Bog je neviden. Poslal je svojega Sina, da bi lahko spoznali, kakšen je - vendar je bilo to že davno in daleč od nas. Kako naj torej vemo, da Bog danes resnično obstaja? Kaj dokazuje, da Jezus živi?

Odgovor na obe vprašanji je: Poglej Cerkev! Nevidni Bog, nekoč viden v Jezusu, je danes viden v ljudeh, ki ga častijo, se med seboj ljubijo in zaradi njega služijo skupnosti.

Isti Jezus, ki je hodil po Galileji, danes in vedno živi v Cerkvi. Kot pravi sveti Pavel, smo mi Kristusovo telo. Njegovo življenjsko zgodbo posredujemo mlajšim rodovom, zajemamo od njegovega Duha in živimo po njegovem evangeliju.

Skupno lomljenje kruha nas spominja na to, da je bilo ob smrti na križu Jezusovo telo zlomljeno in njegova kri prelita za nas. Pri skupnem obhajanju Evharistije spoznavamo, da smo del Jezusovega sedanjega življenja na zemlji. Osebno smo vključeni v njegovo delo. Odkrijemo tudi, da je naša domača skupnost kristjanov le ena od tisočev občestev, ki sestavljajo Cerkev, razširjeno po vsem svetu. Bogoslužje se razvija v čudoviti mnogovrstnosti jezikov in kultur vseh celin. Tudi velikost skupin je različna: od dveh ali treh ljudi, ki se zbirajo k branju ali molitvi na domu, do množic, ki se v veličastnih katedralah ali na prostem zberejo k skupnemu praznovanju.

Cerkev je podobna drevesu, ki ga je Jezus zasadil na naši zemlji: svoje korenine ima v zgodovini (v tem, kar je Bog zanjo že storil) in je živa v sedanjem trenutku (saj jo oživlja Sveti Duh). Moč Cerkve je odvisna od svetosti njenih članov, od njihove poslušnosti Božjemu Duhu.

Pomembno nalogo ima cerkveno vodstvo. Ob njem - papežu, škofih in duhovnikih - se mobilizirajo darovi in vse službe vseh članov. Če udje Cerkve živijo v edinosti in ljubezni, je Kristusovo telo zdravo in Božje kraljestvo se lahko širi. So ljudje, ki želijo pripadati Kristusu, ne marajo pa Cerkve. Občudujejo Jezusa in njegov nauk, nič kaj dosti pa ne spoštujejo tistih, ki hodijo za njim.

Res je, da ima Cerkev tudi napake. To nas ne bi smelo presenečati, saj so med njenimi člani tudi grešniki, ki so marsikdaj sebični in nespametni.

Vseeno pa je to skupnost ljudi, ki jih je Jezus poklical, da bi sodelovali z njim. On ljubi Cerkev tako, kakršna je, in Sveto pismo to svojsko občestvo imenuje celo Kristusova nevesta (prim. 2 Kor 11,2; Ef 5,32). Čeprav bi bilo morda zelo prijetno pripadati Jezusu v blaženi samoti, ne da bi se zmenil za druge kristjane, tega Nova zaveza preprosto ne dovoli. Svetopisemska resnica je, da spadamo skupaj - kot člani družine, udje in organi telesa ali zidaki v stavbi. Apostol Peter pravi v enem od svojih pisem, da smo novo ljudstvo:

Vi ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. (1 Pt 2,9)

Tako kot se vojak ne more bojevati sam, tudi mi ne moremo pripadati Jezusu brez Cerkve. Zato nikdar ne odlašajmo, ampak se pridružimo občestvu kristjanov, ljubimo jih, učimo se služenja in rastimo v ljubezni do njih. Darove, moč in spoznanja, ki jih potrebujemo, bomo našli pri njih, obenem pa bomo prispevali tisto, kar premoremo mi. Bogu pripadamo vsi skupaj. Le skupnost lahko sestavi veliko moštvo.

Mi smo poklicani k življenju v družini, v skupnosti, ne pa k osamljenemu krščanstvu. Pripadnost Cerkvi daje kristjanu veliko moč.

Skupnost s posebno nalogo

Vsak kristjan ima svoje poslanstvo, svojo službo. Vsakemu od nas je zaupana vloga, ki naj jo odigramo v življenju Cerkve - in naše vloge ne more odigrati nihče drug. Ni važno to, ali smo mladi ali stari, hitri ali počasni, nenadomestljivi smo! Vsak je poklican k-določenemu načinu služenja.

In kakšna delovna sila postane Cerkev, ko vsak njen član spozna, da je nezamenljiv v celodnevni službi Jezusu Kristusu. To pomeni, da v Cerkev ne hodimo le po tolažbo, ampak tudi po pooblastila. Ko Nova zaveza govori o različnih načinih služenja Jezusu (prim. 1 Kor 12), ne ločuje svetega (kar delamo v Cerkvi) in posvetnega (kar delamo v širši skupnosti). Župnik, ki sestavi homilijo, ni nujno bolj svet kot gospodinja, ki kuha.

Vsak kristjan je svet, kolikor pripada Bogu in mu hoče služiti v vsakdanjem življenju. Cerkev, ki ji pripadamo, je lahko učinkovita le, če vsak odkrije svojo lastno službo: Če tega ne storimo, je Cerkev na našem mestu hroma. Če smo leni ali če se izmaknemo, je celotna Cerkev zaradi tega siromašnejša.

Pri služenju nam je zgled Jezus. On si ni nikoli iskal posebnega položaja. Ko so ga hoteli postaviti za kralja, jih je zaustavil: Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. (Mt 20,28)

In ko so se učenci med seboj prepirali, kdo je najpomembnejši, jim je Jezus rekel: Kralji poganov gospodujejo nad njimi in tisti, ki imajo nad njimi oblast, se imenujejo Dobrotniki. Vi pa ne tako. Temveč, kdor je med vami največji, naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik. (Lk 22,25-26)

Jezusu položaj ni nič pomenil. Zanj je bilo pomembno le to, da je ponižno dal svoje življenje v službo drugim. Če naj danes gremo za njim, moramo storiti isto.

Cerkvi je potrebna prisotnost in aktivnost vsakega njenega člana, da lahko služi Bogu v ljudeh, ki potrebujejo pomoč.

Lokacija: