Nekaj v nas nas sili k ponovnemu začenjanju. Vsak rojstni dan, vsako novo leto, vsako ponedeljkovo jutro... Seveda nam ne zmanjka zamisli. Naši znanstveniki, sociologi, politiki in načrtovalci nam ponujajo na izbiro krasen nov svet. Toda nekako nam ne uspe. Vedno ga pokvarijo ljudje, kakršni smo sami.
Seveda vedno lahko najdemo koga, ki ga obdolžimo. Krivda je v zvezdah, v rodu ali v naši krvi. Delavci dolžijo upravo, uprava dolži vlado, vlada dolži svet. Toda na koncu moramo priznati lastno pretvarjanje. Ni mogoče v nedogled kazati na druge in se izgovarjati. Krivdo moramo iskreno, in pošteno pripisati, komur gre. Sebi. Človeški naravi.
Naša težava je v tem, da grešimo. Tako kot pajek ne more prenehati plesti pajčevine, tako mi ne moremo nehati grešiti. Ko skušamo biti dobri, se nam ne posreči. Ko postavimo pravične zakone, jih kršimo. Ko začutimo toploto skušnjave; se usmerimo v greh kot izstrelek, ki je naravnan na toploto.
Svoje padce skušamo odpraviti s skomigom, To je le začasno nazadovanje. Na koncu bo vse v redu. Tega ne bom več storil. Pravzaprav pa nisem tako zelo slab. Poznam ljudi, ki so mnogo slabši. Toda, če res verjamemo, da smo v' bistvu dobri, brijemo norca sami iz sebe.
Gotovo se lahko začasno poboljšamo. Lahko začnemo znova - popravimo grdo navado, nadzorujemo jezik in nadlegujemo svoje prijatelje z izbruhi dobrote. Toda to so malenkosti. Naše srce ostane bolno. Dotaknili smo se zunanjih znakov, ne pa tudi vzroka.
Od znotraj, iz srca prihajajo ljudem hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, lakomnost, zlobnost, zvijačnost, razuzdanost, zavist, bogokletstvo, oholost, nespamet. Vse te hudobije - prihajajo od znotraj in človeka omadežujejo. (Mr 7,21-23)
To je torej rak, ki je v nas vseh. V človeški naravi je našel ugodna tla. To ni bolezen, ki nekatere okuži, drugih pa ne. S tem smo vsi okuženi. In vsi smo krivi. Učinke greha opazimo vedno in povsod:
Nasprotujemo Bogu. Dvomimo v njegov obstoj, zanikamo njegovo božanstvo in kljubujemo njegovi postavi. Ne razumemo se z drugimi. Celo v odnosu do najbližjih v družini in med prijatelji smo sebični, se jezimo, smo ljubosumni in neprijazni. Živimo v neredu. Naše poskuse, da bi zgradili skupnost, ovira iskanje samega sebe in sumničenje ljudi. Naša požrešnost nas vodi v plenjenje naravnih bogastev in onesnaževanje okolja. Naša zatrta jeza drži svet v napetosti in ločuje narode. Lokacija: