Sumničenje in sovraštvo je še vedno odprta rana prenekatere skupnosti. Včasih se pojavi sovraštvo zaradi različne barve kože. Belec ima lahko črnca za neprijetnega vsiljivca, ki predstavlja grožnjo njegovemu načinu življenja in tekmeca za službo.

Včasih ima rasni spor korenine v zgodovini. Tako je z vojno med Arabci in Izraelci na Bližnjem vzhodu, ali nasprotovanje med protestanti in katoličani na Severnem Irskem. V teh primerih ni odločilna barva kože, ampak obe sprti strani branita svojo posebno vero in kulturne vrednote. Ti spori prehajajo iz roda v rod in jih je zelo težko rešiti. Navsezadnje pa, kdo si lahko izmisli zakon, ki zahteva, da se sovražniki med seboj ljubijo? A prav tukaj pride do izraza odličnost in izjemnost krščanstva. Sveto pismo jasno uči, da so vsi ljudje ustvarjeni po Božji podobi. Kulturne in rasne razlike naj bi cenili in uživali ob njih zaradi čudovite raznovrstnosti Božjega sveta. Tudi za apostola Petra je bil globok prepad med Judi in nejudi velika prepreka. Šele ko je Bog z njim govoril v nenavadnih sanjah, je spoznal, da Bog vse ljudi enako ljubi. Posledica je bila, da je prvič v življenju prestopil prag hiše Rimljana z besedami: Zdaj v resnici umevam, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in dela po pravici. (Apd 10,34-35). Sveti Pavel je spoznal, da Jezusova smrt odpravlja pregrado med Judi in ostalimi narodi. Jezus je bil tisti, ki je spravil med seboj sprti strani, čeprav ga je to stalo življenje: Zakaj on je naš mir, ki je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl (Ef 2,14). V Svetem pismu ni nobenega dvoma o tem, da bi morali že tu okušati nebesa, če bi ljudi vseh narodnosti imeli za brate in sestre. Tujce je treba sprejemati in posebej skrbeti za priseljence. Starozavezni zakon je močno poudarjal ljubezen do članov manjšine - ne samo, da jih prenašaš ali lepo ravnaš z njimi, potrebno je, da jih ljubiš. Bog želi, da gremo mimo načela enakih možnosti, da se spoprimemo s pristranostjo in predsodki, ki tiho prežijo v naših srcih. Navsezadnje pa v nebesih ne bo tujcev! Pisec razodetja to takole opisuje:Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah. In klicali so z močnim glasom: 'Zveličanje prihaja od našega Boga, ki sedi na prestolu, in od jagnjeta' (Raz 7,9-10). Bogata raznovrstnost ras na svetu ni nesrečno naključje; to je del Božjega načrta, ki razodeva polnost človeštva v tem in prihodnjem življenju.