Poglej en sam cvet, prepusti se čaru sončnega zahoda, naj se ti oči napasejo na bleščečih rojih zvezd - in končno, zazri se v človekov obraz - krščanska vera se začenja tu. Sveto pismo namreč na prvih straneh predstavi Boga, kako pripravlja bivališče za človeka: veličastne gore in drobcene travnate bilke; tako kot bi videli vse nastajati na slikarskem platnu. Prej ni ničesar. V bivanje in življenje kliče Stvarnik, ki tudi skrbi za to, da vse lepo poteka. To je Bog Svetega pisma.
Pisatelji Svetega pisma govore tako, kot da mora vsakdo, ki vidi presenetljivo pestrost in obenem čudovito skladnost, spoznati, da je vesolje nekdo ustvaril in še vedno skrbi zanj (prim. Ps 19; 93; 104). Bilo jim je povsem jasno, da stoji za veličastno zasnovanim stvarstvom in spretno uravnoteženimi zakoni neka razumna sila, ki neskončno presega tisto, kar lahko doume človek.
Zakaj to, kar je v Bogu nevidno, se od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi, njegova večna moč in božanstvo (Rim 1,20)
Svetopisemski pisatelji so bili o tem tako prepričani, da se nikoli niso lotili dokazovati obstoja Boga, kot so mnogi poskušali kasneje. Sveto pismo se začne s trditvijo: V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Na nekem mestu je celo zapisano, kako samo norci lahko rečejo, da ni Boga.
Zakaj potem tega ne uvidijo vsi? Sveto pismo pravi, da dokazov ne manjka, vendar ljudje tega preprosto nočejo videti. Zelo je razširjeno mnenje, da so ljudje vedno iskali Boga in sčasoma prečistili svoje predstave o njem. Toda Sveto pismo obrne to gledanje na glavo. Pove nam, da ljudje bežimo proč od Boga ter namesto njega rajši častimo bogove, ki smo si jih sami ustvarili (prim. Rim 1,18-25). Bog je tisti, ki mora iskati ljudi in jim včasih tudi proti njihovi volji pokazati, kakšen je v resnici.
To, kar smo povedali o Bogu, je čisto v redu, toda kaj sploh mislimo z besedo Bog? Sveto pismo nam daje nekaj izhodišč. Jezus je nekoč rekel svojim učencem: Bog je Duh. Uporabil je dobro znano podobo za Boga. Kadar so Judje hoteli z besedami opisati Boga, ki se je izkazal z mogočnimi deli, pa ga niso mogli videti, so govorili o vetru, ki upogiba drevesa in premetava valove. To je prvi pomen besede duh. Vendar ista beseda označuje tudi človekovega duha. Ker pa je dihanje neločljivo povezano z življenjem, pomeni tudi oživljajočo moč.
Sveto pismo pove, da je Bog: €˘ Neviden. Ne da se ga videti, čeprav je nenehno prisoten. To pomeni, da ga ni mogoče prav upodobiti ali naslikati. €˘ Oseba. Ni le moč, energija ali kozmična sila. S silo se ne moremo pogovarjati - pač pa lahko govorimo z Bogom Svetega pisma. €˘ Drugačen od stvarstva. Nekateri menijo, da so vse obstoječe stvari del Boga. Toda Sveto pismo nam pove, da Bog stvarstvo neizrekljivo presega. €˘ Bivanjsko soudeležen v dogajanjih našega sveta; on ga vzdržuje v bivanju in mu daje življenje. Torej ni od nas oddaljen ali nam tuj. Zemeljske krogle po stvarjenju ni brcnil kot žogo nekam v vesolje in nanjo pozabil. Za vse, kar je ustvaril, tudi skrbi.
Krščanska vera je osebna vera. Govori o Bogu, ki nas pozna do najgloblje notranjosti in želi, da ga tudi mi spoznamo.
Krščanski Bog ni ideja ali stvar. Bog je oseba. To pomeni, da ga lahko spoznavamo prav tako kot katerokoli drugo osebo. Kot posamezniki smo osebnost, odločamo se in živimo vsak svoje življenje. Tudi Bog, ki se razodeva v Svetem pismu, misli in dela - je oseba. Najprej je sklenil, da bo ustvaril svet in človeka, po človekovem padcu pa je naredil prvi korak k ponovnemu zbližanju. Bog ni neko večno in neprizadeto bitje tam nekje daleč. Iz Svetega pisma zvemo, da čuti in da ljubi; da ga lahko ranimo in da je lahko žalosten. Zanj je zelo pomembno, kaj je prav in kaj je narobe, in zato moralni zakoni niso nekaj tako brezosebnega, kot je npr. zakon o težnosti. Če jih ne upoštevamo, ga osebno prizadenemo.
Najbolj pomembna lastnost Božje narave pa je za nas vsekakor ta, da Bog sam išče osebni stik z ljudmi. Hoče, da ga spoznavamo in vzljubimo, ker nam želi pomagati v življenju. Prav vprašanje, kako je to mogoče, je glavna tema Svetega pisma in celotnega krščanskega izročila.
Svetopisemsko ljudstvo ni bilo edino, ki je nekoga častilo, kot tudi kristjani danes niso edini, ki častijo Boga. Večina ljudi je vedno in povsod nekaj častila, pa naj bo to duh reke ali gore, umrli predniki ali pa razni mitološki bogovi in boginje, ali celo neki sistem oz. ideologija, kot je npr. komunizem. Božje ljudstvo je moralo spoznati, da je le eden Bog pravi Bog, ki ga lahko z vso pravico častijo. Izraelsko ljudstvo je sprejelo oznanilo: Gospod je naš Bog, Gospod edini! (5 Mz 6,4). Sredi poganskega malikovanja sosednjih narodov jih je bilo treba učiti - včasih tudi na trd način - da je samo eden, Bog, vreden tega imena.
To spoznamo iz načina, kako so starozavezni preroki poniževali bogove drugih ljudstev in se posmehovali malikovalstvu kot nečemu, kar je brez odmeva (prim. 1 Kr 18). Apostol Pavel je kasneje gledal na poganstvo kot na eno od satanovih prevar, ki ljudi vodi v zmoto (prim. Rim 1,18-32). Ko so ljudje postali kristjani, so se odvrnili od češčenja katerekoli stvari ter vse svoje upe postavili v edinega pravega Boga.
Zelo zgovorno je dejstvo, da Bog skrbi za vse vesolje. Pove nam, kako velik je.
Povzdignite kvišku svoje oči in glejte: Kdo je to ustvaril? On, ki razvršča njih številno vojsko, ki jih kliče po imenu. Zaradi polnosti njegove moči in njegove sile nobena ne zastane (Iz 40,26).
Vesolje nam govori tudi o Božji modrosti. Naši najboljši znanstveniki komaj začenjajo odkrivati tisto, kar je Bog položil vanj. Stalno jih vznemirja način, kako se vse ujema in gladko teče. Sveto pismo pravi, da Bog popolnoma pozna vsako podrobnost.
Toda sile stvarstva bi bile lahko tudi nevarne, če ne bi Bog pazil na vse, kar je ustvaril. Neizmerno vesolje more biti samo po sebi tudi zastrašujoč in grozljiv pojav. Toda v njem je Bog ustvaril čudovito lepo zemljo, kjer se lahko razcveta življenje. Na to dejstvo je opozoril svoje učence tudi Jezus. Bog skrbi za vrabce in gorsko cvetje v vsej njegovi lepoti, a še mnogo bolj za nas ljudi.
Čudovito, da Bog skrbi za nas ne glede na to, ali mu zaupamo ali ne. Ne neha nam nuditi vsega, kar rabimo, čeprav smo mu morda celo obrnili hrbet. Spomnimo se na številne stvari, ki se nam zdijo samoumevne: samo življenje, zdravje, hrana, dom, toplina ljubezni, mir, urejeno življenje, človečanske pravice, veselje in radosti, ganljiva lepota, prečudoviti razgledi, ki nas spravljajo v strmenje. Vse nam je na voljo, pa naj služimo Bogu s hvaležnostjo ali ne. Bog ne neha skrbeti za nas.
Svetopisemski pisatelji niso bili prepričani samo, da je Bog svet ustvaril, ampak tudi, da je gospodar vsega, kar obstaja in kar se dogaja.
Zakaj velik Bog je Gospod, velik kralj nad vsemi bogovi, v njegovi roki so globine zemlje, višine gora so njegove; njegovo je morje, zakaj on ga je naredil, in suha zemlja,ki so jo oblikovale njegove roke (Ps 95,3-5).
To pomeni, da bo na koncu obveljala Božja volja. Ob prebiranju vsakodnevnih slabih novic v časopisih je kar težko verjeti, da Bog resnično vse obvladuje. Toda kristjani verujemo, da Bog lahko tudi najbolj boleče stvari obrne v dobro in da bo končno njegova dobrota slavila zmago nad zlom. Celo izdajstvo in Jezusovo križanje je bilo po njegovih besedah in trditvah učencev del Božjega načrta. O Jezusovi smrti so govorili kot o veselem oznanilu v Božjem odrešitvenem načrtu.
Čeprav ima Bog svet popolnoma v oblasti, to ne pomeni, da smo ljudje le lutke na vrvicah, katere ima on v rokah. Ob stvarjenju nam je dal svobodo za odločanje - kljub temu da se lahko odločimo tudi za upor proti njemu. Sveto pismo pove, da smo popolnoma odgovorni za svoja dejanja. Obenem pa pravi, da Bog kljub temu uresničuje svojo voljo. To nam pogosto povzroča težave, ker ne moremo razumeti, kako je mogoče uskladiti Božjo oblast nad svetom in človekovo svobodno voljo. Razlog je v tem, ker na stvari ne gledamo z Božjega stališča. Bog kot šahovski velemojster vnaprej ve za vse svoje in naše poteze. Pisateljem Svetega pisma to ni delalo težav. Čisto jasno nam povedo, da smo popolnoma odgovorni za svoja dejanja, obenem pa močno poudarjajo tudi, da Bog na poseben način uveljavlja svojo voljo.
Številni ljudje danes mislijo, da je vesolje nastalo le po naključju in da nima nobenega posebnega smisla in cilja. Če je tako, potem so tudi naša življenja slučajna in brez smisla - kar postane pogosto za marsikoga tudi res.
Nismo sami prosili za to, da bi se rodili na svet, kjer je človek le listek za stavo v igri brez pravil, ali pa zobnik v stroju, ki vedno bolj divja. Za mnoge je življenje brez smisla - in to jih navdaja s tesnobo in strahom. Nekateri doživijo to, ko zbolijo, postanejo odvečni, ko njihov zakon zabrede v krizo, spet drugi ob zavesti, da živijo v senci atomske bombe in si ne morejo pomagati. Nič čudnega, če marsikoga zamika, da bi se poslovil od življenja, kajti zdi se, da življenje nikamor ne pripelje in se smrt prikazuje kot dobrodošla rešitev.
Toda zakonitost in red, ki ju vidimo v svetu okoli nas, nam lahko dajeta utemeljeno upanje in preprečujeta vdajanje morečim sklepom. Če si z radijskim teleskopom ogledamo vesolje, do koder seže pogled, ali pa z elektronskim mikroskopom raziskujemo skrivnostni svet, ki ga pogled ne doseže, v obeh primerih povsod odkrivamo red in obliko. Brez tega bi bila znanost nemogoča, življenje nevzdržno. Vse bi bilo negotovo in spremenljivo, tako da bi bilo življenje prava mora. Toda svet ni tak. Zemlja je trdna, voda je mokra, zrak je primeren za dihanje; kar spustimo, pade; svetloba razsvetljuje itd. Vsak dan ugotavljamo na tisoče takih stvari. Sicer bi pomenilo vse to le poskus življenja v dvorani z izkrivljenimi ogledali.
Red, oblike in zakoni, na katere naletimo v svetu, nam govorijo, da Bog ni neko naključno in neurejeno počelo, ki ali pozablja, kaj je naredil, ali pa si stvari sproti izmišlja. Vse nam govori, da je v ozadju nekdo, ki dela vse po načrtu.
Če to drži za zvezde in atome, potem smemo verjeti, da velja isto tudi za človeška bitja in za zgodovino sveta. Ko spoznamo Boga Stvarnika, potem lahko odkrijemo tudi pomen in smisel življenja.
Bog je večji, kot si ga lahko predstavljamo. Svet popolnoma obvladuje in ve za vse, kar se godi.
Ali lahko spoznamo, da Bog je?
Sveto pismo se najbolj približa dokazu o bivanju Boga, ko pokaže na zgradbo in red v vesolju ter na značilnosti človekovega ravnanja.
Kristjani priznavamo obstoj Boga zaradi: €˘ obstoja sveta; €˘ urejenosti vesolja; €˘ mojstrovine, kakršna je človeško telo; €˘ potrebe po smislu in vrednosti življenja; €˘ dejstva, da vsak človek nekaj časti; €˘ misli na popolnost v nepopolnem svetu.
Vse to so poskusi, da bi odgovorili na vprašanja "zakaj", "kaj" in "kako", ki jih postavlja vesolje, ter rešili tudi del same uganke življenja. Tat, ki pozabi natakniti rokavice, se sam izda, ker pušča za sabo prstne odtise. Na isti način se Bog sam izdaja s svojimi prstnimi odtisi, ki jih pušča po vsem stvarstvu. Mnogo ljudi je na ta način zaslutilo za vidnim stvarstvom nekoga ali vsaj nekaj.
Sveto pismo pripelje ta iskanja do konca, saj nam pove, da je tisti, ki je vse ustvaril, oseba, živi in ljubeči Bog, ki ga lahko imamo za svojega Očeta.
*Sovjetski vesoljci so v letih po 1960 govorili,da v vesolju niso videli Boga. Ameriški vesoljci pa so poročali o čudežu stvarstva, ki so ga doživeli v vesolju in na Luni. Tisti, ki se srečajo s stvarstvom iz oči v oči, občutijo skrivnost vesolja, nekaj kar je onstran naših omejenih življenj. Gospod ti si naš oče. Mi smo glina,ti naš podobar, vsi smo delo tvojih rok€Ś Glej,ozri se,vsi smo tvoje ljudstvo!
Ali vsa verstva vodijo k Bogu?
Dandanes, ko mnoge družbe sestavljajo ljudje različnih ras, kristjani pogosto živimo skupaj z ljudmi, ki imajo popolnoma drugačno vero. Kaj si mislimo o svojem sodelavcu, ali o sosedu muslimanu? Ali so verstva samo različne poti do istega Boga? Kakšen odnos naj ima kristjan do drugih verstev?
Druga verstva imajo prav tako kot krščanstvo posebno zgodovino in prepričanje. Sveti so jim vzvišeni ideali; ponujajo odgovore na skrivnosti življenja; v nekaterih odseva trdo in kruto okolje, v katerem ljudje živijo. Navadno izključujejo druga drugo, podobno kot krščanstvo. Ne moreš biti musliman in hindujec hkrati. Čeprav imajo vsa verstva nekaj skupnega, se zelo razlikujejo po tem, kaj ljudje zares verujejo. Bogovi v hinduizmu, ali v afriških verstvih, ali celo v islamu, kjer častijo enega Boga, niso istovetni med seboj, kot tudi niso istovetni s svetopisemskim Bogom. Prav tako se razlikujejo tudi načini življenja in češčenja, ki ju posamezna verstva zahtevajo od ljudi. To odkrito prizna vsak pripadnik katerekoli druge vere. Zato bi bilo napačno govoriti, da vsa verstva vodijo k istemu cilju. In tega tudi nočemo storiti.
Kaj imajo potem skupnega? S krščanskega gledišča svetovna verstva povedo več o človeku kot o Bogu. Spominjajo nas na dejstvo, da so ljudje za češčenje in služenje vedno potrebovali nekaj večjega od sebe. Odsevajo hrepenenje po duhovni razsežnosti življenja, ki ga je v našo človeško naravo položil Stvarnik. V tem pogledu izzivajo naš praktični materializem verstva, uvožena z vzhoda, medtem ko je gorečnost, s katero si drugi prizadevajo verovati, očitek mlačnim kristjanom, ki se v tem pogledu ne morejo primerjati z njimi.
Kristjani spoštujemo tiste, ki imajo drugačne nazore. Navsezadnje pa so bili, gledano v celoti, v preteklosti prav kristjani tisti, ki so se borili za versko strpnost med ljudmi. Za kristjane je zlasti značilna vera, da imamo v Kristusu edinstvenega Srednika za spravo človeka z Bogom.
Sveto pismo nam kaže, da je Bog več kot le kozmična sila - da je tudi oseba. Ne smemo pa misliti, da je oseba na tak način kot človek. Človeško osebo namreč vsestransko presega: €˘ Je popoln; zadošča sam sebi. Nihče in nobena stvar ga ne omejuje. Bog ni od nikogar odvisen. Nasprotno pa smo mi odvisni od njega in od ljudi okoli nas. €˘ Je večen, a ne v pomenu trajanja. Je nad časom in onkraj časa. Vedno enak. Ne spreminja se in se ne stara tako kot mi. €˘ Je povsod. Ne omejujeta ga niti prostor niti razdalja. Je hkrati prva, temeljna podstava naše biti in prisoten v najbolj oddaljeni zvezdi. €˘ Vse ve. Njemu se ni bilo treba ničesar učiti. Prihodnost pozna, preden se zgodi, vse mu je sedanjost. €˘ Naredi, kar hoče in kadar hoče. Nikakršna pomanjkljivost ga ne ovira.
Postavil si zemljo na njegove temelje, na vekov veke ne omahne€Ś Studence točiš v potoke, ki tečejo med gorami; napajajo vse poljske živali divji osli gasi svojo žejo; ob njih prebivajo ptice pod nebom, med vejami gostolijo. Iz svojih hramov napajaš gore; zemlja se nasičuje s sadom tvojih del. Daješ, da raste trava živini, zelišče, ki služi človeku, da iz zemlje dobiva kruh in vino, ki razveseljuje srce človeku; da olje razvedruje obličje in kruh poživlja človeku srce. (Ps 104, 5.10-15)
Lokacija: