Politika je umetnost organiziranja in vladanja skupnostim in narodom. Žal pa pogosto postane hvaležno področje za ljudi, ki želijo vso moč zase, kajti človeška narava je v bistvu sebična. Zaradi politične kariere se služenje skupnosti rado spremeni v masovni individualizem.

Vendar to ni nujno. Na političnem področju je Jezusov vpliv tako močan, da dobesedno spreminja svet. V času življenja na zemlji je učil v okupirani deželi in pripadal narodu, ki je bil med seboj politično močno razdeljen. Med Judi so bili saduceji, ki so odkrito sodelovali z rimsko upravo, farizeji, ki so Rimljane sovražili in čakali, da Bog poseže vmes, in zeloti, ki so nameravali z oboroženo revolucijo pregnati Rimljane. Jezus pa je v svoji svobodi lahko vsako od teh stališč izzval z boljšo, višjo potjo. Njegova pot je bila pot služenja - in trpljenja. Vedno je bil bolj na strani poražencev kot na strani vladajočih, naj je govoril velikim množicam ali pa se je pogovarjal z manjšo skupino. Njegov cilj je bil, da postane Bog Gospod vsega - vsakega človeka in vsake situacije. In za to je delal s služenjem - pomočjo ljudem. Jezus je sklenil, da se bo bojeval z Božjim orožjem - ljubeznijo in pravico in se odrekel vsem drugim sredstvom. Ko so se judovski in rimski oblastniki združili z namenom, da ga odstranijo; ko so ga učenci zapustili in je množica zahtevala njegovo smrt, je tiho sprejel križ. Nekaj časa je kazalo, kot da je njegova pot miru, ljubezni in svobode le recept za poraz in ponižanje. Toda prav v tem je Bog svojega Sina povzdignil iz smrti v življenje, iz poraza v zmago. Jezus je svoje učence imenoval sol in luč. V družbi naj bi bili kot sol - življenju naj bi izboljšali okus, pospeševali vse dobro in zatirali slabo. V temini sveta naj bi bili luč - odsevali naj bi luč Božje ljubezni, kjer vlada tema greha in obupa. Ali bi bil Jezus kapitalist, če bi danes živel na svetu? Prav gotovo bi napadal vsako sebičnost in pohlep, ki kapitalistični svet vodi v pogubo. Bi bil marksist? Brez dvoma bi se z Marxom strinjal v prizadevanjih za nove družbene strukture. Toda Jezus bi šel globlje. Družbene strukture so vsekakor pomembne za oblikovanje mnenja in navad ljudi, toda človekove narave ne morejo spremeniti. Samo Jezus je sposoben pri gradnji nove družbe začeti z najbolj osnovnim in edino pravim materialom - novim srcem in novimi razmerji med ljudmi. Delo enega človeka

William Wilberforce (1759-1833) je naredil več kot kdorkoli za odpravo suženjstva. Kot član angleškega parlamenta se je dvajset let boril za to, da so prepovedali prevoz sužnjev iz Afrike preko Atlantika v Latinsko in Severno Ameriko. Potem pa si je še šestindvajset let prizadeval, da so te sužnje osvobodili. Wilberforce se je odločno trudil, da bi v vsakem svojem delu postavil na prvo mesto dobroto. To ni lahka stvar, toda uspelo mu je. V parlamentu je zbral skupino ljudi, članov vseh strank, ki niso bili le zelo nadarjeni, ampak tudi združeni v skupni pripadnosti Kristusu. Wilberforce je bil prepričan, da moraš, če hočeš pomagati človeštvu, najprej poslušati Boga. Držal se je načela, da je odločitev za Kristusa najpomembnejša politična pa tudi osebna odločitev, saj spreminja življenje. Za Williama Wilberforcea je bil Kristus gonilna sila njegovega osebnega in javnega življenja.**