Bogoslužje je dialog z Bogom. S psalmi in pesmimi, govorom in tišino se Bogu iz vsega srca zahvaljujemo.

Ne samo, da bogoslužje postavlja Boga v našem življenju na prvo mesto, ampak tudi nam dobro de. Ob misli na Boga vsaj enkrat pozabimo nase ali se vsaj zavemo, kako nebogljeni smo v brezmejnosti njegovega vesolja.

Kakšno bogoslužje je Bogu po volji?

Bog želi, da smo pošteni. Spomnite se, da je Jezus pohvalil cestninarja, ki je zmogel le: Bog, bodi milostljiv meni - grešniku.

Želi, da se naše besede in dejanja skladajo. Hinavščino sovraži. Eden od psalmistov sprašuje: Kdo te lahko časti?, in takoj nato predstavi častilca, kakršnega si želi:

Kdor hodi brez madeža in dela pravično in prav misli v svojem srcu in ne obrekuje s svojim jezikom; kdor svojemu bližnjemu nič hudega ne stori in ne zasramuje svojega soseda. (Ps 15,2-3)

Čeprav pridemo k Bogu taki, kot smo, nam bogoslužje pomaga, da postanemo taki, kot je on. Bogoslužje nas spreminja. Bogoslužje je skupinska dejavnost. Seveda lahko Boga molimo in hvalimo tudi sami zase. Vendar prinaša srečanje z drugimi še nekaj bistvenega.

Opominja nas, da smo Božje ljudstvo, ki ni le skupaj na poti, ampak se tudi hrani z istim življenjem in ljubeznijo. Apostol Pavel kristjane imenuje žive kamne, iz katerih Bog gradi duhovni tempelj. Rekel je, da spadamo skupaj kot udje in organi v telesu - vsak od nas je pomemben in nezamenljiv del telesa, katerega glava je Jezus (prim. Ef 5,23).

Bogoslužje je dejavnost, ki se nadaljuje v vsakodnevnem služenju. Boga hvalimo na določenem mestu, potem pa odidemo in mu povsod služimo. Hvalimo ga na določen dan, potem pa ves ostali čas posvetimo njemu. Nekaj svojega denarja damo za potrebe Cerkve in za podporo duhovnikov in tudi to nas spominja, da je vse, kar smo in kar imamo, Božji dar.

Kakšnega bogoslužja pa Bog ne mara?

V Stari zavezi odkrijemo, da Bog ne mara molitev in daritev, ki prihajajo iz razdeljenega srca. Ne mara tudi bogoslužja, ki je le maska in zakriva nepravično družbo.

Prerok Amos piše: Pri slehernem oltarju ležijo na zastavljenih oblekah in pijejo vino, ki so si ga z globami izsilili v hiši svojih malikov (Am 2,8).

Isti prerok pravi romarjem v Betel in Gilgal, da se lahko kolikor hočejo ukvarjajo z zapletenimi obredi, vendar to pred Bogom nič ne pomeni, če v srcih nimajo ljubezni in ne živijo v pokorščini Bogu: Kar opravljajte zjutraj svoje daritve in tretjega dne svoje desetine; razglašajte zahvalno daritev, glasno vabite k prostovoljnim darovom, zakaj to vam je všeč, otroci Izraelovi! (Am 4,4-5)

Brez dvoma bo romanje vsem všeč, toda Bogu ne bo nič pomenilo - ker tudi njim Bog nič ne pomeni. Na to moramo biti pozorni tudi mi, kadar ugotovimo, da nam določena stavba, duhovnik ali molitvenik pomeni več kot Bog. Svoje življenje moramo uravnavati po Božjih merilih. Besede, ki jih izrečemo, moramo razumeti, v srcu verjeti in v skladu s tem tudi ravnati.

Oživitev

Če Sveti Duh ne bi dajal življenja našemu bogoslužju,potem bi bila Cerkev le ena izmed človeških organizacij in zahajanje v Cerkev eden od hobijev.

Če pa povabimo Svetega Duha, ki je duh Jezusove prisotnosti in moči,začutimo novo radost v družbi kristjanov, izredno željo po molitvi, pa tudi Sveto pismo drugače razumemo. Doživimo tisto, kar je Jezus imenoval molitev v duhu in resnici

Kot božje ljudstvo smo poklicani, da Jezusa danes spoznamo, da se danes napolnimo z njegovim duhom in da danes pustimo, da nas opogumi in deluje preko nas. Boga častiti v duhu pomeni, da Svetemu Duhu pustimo, da vzpodbuja naše zahvale in molitve, ter jim daje polet in smer. Boga častiti v resnici pomeni, da se naše molitve ujemajo s tistim, kar o Bogu vemo iz Svetega Pisma in s tistim, kar živimo.

Skupnost

Skupnost je pomembna. Pavel kristjane opisuje kot povezane ljudi, ki se posvečajo posebni nalogi: Zakaj vsi ste po veri božji otroci v Kristusu Jezusu;kateri ste bili namreč v Kristusu krščeni,ste Kristusa oblekli. (Gal 3,26-27)

Lokacija: