Krščanstvo se prične doma. Naši starši, bratje, sestre in otroci so naši najbližji. Jezus je rekel, naj ljubimo svoje bližnje kakor sami sebe.

In vendar se zdi, da je dom kraj, kjer je najtežje služiti Gospodu. Doma nas vidijo v pravi luči. Doma smo najbolj sebični in nepremišljeni. Različni značaji trčijo, živci popustijo in ljudje, ki živijo pod isto streho, tudi po več tednov ne govorijo med seboj.

Prav gotovo je zato dom tisti kraj, kjer se najprej pokaže razlika med kristjani in nekristjani.

Spomnimo se, da si družine nismo sami izbrali. Ne izbiramo si ne staršev in ne otrok. Edina izbira, ki nam je dana, je izbira življenjskega sopotnika in večkrat prav ta zveza zahteva več, kot smo pričakovali.

Vendar Bog zelo skrbi za srečo in trdnost našega družinskega življenja. Za Boga je bolj pomembna mera naše ljubezni doma kot katerakoli služba, ki se je oprimemo zaradi njega. Kakšno protislovje in tragedija je, če se eden ali celo oba starša znebita otroka, da bi lahko opravljala delo za Cerkev.

Največ življenjskih resnic se naučimo doma. Otroci se morajo učiti pokorščine, starši pa potrpežljivosti in razumevanja. Kako žalostno je videti nediscipliniranega otroka ali vase zaverovanega očeta in mater. Sveto pismo nam kaže, da se je celo Jezus moral učiti upoštevati in ubogati starše (prim. Lk 2,51). Pokorščina, ki se je naučimo doma, nas uči spoštovanja do vseh avtoritet, ki jih srečamo kasneje v življenju. Kristjani naj bi se držali zakonov. Če je zakon ali predpis nepravičen, nespameten, si lahko prizadevamo za spremembo, ne smemo pa iti mimo njega. Tega se najprej naučimo doma, saj je družina osnovni gradbeni element družbe in naroda. Družina je narod v malem. Če so družine trdne in zdrave, bo tak tudi narod.

Doma se naučimo ljubiti. Prav to, da si ne izbiramo sorodnikov, pomeni, da se moremo naučiti ljubiti ljudi, s katerimi imamo le malo skupnega - posebno zdaj, ko hitro spreminjanje okusov in odnosov povzroča boleče prepade med generacijami. Veliko radi govorimo tudi o pravicah: o pravici staršev, da imajo svoje lastno življenje, in o pravici otrok, ki delajo, kar hočejo. Vse to je le lepa preobleka za sebičnost - in če se doma ne bomo naučili odpovedati se prvemu mestu, se ne bomo nikjer.

Najbolj srečne so tiste družine, kjer otroci spoštujejo in ubogajo starše, ne da hi to morali posebej zahtevati. Tako ravnotežje, povezanost in zdravi medsebojni odnosi niso zgolj naključje. To je rezultat medsebojnega prilagajanja skozi dolga leta. Nesrečne so pa tiste družine, kjer so člani prezaposleni s svojimi opravki in ljubezen nima prostora za rast.

Neka raziskava v ZDA je pokazala, da se očetje iz srednjega družbenega sloja poprečno pogovarjajo s svojimi otroki pičlih 37,7 sekunde na dan. Isti otroci preživijo štiriinpetdeset ur na teden pred televizorjem. Nič čudnega, če svoje vrednote oblikujejo ob televizorju in ne ob očetu.

Dom je kraj, kjer se učimo odpuščanja. Seveda pride tudi v krščanskem domu do prepirov in trenj, toda ti ne bi smeli dolgo trajati. Jezus je pokazal na napuh kot na pregrado med ljudmi, katero bi morali čimprej odstraniti. Zato se doma hitro opravičimo, kadar nimamo prav, in brez obotavljanja odpuščajmo, kadar se nam godi krivica. Tako bomo v domači družini okušali ljubezen, kakršno ima Bog do nas.

Kakšni so pritiski na družinsko življenje danes?

Ena glavnih težav je, da je moderni zakon zelo krhka zadeva. Zakonski par se lahko znajde daleč staršev, preveč prepuščen samemu sebi. Naj bomo še tako srečno poročeni, še vedno potrebujemo prijatelje in prijateljice, da nas rešijo samih sebe - da se zanimajo za nas, nam pomagajo v težavah in se z nami malo poveselijo.

Zakon lahko zaide v slepo ulico. Morda sta zakonca izbrala eden drugega iz čisto sebičnih namenov in potem zelo hitro spoznala, da dva sebična človeka ne moreta zgraditi nesebičnega zakona. Začnimo torej odkrivati in sprejemati človeka, s katerim smo se poročili - človeka, ki sploh ni filmski zvezdnik naših sanj, s katerim smo nameravali jadrati proti sončnemu zahodu. Bistvo pravega zakona je v sprejemanju sozakonca na vsaki stopnji skupnega življenja in in želeti vse najboljše.

Rojstvo otrok predstavlja velik izziv, ker so starši postavljeni pred popolnoma novo nalogo. Mož se morda čuti odrinjen, ker otroci zahtevajo vso pozornost in je žena zvečer povsem izčrpana. Morda se žena doma čuti onemogočena in ujeta v kuhanje in pospravljanje ter možu zavida njegovo svobodo, da gre, kamor hoče. Tudi tu nam Jezusovo načelo odpovedi prvemu mestu precej pomaga, ko se navajamo na spremenjeni položaj.

Denar lahko predstavlja grozno skrb, ko si želimo ustvariti višji standard ali pa imamo z otroki določen načrt. Zaradi denarnih skrbi sta oba starša zaposlena in to povzroča napetosti. Glede tega je pomembno vedeti, da denar lahko kupi ugodje in daje občutek varnosti, nikoli pa ne nadomesti ljubezni. Ogromna večina otrok bi raje imela očka kot televizijo.

Eden od ključev za srečno družinsko življenje je sposobnost prilagajanja različnim življenjskim razmeram.

Zaradi odlične zdravstvene službe večina ljudi živi dlje. To pomeni, da imamo v svoji sredi rod starejših ljudi, ki so še posebej potrebni naše skrbi in spoštovanja. Žalostna resnica pa je, da se veliko starih ljudi počuti strahotno osamljene in nepotrebne - družba jih je odstranila, ker nima časa, da bi se ukvarjala z njimi, in je preponosna, da bi sprejela njihov nasvet. Toda Sveto pismo nam pove, da gre družba, ki zanemarja starejše ljudi, težavam naproti. Četrta Božja zapoved se glasi:

Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo da Gospod, tvoj Bog!. (2Mz 20,18)

Sveti Pavel pa je pisal Timoteju: Ako pa kdo za svoje, in zlasti za domače, nima skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika. (1 Tim 5,8)

Družinsko življenje je nekaj živega. Nobena stopnja ni stalna.

Spreminjanje je edina stvar, o kateri smo lahko prepričani.

Urejevanje doma, rojstvo otrok, vzgoja, njihov odhod in potem pričakovanje upokojitve in smrti sozakonca... Vrstni red dogodkov more biti tudi drugačen (zakonski drug lahko umre mlad ali pa se rodi otrok, še preden je osnovan dom), vendar so stopnje neizogibne. Kadarkoli spoznamo: stvari so se spremenile, moramo vpreči vso svojo ljubezen, dobro voljo in domišljijo, da se prilagodimo novim razmeram. Če se ob soočenju s temi kritičnimi točkami ne moremo ali nočemo spremeniti, potem zaide družinsko življenje v težave. Kot kristjani se nimamo česa bati. Božja ljubezen do nas se v tem spremenljivem svetu ne spreminja in Bog nas more vedno uspešno podpreti. Če se znajdemo v krizi, smo lahko prepričani, da je Bog blizu. On je to dopustil, z nami je in če mu bomo dovolili, jo bo uporabil v naše dobro in v svojo slavo.

Lokacija: