Nocoj začnemo naša šmarnična razmišljanja o novozaveznih ženah, ki so vse bile v neposrednem stiku z Marijo in njenim Sinom Jezusom. V časovnem zaporedju je prva Marijina teta, Elizabeta, ki je bila nerodovitna in je v starosti postala mati Janeza Krstnika.

Elizabeti evangelist Luka posveti celo prvo in najdaljše poglavje svojega Evangelija. Napoved in rojstvo Janeza Krstnika začne s prikaznijo angela Zahariju v templju. Nato opiše Krstnikovo rojstvo, navede Zaharijevo hvalnico, opiše srečanje, Elizabete in Marije, navede njuni hvalnici in nakaže priprave Janeza Krstnika na poslanstvo Mesijevega glasnika. Vsi dogodki o katerih govori evangelist Luka v prvem poglavju, so opisi božjih posegov v zgodovino posameznikov in človeštva ter izjemni odgovori vere posameznikov in znamenj, ki so te dogodke spremljala.

Če hočemo vsaj do neke mere odgrniti dogajanje v Elizabetini duši, njeno veselje, hvaležnost Bogu in zazrtost v prihodnost, je dovolj, da se zamislimo nad njenim na videz govorniškim vprašanjem ob obisku njene sorodnice Marije, ki je prišla iz Galileje: Odkod meni to, da prihaja k meni mati mojega Gospoda? (Lk 1,43).

Navedeno Elizabetino vprašanje vsebuje dve bistveni trditvi. Celotno vprašanje pa je hkrati pristna izpoved vere. Prva trditev je, da je Marija mati, še več da je Božja Mati. Pri tem ne smemo pozabiti, da sta se ti dve materi srečali, ko sta obe bili še noseči, ko sta le oni vedeli za skrivnost, ki jo je Bog v njiju pripravljal. Božji poseg v njuno življenje, da sta postali izbrani materi za Božji odrešitveni načrt, je v obeh kot prvi sad vzbudil globoko osebno vero, kot je do takrat še nista v sebi doživljali. Za Elizabeto je bilo prvo znamenje posebnih božjih posegov Zaharijeva vrnitev iz službe v templju. To ni bilo le dejstvo, da se je vrnil nem, ampak spremenjen. Ko je spočela, je to bilo novo potrdilo, da je v središču dogajanja, ki se vključuje v vero celotnega Izraela in njegovega pričakovanja Mesije. Nenapovedan Marijin obisk in svojstven pozdrav še nerojenega Krstnika prihajajočemu Mesiji, je Elizabetina skrita spoznaja, upe, pričakovanja in veselje spremenil v nove izraze vere, v preroško, izpovedno govorico, ki pa je ostala izredno stvarna in miselno dosledna.

Slednje dokazuje Elizabetin miselni zaključek, da njena sorodnica Marija ni običajna mati, ampak je Mati Elizabetinega Gospoda, Jahvejevega, to je Božjega Sina. Elizabeta je z očmi vere zrla v Mariji Božjo Mater, kar je dejansko bila. In tu smo pred veliko skrivnostjo, namreč pred dinamiko osebne vere, ki se poraja ob čudovitih Božjih posegih v življenje teh dveh mater, ene v starosti, druge pa v nežni mladosti. Elizabeta je v luči vere videla v Marijinem materinstvu skrivnost učlovečenja Božjega Sina. To spoznanje v veri ni bilo zgolj sad dejstva, da sta obe materi, kljub temu, da je materinstvo že zaradi svoje skrivnostne življenjske razsežnosti, najbližje pristni verski izkušnji. Elizabeta je novost svoje vero globoko izrazila s vprašanjem: Kako to, da je bila obiskana, da je Bog tako mogočno stopil v njeno življenje? Kot svetopisemska žena, ki je imela v sebi globoko razvito vero stare zaveze, je doganje v sebi sami v duhu vere začela brati v okviru izraelske zgodovine. Še več. Kot žena, ki so se v njej dogajale čudovite stvari, je odkrila, kako deluje Živi Bog, začetnik Življenja, ki se vedno vključuje v življenje, ker je Življenje samo. In tu je Elizabetino materinstvo preraslo v živo vero, v motrenje, kako deluje in kakšen je dejansko Začetnik Življenja.