Svoje telo znamo ohraniti zdravo. Jemo po pameti, dovolj spimo, redno telovadimo in si vzamemo čas za sprostitev. Tako skrbimo za telo.

Kaj pa za dušo? Kako si pridobimo in ohranimo kondicijo v duhovnem življenju? Odgovor je: z branjem Božje besede, Svetega pisma in v pogovoru z Bogom v molitvi.

Sveto pismo je knjižnica v malem. Nova zaveza vsebuje dragocena zgodnja poročila o Jezusovem življenju in učenju, smrti in vstajenju. Stara zaveza pa nam pove vse o zgodovini Judov in njihovem mestu v Božjem načrtu. Vsebuje tudi življenjske nasvete za vsakdanje ravnanje. Za kristjana je Sveto pismo družinska zgodovina. Na njenih straneh vedno lahko odkrijemo nekaj novega o tem, kaj smo. Govori nam resnico o nas samih: tako kot zrcalo nam kaže našo pravo podobo in razsvetli tisto, kar naj Bog spremeni v nas. Sveto pismo nam osvetljuje pot skozi življenje, nas vodi in usmerja, kot bi nas usmerjal Bog sam. Kadar smo nerazpoloženi, ko se smilimo sami sebi ter smo jezni ali indiferentni do Boga, takrat je Sveto pismo kot dragoceno pismo.

Ponovno nas spomni na veliko Božjo ljubezen in pravilno usmeri naš pogled na svet. Ce smo kristjani, potem bi ga morali vedno imeti pri roki. Morda ga radi vsak dan malo preberemo ali pa o njem razmišljamo kak poseben dan v tednu. Ni važno, kje, kdaj in kako dolgo ga beremo.

Sveto pismo zmore bolj kot katerakoli knjiga spreminjati naše življenje. Nasiti nas kot dober obed in brez njega bi naše duše stradale. Njegova resnica je duhovno orožje za vsakdanje življenje: če ta nauk poznamo, smo oboroženi za obrambo in napad.

Branje Svetega pisma je pomembno tudi zato, ker pripomore, da ostanemo odprti za Božji glas. Večina ljudi težko dolgo vztraja pri branju. Če imate tudi vi take težave, zakaj se ne bi k branju sestajali s prijateljem ali manjšo skupino v župniji in tako pomagali drug drugemu?

Tudi kadar beremo Sveto pismo sami, nismo sami. Jezus je obljubil, da nas bo Sveti Duh vodil k popolni resnici, tako da ni vzroka za osamljenost.

Kako se pripravimo na branje Svetega pisma?

Najprej za trenutek počakamo in prosimo Boga, naj nam pomaga umevati svojo besedo. Veliko ljudi v ta namen uporablja besede psalma: Odpri moje oči, da bom videl, kako čudovita je tvoja postava!

Vrstice, ki smo jih izbrali, preberimo počasi in premišljeno. Vprašamo se: Kaj je to pomenilo ljudem, ki so jih zapisali? Kaj nam besedilo pove o Bogu? Kaj nam pove o nas samih? Morda najdemo zgled, ki naj ga upoštevamo ali svarilo, ki naj ga vzamemo zares! Ali bi po branju teh besed morali zares kaj storiti? Kaj naj bi storili in kdaj se nameravamo na spodbudo odzvati?

V krščanskem življenju spadata nauk (vedenje) in življenje vedno skupaj. Jezus meni, da ne moremo trditi, da karkoli vemo, če tega ne uresničujemo. Rekel je:

Vsak torej, kdor te moje besede posluša in jih spolnjuje, bo podoben pametnemu možu, ki si je hišo, postavil na skalo. Ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi in se zagnali v ono hišo: in ni padla, ker je imela temelje na skali.

Za tiste pa, ki Jezusove besede slišijo, a se zanje sploh ne zmenijo, je stvar drugačna:

Vsak, kdor te moje besede posluša in jih ne spolnjuje, pa bo podoben nespametnemu možu, ki si je hišo postavil na pesek. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter butnili v ono hišo: in padla je in njena podrtija je bila velika. (Mt 7,24-27)

Največja stvar na svetu je poznati Boga. Ko smo se enkrat odločili in ga izbrali za najpomembnejšo osebo svojega življenja, ki jo želimo čimbolj spoznati in rasti v vdanosti do nje, potem se vse ostalo uredi samo od sebe.

Če bi bilo naše spoznavanje Boga odvisno le od naše želje po srečanju z njim, potem bi imeli za to le malo možnosti. Bilo bi redko izkustvo, rezervirano za izbrance, podobno kot avdienca pri papežu ali pogovor s predsednikom. Bog pa z nami ne ravna tako. On želi, da ga spoznamo. Ob branju Svetega pisma nam govori vsemogočni Bog! V molitvi poslušamo in odgovarjamo na njegov glas. Govori nam kot prijatelj s prijateljem.

Iz obličja v obličje. Od srca k srcu. Ne gre za znanje o Bogu, gre za to, da Boga poznaš.

Morda je še bolj čudovito to, da nas on pozna. Mene pozna. Ni trenutka, ko bi se njegova ljubezen zmanjšala ali njegova pozornost odvrnila. Kljub dejstvu, da pozna vse najslabše v meni in da ga odklonim, me še vedno kliče. Se vedno želi biti moj prijatelj.

Atlet mora trenirati in učenec se mora učiti, če hoče napredovati. Kristjan, ki hoče rasti v spoznanju Boga, si mora vzeti čas za branje Svetega pisam in molitev.

Lokacija: