, služenje, hoja za Kristusom, premagovanje in vztrajanje.

Pa vendar to še ni vse. Bog nam je dal obljubo. On vse, kar začne, tudi dokonča. Ker nas je vnaprej naravnal k sebi, ne bo mirno čakal, medtem ko se mi spotikamo in padamo. Ce je Jezus umrl, zato da bi nas rešil, potem ne bo tako hitro obupal nad nami.

Dejstvo je, da potrebujemo na različnih stopnjah naše krščanske rasti različno velike "obroke" resnice. Včasih se polenimo in pustimo stvarem, da gredo svojo pot. Lahko se zgodi, da nam zmanjka tal pod nogami zaradi nenadne nesreče ali izgube. Tudi hudobni duh nam zavida našo pokončno držo in stori vse, da bi se spotaknili. Pride čas, ko nam mora nekdo reči, naj vstanemo in gremo naprej, namesto da ostajamo zunaj dogajanja in se smilimo samim sebi. Navadno so to starši, prijatelj, spovednik. Pride tudi čas, ko postane pot utrudljiva in zdi se nam, da imamo tako malo moči... To je čas, ko je treba dvigniti glavo in se spomniti, da nas bo tisti, ki nas je spremljal na začetku, pospremil tudi čez ciljno črto. Kajti ko bomo prišli tja, bomo presenečeni, ne zato, ker smo mi vztrajali z Bogom, ampak ker je on vztrajal z nami. Priznali bomo, da nas je na vsej poti spremljala milost, Božja milost.

Pomladni dah Svetega Duha

Sveto pismo je polno primerov, ko je Bog usposobil ljudi za dela, ki jih sami niso bili zmožni opraviti. Kadar je hotel modrega voditelja, mogočnega govornika ali učinkovitega vojskovodjo, je dal ljudem, ki jih je bil zato izbral, posebno zmožnost, katerih prej niso imeli. To je naredil s svojim Svetim Duhom.

Hebrejska beseda za duha je veter. Bog je pogosto povzročil v življenju ljudi Stare zaveze prave viharje. Boječi, zardevajoči tipi so se spremenili v neustrašene, pogumne Božje može in žene. Molčeči, jecljajoči slabiči so postali močni, zgovorni voditelji, katerih podvigi presegajo najbolj neverjetne zamisli.

Seveda pa je le malo ljudi izkusilo Duha na tak način: to so bili preroki in narodni voditelji in še ti le včasih in začasno. Bog je lahko svoje darove odvzel, ko so ljudje grešili kar se je pogosto dogajalo. Čeprav so prejeli posebno Božjo moč, da bi izvršili določeno delo, so bila njihova osebna življenja daleč od popolnosti. Kot, da bi potrebovali več kot to.

Preroki so bili ljudje, ki so kazali naprej v prihodnost. Prišel bo dan so govorili, ko se bo sredi med izvoljenim ljudstvom pojavil Kralj, poln Duha, in Bog bo dal svojega Duha vsem ljudstvu, celo tistim ki opravljajo najnižja opravila. To je bila čudovita novica.

Toda Bog je pripravljal še večja presenečenje.

Pravi problem starozavezne ureditve je bil v tem, da so ljudje imeli Božjo postavo (vedeli so kaj je prav), vendar niso imeli moči da bi se je držali. Prepogosto ugotavljemo tudi sami zase, da samo poznavanje pravilne poti ni dovolj. Človeška narava je tako izkrivljena, da ravno poznavanje pravil pogosto uzbuja skušnjavo, da bi jih kršili. Problem je v našem srcu in tega mora Bog spremeniti, če hočemo sploh kdaj živeti tako, da mu bomo ugajali. Starozavezni preroki so to slutili, čeprav sami tega niso izkusili. To naj bi bil temelj nove zaveze, novega sporazuma med Bogom in človeštvom, zaveze ki bo zaživela s prihodom obljubljenega kralja. S svojim duhom bo nekega dne Bog zapisal svojo postavo v človeška srca. Ne bo jim samo odpustil grehov, dal jim bo tudi, kar potrebujejo za to, da prenehajo grešiti in začno živeti zanj.

Bog ali jaz?

Ko postanemo kristjani, se soočimo z dejstvi o sebi, obrnemo se od greha in se oklenemo Kristusa. Bog nam omogoči, da sprejmemo veličastno ponudbo odpuščanja in življenja in si ju takoj prisvojimo. Vedno seveda ni tako, ker se nekateri drugače odzovejo. Boga sovražijo, ker jim je povedal resnico o njihovih grehih; nočejo poslušati veselega oznanila; Božjim darovom obračajo hrbet. Za krščanstvo se moram sam odločiti. Uporabiti moram svojo voljo in če zavrnem edini način, ki me lahko reši zmešnjave, v kateri sem, sem samo jaz odgovoren za posledice.

Vendar nam Sveto pismo pove, da to še ni vse. Bog je na delu veliko prej, preden mi začnemo misliti nanj. Sveti Duh prebuja v nas nemir in nezadovoljstvo z življenjem zato, da bi se obrnili k Jezusu po pomoč. In še več kot to, kajti Sveto pismo uči, da je Bog imel tiste, ki verujejo, v mislih že pred začetkom sveta. Izbrali so Boga, in kar je še bolj pomembno, on je izbral nje. Spoznajo namreč, kako je del njegovega načrta, da živijo na določenem kraju in v določenem času in da poslušajo njegov evangelij. Jasno jim postaja, da jih je Bog obrnil k sebi s tem, da jim je dal moč za pravilno odločitev.

Cele knjige so napisali o tem, kje se srečata Božja in naša volja - ne da bi rešili problem. Končno moramo priznati, da je to skrivnost- skrivnost, ki je taka kot skrivnost rojstva. Otrok se oblikuje v materinem telesu že dolgo pred rojstvom. In kaj je ta črviček - ta novi človek, ki prihaja na svet? Je to le človeški proizvod, rezultat spolnosti in slučaja? Ali pa je za njim še kaj več? Podobno morda ne bomo nikoli zvedeli, kje se srečujeta človeška in Božja stran krščanskega izkustva, dokler ne bomo v nebesih. Vendar pa že zdaj vemo, da to ni le stvar človeškega napora in prizadevanj. Bog se nam je posvečal že zdavnaj prej, preden smo se sploh obrnili k njemu - o tem bodimo popolnoma prepričani.

Skušnjava

Ko postaneš kristjan, postaneš nov človek. Toda stari človek se ne poslovi kar tako. Zato kristjan še vedno greši in zato je premagovanje skušnjav pogosto hud boj. To je tako, kot bi v naši notranjosti vlekli vrv. Naše stare navade in želje se začno boriti proti naši novi zvestobi Jezusu. Kako naj torej kristjan premaga skušnjavo? Koristilo nam bo vedeti, kako skušnjava deluje in kako se je z njo soočil Jezus:

Skušnjava ni greh. Zaradi same skušnjave ni treba, da se čutimo krive. Tudi Jezus je bil skušan. Samo kadar se vdamo, skušnjava postane greh. Skušnjava je narejena po meri. Srečamo se s skušnjavami, ki ugajajo določeni naši slabosti. Za nekatere je to napuh, za druge kopičenje bogastva, za tretje kritiziranje ljudi. Spoznati moramo svoje slabosti in biti glede njih odkriti v odnosu do Boga. Skušnjava je dobro preračunana mešanica dobrega in zla. Le za malo ljudi je skušnjava popolno zlo - kot npr. hladnokrvni umor. Pri večini skušnjav lahko sami sebe prepričamo, da pravzaprav stvari niso tako slabe. Toda ta mešanica dobrega in zla je eksplozivna in nas lahko močno poškoduje. Zaradi skušnjave podvomimo v Boga. Skušnjave nam pogosto podtikajo o Bogu lažno mnenje, da je Bog pravzaprav nekakšen star skopuh, ki nam hoče preprečiti, da bi uživali življenje. Kot da samo z grehom lahko dobimo tisto, kar želimo. To je pravi cilj hudičevega skušanja. Vriniti se hoče med nas in Boga. Spoznati moramo, kaj je skušnjava v resnici. Šibka točka skušnjave. Skušnjavo lahko premagamo, če zadenemo v njeno najšibkejšo točko. Ko je bil Jezus skušan, je za obrambo pred hudim duhom uporabljal Sveto pismo. To ne pomeni, da je Sveto pismo čarobna knjiga, ki bo odgnala hudega duha, ampak da bomo s podrobnim poznavanjem in življenjem po njegovem sporočilu postali močni za opravljanje dobrih del in za odpor proti zlu. Skušnjava je premagana. Jezus je bil skušan, pa ni grešil. To pomeni, da pozna občutek skušnjave - razume nas in je z nami solidaren v dobrem. Toda naredi še več. Ponuja nam resnično pomoč, kajti le on lahko premaga greh. Zanesemo se lahko, da nam bo pomagal v težavah. In če grešimo, nas zopet dvigne in nam da moči za ponovni boj.

Pticam ne moreš preprečiti, da ne bi letele nad tvojo glavo, lahko pa jim preprečiš, da bi gnezdile v tvojih laseh. Martin Luter

Kdo mi lahko zagotovi ...

Kako naj bom gotov, da sem kristjan? Ali sem lahko glede tega brez dvomov? Precej ljudi je, ki mislijo, da so, ali pa upajo, da morda so. Prvi kristjani o tem niso dvomili. To so vedeli in za to so imeli utemeljene razloge:

Jezus nam je dal besedo. Obljubil je, da bo tistim, ki vanj zaupaŹjo, odpuščal in jih spreŹminjal. Vsem obljubam, ki nam jih je dal Jezus in so zapisane v Svetem pismu, lahko popolnoma verjamemo - uči jih Cerkev.

Jezusovo delo je že dopolnjeno. Odrešenje prejemamo kot dar; vendar ga moramo sprejemati in dopolnjevati z lastnimi napori.

Sveti Duh prebiva v nas. Sveti Duh nas vodi v vedno globjo stvarnost in gotovost, da smo Božji posinovljeni otroci. Stvari postanejo drugačne. Sprememb ki so se zgodile v nas, ne moremo pojasniti drugače kot s tem, da Bog v našem življenju nekaj dela.

Kristjani spadamo skupaj - smo Cerkev. Naenkrat začutimo, da se bolje počutimo med kristjani kot v družbi tistih, ki ne verujejo - včasih so to tudi člani lastne družine.

Sveto pismo nam pravi da nas Bog ne preneha ljubiti. Kljub našim pogreškom in napakam. kljub našim spremenjenim občutkom Bog ostaja z nami. Nikoli ne prenehamo biti njegovi sinovi in hčere.

Lokacija: