Če je Sveto pismo naša duhovna hrana, potem je molitev duhovno dihanje. Kot svež zrak napolnjuje naša pljuča in telesu daje življenje, tako Jezus vstopa v naša srca po Svetem Duhu in v njih oživljajoče deluje.

V molitvi povemo Jezusu, da ga ljubimo. Povemo, kako se imamo. Predenj prinesemo svoje težave in potrebe bližnjih. Molitev ni le za duhovne atlete. Ni dostopna le tistim, ki imajo veliko zamisli in jim besede gladko tečejo. Molitev je za vse. Se čutiš grešnika; si boječ ali počasen? Potem se pridruži. Vsak od nas lahko odpre vrata svojega življenja in povabi Jezusa vanj.

Kadar moliš, si poišči miren kraj. Priporočljivo je, da si izbereš poseben kraj, kjer lahko sediš ali klečiš - kraj, na katerega te bodo vedno bolj vezali spomini na srečanja z Gospodom.

Jezus je rekel: Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in k svojemu Očetu moli na skrivnem. (Mt 6,6)

Čeprav nimaš prostora, kjer bi bil lahko sam, si še vedno lahko ustvariš aktiven prostor za molitev v zatišju svojega srca.

Kadar moliš, prosi Svetega Duha za pomoč. Duh nam je dal novo življenje v družini Božjih otrok, zato se pri molitvi ne boj, ampak se zanesi na njegovo pomoč. Pavel je zapisal: Prejeli ste duha sinovstva, v katerem kličemo: ,Aba! Oče!` Sam Duh spričuje z našim duhom, da smo Božji otroci (Rim 8,15-16).

Ne mislite, da morate pri molitvi uporabljati mnogo besed ali da mora trajati določen čas.

Jezus sam je rekel: Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besed. (Mt 6,7)

Molitev, ki jo je Jezus povedal svojim učencem, je čisto kratka. Nekoč je povedal tudi zgodbo o preziranem cestninarju, ki je šel v tempelj molit, pa je zmogel samo besede: Bog, bodi milostljiv meni, grešniku! (prim. Lk 18,10-14). Bilo je dovolj. Povedal je vse, kar je bilo potrebno. In samo to je Bog hotel slišati.

Včasih se nam bo zdela molitev lahka, tudi zaradi velike potrebe po njej. Takrat prihaja iz globine in čas kar beži. Kadar pa nam molitev ne gre, se je najbolje držati načela: malo in pogosto.

Jezus je včasih vstal zgodaj zjutraj, da bi molil in bil z Očetom na samem. Kdor ga posnema, tudi najde čas za Boga, pa naj bo še tako zaposlen.

Apostol Pavel podaja najpopolnejšo razlago tega daru v Novi zavezi:

Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil ter ga razlomil in rekel: "To je moje telo ki se za vas daje; to delajte v moj spomin".Prav tako tudi kelih po večerji govoreč: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte,kolikokrat boste pili v moj spomin". Zakaj kolikokrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjajte Gospodovo smrt, dokler ne pride. (1 Kor 11,23-26)

Kristjani sprejemamo sveto obhajilo kot del bogoslužja, ki ga imenujemo evharistija kar pomeni zahvala, maša, Gospodova večerja, lomljenje kruha. To je zakrament,vidno znamenje, ki govori o pomenu Jezusove smrti in vstajenja in nas znova zbližuje z Bogom.

Pri maši se živo zavedamo, da je bilo Jezusovo telo zlomljeno in njegova kri prelita, ko je umrl za nas. Vendar se pri obhajanju evharistije dogaja še nekaj več kot samo lomljenje in prelivanje vina.

Evharistična daritev je stvarno ponavzočenje Jezusove Kalvarijske daritve. Vsak vernik, ki se dejavno udeleži mašne daritve, se notranje poveže s Kristusom. Sveto obhajilo je najdragocenejša moč za dosledno življenje iz vere. Jezus, ki je za nas umrl in vstal, je naša duhovna hrana. Naš Gospod nam je zagotovil: Kdor uživa ta kruh, bo živel vekomaj.

Cerkev raste iz Evharistije, branja Božje besede in molitve.