Središče krščanske vere je človek. Ne cerkvene stavbe, veroizpoved, pravila in predpisi, niti Sveto pismo ne. Jezus Kristus ni samo utemeljitelj krščanstva, ampak tudi njegova središčna osebnost. Različne ljudi privlačijo različne vere. Jezus pa očara skoraj vse. Celo ljudje, ki sovražijo Cerkev, vidijo na njem nekaj privlačnega: Kdo je bil? Kaj je naredil in rekel, da zavzema tako edinstveno mesto v zgodovini?

Tri leta,ki so spremenila svet

Palestina je bila v prvem stoletju našega krščanskega štetja precej podobna tistim sedanjim državam,ki so pod tujo zasedbo. Po cestah so bile tuje čete, v hribih pa pripadniki odporniškega gibanja. Uvedli so prisilno delo in prihaja do občasnih spopadov. Palestina je bila le majhen del ogromnega rimskega imperija, ki je takrat obvladal svet. Rimska oblast je bila kruta, rimski mir je vspostavila in ohranjala železna roka.

Nezadovoljstvo Judov je tlelo, ljudstvo je godrnjalo zaradi vseh vrst poniževanja in visokih davkov, toda storiti niso mogli ničesar. Potem pa se je med njimi pojavil nekdo, ki je premaknil ravnotežje sil ne le v dobro Palestine, ampak tudi celotne zgodovine.

V javnosti je bil samo tri leta. Vse, kar je naredil, je naredil na ozemlju, ki je dolgo 200 in široko 80 kilometrov. Mladost je preživel nepoznan. Izhajal je iz preproste družine in bil deležen kmečke vzgoje. Imel je komaj kaj formalne izobrazbe. Z lastnimi rokami si je služil kruh.

Za državne in verske voditelje je bil samo številka, vendar toliko nadležna, da so se je morali znebiti. To so opravili na posebno korenit način, kot so imeli takrat navado.

Toda kar so mislili,da je konec, je bil dejansko šele začetek življenja, upanja, luči, sreče, moči in miru za vse tudi za še nerojene. Kajti ta preprosti Galilejec ni bil navaden človek. Bil je sin Boga.

Pričakovanje

V prvem stoletju so Judje v Palestini, čeprav zatirani in poniževani, živeli v posebnem upanju. Del njihove starozavezne vere je bila trdna zavest, da so izvoljeno Božje ljudstvo. Bog se je obvezal, da bo posegal v dogodke in jih reševal iz težav. V preteklosti je že storil tako in to bo spet ponovil.

Kar so brali v Svetem pismu, jih je vodilo k prepričanju, da se bo vse zgodilo s pomočjo izbrane osebe, ki jo bo poslal Bog. Imeli so precej teorij o tem, kdo bo to in kakšen bo ta človek. Nekateri so pričakovali novega preroka, podobnega Božjim prerokom iz preteklosti; spet drugi so mislili, da bo prišel kot veliki duhovnik, podoben tistim, ki so bili malo prej na čelu ljudstva, le da bo še veliko bolj imeniten. Toda večina ga je pričakovala v osebi kralja. Minilo je že precej časa, odkar so imeli kralja, ki je bil vreden tega imena.

Morali so se ozreti daleč nazaj v starozavezne čase, da bi našli nekoga, ki bi se lahko približal temu idealu. To je bil kralj David. Izbral ga jim je Bog. Kljub mnogim napakam je premagal vse Izraelove sovražnike in vzpostavil mir in narodno blaginjo. Po takem voditelju so hrepeneli: po vladarju, ki bi bil tudi bojevnik, tak, ki bo pregnal Rimljane ter obnovil močno in bogato judovsko kraljestvo. Vsakič, ko je kak uporniški voditelj dvignil svoj prapor proti rimski vladi, je upanje ljudstva oživelo. Toda ko so upor zatrli, so se tudi upi razblinili. Tudi Jezus naj bi bil takšen kralj - in prav lahko je ugotoviti, zakaj so bili razočarani, kajti Jezusa ni zanimalo ne vojskovanje ne kraljestvo, ampak nekaj mnogo večjega. Pravzaprav nekaj takega, za kar se lahko zavzamemo tudi mi.

Tlačeni in trpinčeni so rešitev svojih problemov pogosto videli v vojaških voditeljih. rezus je prišel kot voditelj svojega ljudstva - vendar ne kot vojaški voditelj.

Dotik z življenjem

V tridesetem letu življenja je Jezus zapustil svoj dom v Nazaretu, svoj tesarski poklic in se kot blagovestnik podal na pot. To je bil začetek tistih izrednih treh let, ki so ostala za vedno v spominu vseh, ki so videli in slišali, kar se je dogajalo. Nekaj je bilo na Jezusu, kar je ljudi privlačevalo. Njegove besede so osvajale. Poslušali so ga, kot do tedaj še nikogar. Posebej je vzbujalo upanje in tolažbo to, kar je govoril o Bogu, ki ljubi in išče grešnike in jim odpušča.

Bil pa je tudi zahteven. Ljudi je pozival k višji stopnji odgovornosti, kot so jo kdaj poznali, in postavil, človeško gledano, za življenje nedosegljiva merila. Njegove besede so bile trde, rušile so hinavsko vero, ki se je ustavljala le pri zunanjostih. Ljudem je jasno povedal, da se z Bogom ni mogoče igrati. Njegova beseda je imela tako moč, da je lahko ljudi z ustaljenih tirnic preusmerila v čisto drugačen način življenja.

In kar je Jezus rekel, je tudi potrdil. Ozdravljal je bolnike; včasih kronično, pogosto tudi neozdravljivo bolne. Hromim je dal, da so shodili, pomiril duševno prizadete, slepim vrnil vid in gluhim sluh, gobavce osvobajal strašne bolezni - in celo mrtve obujal k življenju.

Nič čudnega, da so ga hodili trumoma gledat: starejši, revni, bolni, potrti, obupani. Tudi otroci so ga imeli radi. Množice so odprtih ust poslušale, kaj govori, in gledale, kakšne čudeže dela. Če je Jezus šel skozi vas ali mesto, se je vse spremenilo.

Poznam ljudi in povem vam: Jezus ni bil navaden človek. Napoleon

Jezus govori v prilikah

Jezus je običajno govoril svojim učencem preprosto in naravnost, ljudem pa je prav pogosto govoril v tako imenovanih prilikah. Prilike so pripovedi s skritim duhovnim pomenom. Uporabljal je navadne, vsakdanje dogodke, katere so vsi poznali, vendar je govoril tako, da je poslušalce pritegnil v dogajanje - in jih presenetil z nenavadnim koncem.

Včasih je bil njegov namen še preveč jasen. Včasih pa so le tisti, ki so sprejemali njega in njegov nauk, razumeli, kaj hoče povedati. Nekatere stvari so celo njegovi učenci razumeli šele po njegovi smrti in vstajenju.

Kaj je rekel Jezus o sebi

Jezus je povedal nekaj izjemnih stvari o tem, kdo je in zakaj je prišel. Lahko rečemo, da se noben drug verski učitelj ni predstavil na tak način kot Jezus.

€˘ Jezus je ljudem odpuščal grehe - kar lahko dela edino Bog. €˘ Rekel je, da je prišel dopolnit Božje zakone stare zaveze. €˘ Predstavil se je kot Mesija, Božji izbranec, izpolnitelj prerokb stare zaveze. €˘ O sebi je dejal, da je Božji Sin in da je v edinstvenem razmerju z Bogom - svojim Očetom. €˘ Trdil je, da more samo on na najbolj popoln način ljudem razodeti Boga. €˘ Povedal je, da bo on sam nekega dne v Božjem imenu sodil svet. €˘ Od svojih učencev je zahteval popolno pokorščino.

Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni. Jn 14,6

Iz mesa in krvi

Jezusovi učenci niso imeli pomislekov o tem, da Jezus ni polnokrven človek, čeprav so slutili, da ni le navaden človek. Niti od daleč ni spominjal na kakšno bajeslovno starogrško božansko bitje, za katera so vedeli povedati, kako si za nekaj časa privzamejo človeško podobo, da gredo popivat. Tudi ni bil noben izvenzemeljski obiskovalec z letečega krožnika, kot so trdili nekateri.

Evangeliji nam povedo, da je kot mi imel človeško telo, z vsem njegovim bliščem in bedo. Rastel je, bil lačen in žejen, utrujen in zaspan. Znal je trpeti in krvaveti; znal je tudi globoko čutiti, se razveseliti in razžalostiti. Včasih ga je zagrabila sveta jeza, kdaj pa kdaj je bil osamljen. Govoril je vsem razumljiv jezik in uporabljal zamisli, ki so bile sprejemljive za vse. Bile so tudi stvari, ki jih ni vedel, čeprav je vedel neprimerno več kot drugi.

Najbolj značilno pa je, da je bil skušan prav tako kot vsi ljudje. Sveto pismo nam še posebej pove, kako ga je Satan skušal, naj zlorabi svojo čudežno moč, naj Božjo voljo podredi človeški in obrne pozornost nase. Jezus se je prav v tem razlikoval od drugih ljudi, da se ni nikoli niti malo uklonil skušnjavi. Vedno je delal natanko tisto, kar je zahteval Bog Oče.

V tem pogledu je Jezus tak, kot naj bi bil vsak človek, kajti greh nas ne dela bolj, ampak manj človeške. Jezus zato ni bil manj človek - bil je edini popolni človek v vsej zgodovini.

Izziv in odziv

Peter, eden Jezusovih najboljših prijateljev, je potem, ko je videl Jezusova dela in slišal njegov nauk, javno izpovedal, kaj misli o njem: Ti si Kristus, Sin živega Boga (Mt 16,16). Zanj in za vse, ki so šli za Jezusom, je Kristus ali Mesija pomenil Izraelovega vojaškega osvoboditelja in bodočega kralja.

Jezus je vse presenetil. Priznal je, da je Mesija - toda ne takšen, kot ga pričakujejo. Namesto da bi pregnal rimske zasedbene čete, je hotel, da so ga izročili prav tem in ga obsodili na smrt. Povedal je, da bo vstal od mrtvih. Jezusove besede so povzročile negotovost in zmedo. V njihovem pojmovanju ni bilo prostora za trpečega Mesija. Bilo je splošno znano, da Jezus s svojim učenjem in delovanjem spravlja judovsko vlado v zadrego.

Judje so imeli precejšnjo mero svobode in avtonomije, ker Palestina ni bila tako pomembna dežela. Vseeno so judovski voditelji živeli neprestano v mučni negotovosti. Rimljane so sovražili, toda vedeli so, da bodo izgubili še te pičle ugodnosti, če ne bodo previdni. Ko se je torej pojavil ta čudaški samozvanec in potegnil ljudstvo za seboj, so stisnili zobe in upali, da bo kmalu izginil. V Jezusovem primeru je bilo toliko slabše, ker je trdil na videz nekaj blaznega in bogokletnega, ko se je razglašal za Božjega Sina. Nemogoče je, da bi tisti, ki so bili vzgojeni v veri v enega Boga, veselo sprejeli nekoga, ki govori kot Bog.

Temu so sklenili napraviti konec tako, da so podkupili enega od Jezusovih učencev. Jezusa so prijeli nemudoma, ponoči (prim. Mt 26,47-56). Sodili so mu v naglici na osnovi izmišljenih dokazov, potem pa ga predali rimskim oblastem kot nevarnega hujskača, ki se upira cesarju in ruši mir v deželi. Rimski upravitelj Pilat, ki ni ravno slovel po človekoljubnem ravnanju z ljudmi, bi ga bil oprostil - toda Judje so vztrajali in ga prisilili, da je podpisal Jezusovo smrtno obsodbo (prim. Mr 15,15). In ko so rimski vojaki gnali opotekajočo se človeško postavo iz sodne palače, se je zdelo, da je zadeva končana.

Mesija, Božji izvoljenec

Vsako rojstvo je nekaj posebnega. Jezusovo rojstvo je bilo edinstveno. Kot Božji Sin ni imel človeškega očeta. Njegova mati Marija je bila devica.

Mesija je hebrejska beseda za tistega, ki je maziljenec, in pomeni isto kot grška beseda Kristus. V stari zavezi so kralje ob izvolitvi mazilili z oljem. Maziljenje je bilo pridržano za osebe, ki jih je Bog izbral za določeno službo. Do Jezusovega časa se je izraz Mesija že ustalil kot naslov za prihajajočega kralja.

Zunaj Palestine, med nejudovskimi kristjani, ki niso nikoli pričakovali takega voditelja, je ime "Kristus" začelo izgubljati svoj posebni pomen. Vse bolj se je uporabljalo tako, kot ga uporabljamo danes, kot del Jezusovega osebnega imena. Podobno so kmalu vernike začeli imenovati "kristjani" ali Kristusovi učenci. To so tisti, ki ne ostajajo le pri razglabljanju, kdo je Jezus Kristus, temveč se tudi zgledujejo po nauku in ravnanju svojega Učitelja.

Čudeži se vendar ne godijo!

... in če se? Čudeže lahko odpravimo tudi, če rečemo, da v svetu vladajo nespremenljivi zakoni vzroka in posledice. Nekateri namreč trdijo, da se je in se bo vedno dogajalo isto, ne glede na okoliščine. Danes se čudeži ne dogajajo - in zato se nikoli niso.

Jezusova ozdravljenja morda lahko pojasnimo tudi kot moč duha nad snovjo, toda ljudje ne morejo hoditi po vodi ali pomiriti viharja - torej tega tudi Jezus ni zmogel. Vode ne moremo spremeniti v vino ali nahraniti tisočev ljudi s skromnim kosilom - torej tega tudi on ni mogel. Razen pri oživljanju klinično mrtvih, mrtvi ostajajo mrtvi - tudi za Jezusa. čeprav se je morda zdelo, da te stvari dela, čeprav so si njegovi učenci želeli, da bi to delal, so dejansko nemogoče in zato jih je treba nekako razložiti.

Kaj pa Božji dejavnik? Če je Bog resnično udeležen v dnevnem dogajanju na svetu in če so naravni zakoni njegovo delo, kdo ali kaj ga lahko zadrži, ko jih hoče preskočiti? Nima smisla reči, da Bog teh stvari ne bi storil, prav zato, ker v Svetem pismu stare in nove zaveze beremo, da je to občasno storil. Še bolj pomembno pa je, da so najvidnejši dokazi povezani z Jezusovim delovanjem. Morda to težko verjamemo, toda ko enkrat v enačbo spustimo Boga, ni nič nemogoče.

Dejstvo, da je Jezus imel oblast, da je vse to delal, nam o njem nekaj pove. To je bil eden od načinov, kako je Bog Oče pokazal, daje Jezus njegov Sin. Ljudje so videli dokaze in so potem lahko sami sklepali naprej.

Zgodovina znanosti nam pogosto dokazuje, da se mora človek prikloniti pred majhnim dejstvom, za katero je prej mislil, da je neverjetno. Jean Guitton

Najbolj znameniti Jezusovi čudeži so najbrž ozdravljenja. S tem je pokazal svojo skrb za tiste, ki trpijo.

Pravi človek

Nekateri so skušali dokazati, da Jezus kot zgodovinska oseba ni nikoli obstajal. Običajno je bila vsaj marksistična razlaga taka. Toda noben ugleden zgodovinar, ki je pregledoval dokaze, ne bo zavzel tega stališča. Tako običajno trdijo tisti, ki bi radi dokazali neko svojo trditev ali pa podprli svojo lastno filozofijo.

Zgodovinarji ne ponujajo nobene teorije o Kristusu - mitu. Zgodovinar F. F. Bruce

Nor, zloben ali bog?

Če premislimo vse o Jezusovem življenju in čudežih,vse kar je povedal o sebi (največji čudež, vstajanje bo šele na vrsti), potem nas vse to sili, da o tej edinstveni zgodovinski osebnosti naredimo nekaj sklepov.

Ali je bil nor? Ali je govoril kot blazneš, ali pa prevarantsko zatrjeval, da je Bog? Ali mu ne bi bili morali tiho zapreti ust in ga zavarovati? Brez dvoma bi mu mi to danes storili. Toda veliko ljudi, ki odklanjajo misel, da bi bil Jezus Bog, se strinja da je celotno njegovo učenja nenavadno. Njegov nauk o Bogu, ljubezni, veri, odpuščanju dobrem in zlu je daleč pred vsakim drugim verskim naukom. Njegove besede pa se pokažejo v naših izkušnjah kot pravilne.

Ali je bil zloben? Ali je bil slepar ki je hotel manipulirati z ljudmi sebi v prid? Njegov način življenja na to nič ne kaže. Do konca je živel kot preprost človek. Imel ni skoraj ničesar. Odklonil je vsako politično vlogo. Ljudi je pozival k ljubezni, miloščini in služenju in tako je tudi sam živel. Vedel je koliko tvega in je vseeno izpolnil Očetovo voljo. Človeško gledano bi lahko vse izgubil in ničesar pridobil. Kar se pa tiče žlahtnosti njegovega značaja celo njegovi sovražniki so si morali obtožbe izmišljevati, da so ga lahko uničili.

Tako imamo na izbiro samo eno možnost: Jezus je bil to kar je rekel da je: Božji Sin Bog, ki je živel nekaj časa med nami, delil z nami našo omejenost in nesreče, se trudil za naše zdravlje in nas pozival, da bi živeli z Bogom. Ljudje njegovega časa so se morali odločiti isto je tudi danes. Ali sprejmemo to, kar je rekel sam o sebi, ali pa ga moramo odpisati kot prevaranta oziroma tragičnega idealista, katerega stvar je propadla. Ob Jezusu ne moremo ostati ne opredeljeni.

Lokacija: