Kaj si pričaramo pred oči, ko imamo v mislih besedo Bog? Kako si ga predstavljamo? Kot neko nejasno, nedoločeno silo? Ali kot nekakšnega nadpolicaja, ki nas ima stalno pod nadzorstvom? Je za nas morda tujec iz vesolja? Ali pa le zastrašujoča moč neukrotljive narave? Ali pa si ga predstavljamo kot starca z dolgo brado, ki nekje daleč nad oblaki naveličano premišljuje o svojeglavem svetu? Na srečo nismo prepuščeni le svoji domišljiji, saj je Bog sam poiskal pot do nas, da nam pokaže, kakšen je. Dolga stoletja in na mnogotere načine se je ljudem razodeval. Veliko smo zvedeli.
Spoznali smo, da Bog visoko presega našo slabotno človeško naravo. To so imeli v mislih svetopisemski pisatelji, ko so rekli, da je Bog svet. Hoteli so reči, da je popolnoma nekaj drugega, povsem drugačen, da daleč presega vse človeško. Njegova skrivnostnost jim je jemala sapo. Bil je njihov Bog, ki je želel z njimi sodelovati, in vendar so vedeli, da jim stik z njim jemlje trdna tla izpod nog. Do njega niso mogli biti nespoštljivi in ne jemati na lahko njegovega imena. Bližali so se mu le z izjemnim spoštovanjem in se izogibali vsake nemarnosti, kadar so ga častili.
Tega so se morali naučiti. Bog sam jim je izročil dokaj obsežna določila glede obredov, vključno z uredbami glede duhovnikov in žrtev. Brez tega jamstva se mu niso upali preveč približati. Vse je dajalo videz rokovanja z visokonapetostnim vodom.
Končno pa se res ne moreš igrati z nepojmljivo energijo, ki je priklicala v bivanje vesolje ter mu še vedno daje življenje - in uiti brez kazni.
Beseda svet" pa ima še en pomen. Bog je svojemu izvoljenemu ljudstvu pokazal, da je za vsakdanje življenje postavil norme, po katerih jim ni nikoli uspelo živeti. Poklical jih je k svetosti. Živeli naj bi osvobojeni zla in mu ugajali. Hotel je, naj bodo sveti, tako kot je on svet.
To ima Sveto pismo v mislih z besedo pravičen. Kot za gradnjo varne hiše veljajo občeveljavne norme, tako je Bog določil norme tudi za urejeno in človeka vredno življenje. Če se opreš na Boga, vedno veš, kje si. On ne zahteva danes tega, jutri pa drugo. Temeljni zakoni, ki nam jih je dal, so zaobseženi v desetih zapovedih (prim. 2Mz 20,1-21; 5Mz 5,6-21). To so jasna navodila za vsakdanje življenje. Povedo nam, kaj je prav in kaj je narobe; kaj Bogu ugaja in kaj ni po njegovi volji.
Ob njih spoznamo, kako daleč smo od Boga. V primerjavi z našo moralno temo je on luč, in glede na našo duhovno umazanijo čistost sama.
Zaradi svojega bistva je Bog edini, ki lahko sodi človeštvo. To se bo po besedah Svetega pisma nekoč tudi zgodilo. Če prekršimo le en sam naravni zakon, ki omogoča in vzdržuje zgradbo vesolja, zaradi tega trpimo. Če kljubujemo zakonu težnosti in kot norec stopimo čez pečino, nas na dnu čaka, kar smo hoteli. Podobno se ne moremo igrati z Božjimi moralnimi zakoni. Če v tem življenju ne žanjemo sadov, nas po besedah Svetega pisma čaka zadnji obračun.
Taka ureditev nam ni všeč - raje bi videli, da bi Bog zaprl oči ob naših napakah. Toda kristjani verujemo, da je Bog pravičen. Predstavljajte si, kako nekaj grozljivega bi bilo sicer življenje. Zato se moramo sprijazniti z njegovo pravičnostjo. Tudi kadar zahtevamo pravico zase, si želimo prav to pravičnost. Nekega dne bo Bog poskrbel, da jo dosežemo. Za grehe in zlobo bo človek dobil, kar zasluži. Krivice in trpljenje nedolžnih bodo popravljene, ker je Bog pravičen.
Pa ne samo to. Kršitev Božjih zakonov je upor in žalitev Boga, kajti opraviti imamo z osebo in ne s sistemom. Zločini in krivice, s katerimi se srečujemo v življenju, nas v notranjosti jezijo in vznemirjajo. Prav tako človekov upor prizadene in žalosti Boga. Dejstvo, da je nad vsem nepristranski in pravični Bog, nas lahko opogumlja ali pa vznemirja, odvisno od tega, kako živimo.
Kakšno je življenje v družbi, kjer ni nikakršnega upanja na pravico? Kjer ti lahko kljub temu, da nisi kriv, odvzamejo vse pravice, te pretepejo, mučijo in se za to nihče ne zmeni? Kjer je sodnik lopov, odvetniki podkupljeni in porotniki zastrašeni? V takih razmerah se človeku zdi, da je v brezupnem položaju.
To je vzrok, da so zatirani in po krivem obdolženi, zasužnjeni in oropani končno iskali svoje pravice in obrambo pri pravičnem Bogu. In zato kristjani, ki verujejo v Božjo pravičnost, vedno stojijo v prvih vrstah v boju za pravico in resnico pri ustavnih in zakonodajnih reformah.
Svetopisemski pisatelji govorijo o svojem Bogu kot o edinem pravem Bogu, ki je čisto drugačen, kot so lažni bogovi sosednjih ljudstev. Je edini pravi Bog, tisti, ki svojemu ljudstvu pomaga. Menijo tudi, da je zvest in zanesljiv, in mu lahko zaupaš. Svoje obljube bo izpolnil. Kajti Bog se nikoli ne more izneveriti samemu sebi; on svoje besede ne jemlje nazaj. Zgodovina izvoljenega ljudstva je eden od razlogov, da verjamemo tistemu, kar trdi Sveto pismo.
V stari zavezi je Božje ljudstvo skozi celo zgodovino to potrjevalo. Bog je s tem ljudstvom sklenil poseben dogovor (ali zavezo). Ta dogovor so stalno prelamljali. Bog jih je za njihove prekrške pogosto obiskal s trpljenjem, toda od svoje obljube, da bo njihov Bog, ni odstopil. Vedno znova jih je reševal iz zamotanih položajev in jim kazal pravo smer. Ta rdeča nit je razvidna tudi skozi vse krščanstvo. Bog je do nas dober ne glede na to, kakšni smo mi - zato, ker je zvest samemu sebi.
Eno najbolj čudovitih spoznanj, ki nam jih daje Sveto pismo - središčno dejstvo krščanske vere je, da veliki in sveti Bog ljubi vse ljudi. Če tega ne bi vedeli, bi se imeli česa bati - njegovega veličastja, svetosti, pravičnosti. Poleg teh oznak pa Sveto pismo za Boga uporablja še cel niz toplih, človeških besed, ki govorijo o ljubečem Božjem srcu.
Bog nas ljubi enako kot starši ljubijo otroke ali mož svojo ženo (prim. Ezk 16; Oz 11; Jn 3,16). Sočustvuje z našo slabostjo in je zaradi naše izgubljenosti usmiljen z nami. Zaradi ljudi, ki so iz svojega življenja napravili godljo, se mu trga srce. Še posebej bi rad pomagal ubogim, prizadetim, žalostnim in osamljenim.
To spoznavamo iz načina, kako je skrbel za izvoljeno ljudstvo - Izraelce, čeprav so se mu pogosto upirali. To lahko spoznamo tudi iz obljube, da nam bo blizu v težavah in da bo uravnaval naša življenja. Najbolj jasno pa nam o tem govori dejstvo, da je Jezus, edini Božji Sin, sprejel našo usodo in za nas pretrpel smrt.
V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas prej ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe (1 Jn 4,10).
Vse, kar potrebuješ, je ljubezen ...
... No, res ni še čisto vse, vendar pa bi nam brez nje presneto slabo šlo. Psihologi potrjujejo, da potrebuje otrok za normalen razvoj religiozno okolje, ljubeč dom. Najstniki hrepenijo po ljubezni in čustva jim povedo, da je življenje zato, da ga delijo z drugimi. Poročeni doživljajo globoko življenjsko izpolnitev, ki jo daje osrečujoča zavest, da ljubijo in so ljubljeni. Družinam daje ljubezen moč in zdravje. Tudi zdrave skupnosti preveva tisto občutje pripadnosti, ki izvira iz ljubezni. Starejši najdejo smisel svojega življenja v zavesti, da nekomu nekaj pomenijo. Prav vsi potrebujemo ljubezen.
Zato je prava tragedija, če si zanjo ne prizadevamo in živimo v svetu, kjer so nezaželeni in prezrti otroci življenjsko dejstvo; kjer izrabljajo čustva mladih; kjer se zakonci neprestano prepirajo; kjer sosedje živijo v sovraštvu; kjer rasno nasilje in sektaštvo uničujeta skupno življenje; kjer uboge, bolne, ostarele, slabotne in telesno prizadete potiskamo v stran.
Hvala Bogu, da zmore ljubiti vse in ima toliko ljubezni, da lahko z njo napolni naša prazna srca ter življenja in nas uči ljubiti ljudi, za katere se drugače ne bi zmenili.
Kralj David je začel svojo življenjsko pot kot pastir na gričih okrog Betlehema. Ko je hotel povedati, kako je Bog ravnal z njim, se je poslužil svojih pastirskih izkušenj. Zelo lepo je predstavil skladje med ljubečim Božjim varstvom in strogostjo:
Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka; na zelenih pašnikih mi daje ležišča. K vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja. Vodi me po pravih potih zaradi svojega imena. Tudi, če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj: tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo. Pogrinjaš mi mizo v pričo mojih nasprotnikov; z oljem mi glavo maziliš, moj kelih je zvrhan. Dobrotljivost in milost mi sledita vse dni mojega življenja in v Gospodovi hiši bom prebival dolgo, dolge čase. Ps 23
Beseda ljubezen je zelo raztegljiva in ima lahko najrazličnejše pomene. Nekateri ljudje želijo vedeti le, da je Božja ljubezen nežna in prizanesljiva. Na Boga gledajo kot na nekega senilnega starčka, ki dobrodušno deli svoje usluge med vse enako. Menijo namreč, da res ni važno, kaj veruješ in kako živiš, ker bo Božja ljubezen končno vse uredila in pripeljala vse ljudi v varen pristan.
Toda resnična ljubezen ni taka, posebno, če gre za ljubezen neskončno svetega Boga. Ljubezen zeli ljubljeni osebi vedno vse najboljše. Starši, ki imajo radi otroke, jim ne dajo vsega, kar prosijo. Zato ker jim želijo le najboljše, jim nekatere stvari odrečejo in jih tudi kaznujejo. Dobri starši svoje otroke naučijo ločevati med tem, kaj je prav in kaj je narobe, in jih želijo zadržati v teh mejah, kadar hočejo stopiti na stransko pot.
Bog je svet ter ljubi človeka, zato stalno ponovno vzpostavlja resnico namesto laži in zmot ter pravico namesto krivde in hudobije. Človekovo teženje k zlu hoče obrniti v nasprotno smer.
Zato Sveto pismo kaže Boga kot modrega, odločnega in prijaznega Očeta, ki od nas - svojih otrok, veliko pričakuje. Bog ni slabič; popustljiv roditelj, ki bi prepuščal otroke kar samim sebi. Želi nam vse najboljše in najlepše. Želi, da bi okušali življenje Božje družine.
Da bi to dosegel, nam je moral na neki način pokazati, kako je naša krivičnost resna in kako velika je njegova ljubezen do nas. Križ, središčni simbol krščanstva, govori prav o tem.
Ena značilnih tem v Jezusovem oznanjevanju je bila, da Bog ne čaka, da bi ljudje prišli k njemu. Sam prihaja k njim. Ravna kot pastir, ki izgubi ovco - jo gre iskat (prim. Mt 18,12-14), ali kot žena, ki izgubi v svoji hiši kovanec - vse preišče, dokler ga ne najde (prim. Lk 15,8-10).
Bog ljudi ljubi in vedno stori prvi korak. Mi navadno pomagamo ljudem le, kadar mislimo, da pomoč zaslužijo. Sveto pismo pa pravi, da nas je prišel Bog reševat takrat, ko smo mu namenoma obrnili hrbet (prim. Jn 4,7-21). Tisti, ki ga spoznajo, kmalu odkrijejo, da jih je poiskal in jim pokazal pot nazaj veliko prej, preden so oni začeli misliti nanj.
Tak je Bog, s katerim imamo opravka: Bog, ki hoče, da bi bili spravljeni z njim in da bi imeli na voljo to, kar nam nudi.
Precej ljudi je, ki jim je prava uganka, kaj je prav in kaj narobe. Zdi se, da se družbena merila tako hitro spreminjajo, da je danes čisto v redu tisto, kar je bilo še včeraj narobe. Kaže, kakor da vsak lahko dela po svoje. Kdo sploh lahko reče, kaj je prav in kaj je narobe?
Vendar ni ravno tako. Če res ni nobenega razločka med pravilnim in napačnim, zakaj nas potem določeni zločini in grobosti, za katere zvemo iz časopisja in televizije, tako razjezijo ali vznemirijo? Ljudje imajo povečini le neka merila, ki si jih sami postavijo. So stvari, ki jih ne bi nikoli storili, in stvari, ki bi jih storili. Tudi vsaka družba postavlja določena merila in meje za človekovo obnašanje, kajti nobena vlada si ne more privoščiti, da bi ljudem pustila delati vse, kar jim pride na pamet. Odkod pa vsa ta merila? Sveto pismo nam pove, da je Bog položil v nas občutek za zlo. Naša vest se odziva na zlo podobno kot detektor, ki odkriva nevarne eksplozive. Še več! V Svetem pismu nam je Bog zelo jasno pokazal, kaj je prav in kaj je narobe.
Sveto pismo pravi, da Bog ljubi pravičnost, krivico pa sovraži. Ker je Bog dober, pričakuje dobroto tudi od nas. To lahko spoznamo iz Božjih zakonov stare zaveze. Najbolj znanih je deset zapovedi: 1. Ne imej drugih Bogov poleg mene. 2. Ne delaj si rezane podobe€Śne moli jih in ne služi jim. 3. Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga. 4. Pazi,da boš posvečeval sobotni dan. 5. Spoštuj očeta in mater. 6. Ne ubijaj. 7. Ne prešuštvuj. 8. Ne kradi. 9. Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega. 10. Ne želi ničesar kar je tvojega bližnjega.
Jezusa so nekoč vprašali,katera je največja Božja zapoved. Odgovoril je: Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. In potem je dodal, da je tej enaka druga zapoved: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Prav ob Božjih zakonih primerjamo svoja merila in ravnanja. Bog postavlja ob naša življenja ostre robove svojih zakonov,tako kot mizar z ostrim orodjem obdeluje kos lesa.
Agape - prava beseda za ljubezen
Beseda ljubezen je precej elastična. Vlečejo in raztegujejo jo na vse strani. Ljubezen je tisto, kar vidimo na filmskem platnu, ko se dva poljubljata ob sončnem zahodu. Ljubezen je nekaj, kar nas zagrabi in spusti. Ljubezen lahko celo pokažemo. Pogosto besedo ljubezen napačno uporabljamo. Kaj torej sploh pomeni, če rečemo, da nas Bog ljubi in da tudi mi lahko ljubimo?
Pisatelji Nove zaveze so ob besedi ljubezen začutili podobno negotovost. V grščini je bilo več besed s tem pomenom, toda večino so jih zlorabljali. Besedo eros so npr. tako pogosto uporabljali za spolno razmerje, da je preprosto dobila pomen poželenja. Najmanj slabih prizvokov je imela beseda agape, in tej so v Novi zavezi zaupali važno vlogo. Postala je najbolj priljubljena, kadar je bilo treba govoriti o Božji ljubezni do sveta, o naši ljubezni do Boga in celo o ljubezni do bližnjega. Bog nas je tako ljubil, da je poslal svojega Sina, da je za nas umrl na križu (prim. 1 Jn 4,9-10). To dejstvo je dalo besedi agape nov pomen: ljubezen do tistih, ki niso privlačni in si je ne zaslužijo. To pomeni, da tudi sovražnike sprejemamo z odprtim srcem in se z njimi spravimo. Agape je več kot prijetno čustvo, značilno za moderno ljubezen. Pomeni popolno predanost in skrb za bližnje, ne glede na osebo. Ker ima beseda agape tako globok pomen, je nadvse primerna, posebno če hočemo povedati, kako Božja ljubezen ne pozna razlikovanja med rasami in drugih družbenih pregrad. In če kristjane vprašate, čemu taka ljubezen, dobite odgovor, da je to način, kako Bog njih ljubi.
Zdi se, da je mnogo stvari, ki nam jih Sveto pismo ne pusti delati. Ali Božji zakon le nima nekoliko preveč omejitev in je zato moreč? Mar se nam zaradi tega Bog ne zdi kot policaj, ki nam stalno gleda čez ramo in nam ne pusti delati tistega, kar bi radi? Čisto res je, da Sveto pismo vsebuje zakone, od katerih nas posamični svarijo pred določenimi stvarmi. Toda za veliko teh zakonov hitro odkrijemo, da so bili dani v naše dobro in v dobro naših bližnjih. Govorijo nam, naj ne lažemo in ne varamo bližnjih. Prepovedujejo rasno diskriminacijo. Bog nam daje zakone, s katerimi hoče preprečiti, da bi oškodovali sebe.
Toda Sveto pismo ni le zbirka prepovedi. Ena glavnih tem je, da nas spoznanje Boga lahko osvobodi zla in usposobi za dobra dela. Seveda, če je predpisov preveč, to vodi v sužnost. Toda nekateri predpisi so za dosego svobode potrebni. Pomislite na učenje klavirja. Samo če se učiš po pravilih in upoštevaš tehniko igranja, potem ob igranju lahko res svobodno uživaš. Enako je z Božjimi zakoni.
Branje Božjih pisem je velika dobrina. Duši daje modrost, dviga razum k nebu, človeka dela hvaležnega, pomaga, da ne občudujemo zemeljske stvarnosti, ampak s svojo mislijo živimo zgoraj, da se z velikim navdušenjem posvetimo prizadevanju za krepost. Iz njih moremo spoznati Božjo previdnost, ki nam je pripravljena pomagati, spoznamo pogum pravičnih, Gospodovo dobroto in veličino nagrade. Janez Krizostom
Kadar je Jezus molil, je uporabljal besedo, ki se je njegovi rojaki za Boga ne bi upali nikoli uporabiti. Imenoval ga je Abba, kar je v njegovem materinem jeziku aramejščini pomenilo dragi oče ali očka. Tako so v tistem času judovski otroci klicali svoje očete. To je bilo drzno in osupljivo - toda izražalo je tesni in zaupni odnos, ki ga je imel z Bogom.
Potem se je obrnil k učencem in jih naučil uporabljati isto besedo. Vsak ne more z Bogom tako govoriti. V najširšem pomenu besede smo vsi Božji otroci. Toda nekateri od tistih, ki so svoje življenje posvetili Jezusu, poznajo enako tesno in globoko vez z Bogom, ki skrbi za nas tako, kot skrbimo mi za svoj naraščaj.
Lokacija: