Sveti Duh daje kristjanom posebne darove, s katerimi gradi življenje Cerkve. Tak dar ni nekaj, na kar smo ponosni (kot je to trofeja ali odlikovanje), ampak nekaj, kar služi skupnosti. Duhovni dar naj bi vedno delili z drugimi!

Pavel jih nekaj omenja: Enemu se po Duhu daje beseda modrosti, drugemu beseda spoznanja po istem Duhu, drugemu darovi ozdravljanja v enem Duhu; drugemu čudežna dela, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. (1 Kor 12,8-10)

Potem, ko Pavel omeni nekaj duhovnih darov, zelo poudari, da obdarovani kristjani sodijo skupaj in da potrebujejo drug drugega - tako kot udje enega Kristusovega telesa:

Kristus je eno telo, sestavljeno iz mnogih udov... Če bi noga rekla: 'Ker nisem roka, ne spadam k telesu', spada vendarle k telesu. In če bi reklo uho: 'Ker nisem oko, ne spadam k telesu', spada vendarle k telesu. Če bi bilo vse telo oko, kje bi bil sluh? Če bi bilo vse sluh, kje bi bil vonj? Tako pa je Bog ude v telesu razpostavil, vsakega izmed njih, kakor je hotel... Vi pa ste Kristusovo telo in posamez udje. (1 Kor 12,18.15-18,27)

Nihče ni kriv, če nima določenega duhovnega daru. Darovi prihajajo od Boga in on določa, kaj bo komu dal. Vseeno pa ima vsak kristjan vsaj enega. Pavel je pisal Rimljanom:

Če je naš dar preroštvo, naj bo po nauku vere; če strežništvo, naj bo v strežbi; kdor je učitelj, naj bo pri poučevanju; kdor je tolažnik, naj tolaži; kdor miloščino deli, naj jo v preproščini; kdor je predstojnik, naj bo z vnemo; kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. (Rim 12,6-8)

Prav gotovo tu ni prostora za zavist. Če ima drug kristjan dar, ki bi ga mi radi, potem se zahvalimo Bogu, da je blagoslovil tega človeka z namenom, da blagoslovi vse nas. Nihče nima vseh darov, vsak kristjan pa lahko rodi duhovne sadove. Pavel sadove Duha opisuje takole:

Sad Duha pa je: ljubezen, mir, veselje, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, zdržnost. (Gal 5,22-23)

Opisuje torej devet vidikov Jezusovega življenja, ki se lahko uresničujejo v vsakem izmed nas.

Kot kristjani bi morali biti veliko bolj polni sadov kot naša božična drevesa. Vendar ne polni duhovnih okraskov, ki jih obesimo od zunaj, ampak sadov krščanskega življenja, ki zrastejo znotraj.