Jezus iz Nazareta ni bil podoba z barvnega okna. Bil je presenetljivo vpet v življenje na zemlji. V življenje, kakršno so poznali - in ga poznajo tudi danes - milijoni ljudi.

Božji Sin se je rodil v revni družini in v deželi, ki je bila tedaj pod tujo oblastjo. Ne le, da se je to zgodilo daleč od doma; tudi zdravstvene varnosti današnjih bolnišnic in udobnih drobnarij iz trgovine za najmlajše ni bilo na voljo.

Ko je Jezus odraščal, si ni mogel privoščiti privatnega šolanja ali akademske izobrazbe. Pravzaprav lahko ugotovimo eno samo prednost, - to, da je bila njegova mati Marija žena močne vere - ne brez poguma. Jožef, Jezusov krušni oče, je verjetno umrl, ko je bil Jezus še mlad, vendar mu je že dovolj zgodaj izročil umetnost tesarstva. Vedel je, kako je, če pride žaganje v oči in kakšen jarem je treba nadeti volu. Morda je stavek: Moj jarem se prilega prvič sestavil prav za napis nad svojo delavnico.

Ko je zapustil Nazaret, mestece na severu dežele, in stopil v javno življenje, se je pokazal kot zares dober človek. Presenetljiva je bila njegova skrb za slabotne in zavržene. Tudi dvomljive družbe cestninarjev in preziranih prostitutk se ni izogibal, z njimi je jedel in bil zraven pri njihovih zabavah. Ko so ga takratni verski voditelji opazovali, so se ustrašili tega, kar so videli.

Jezus se ni oziral na to, kateremu narodu ali sloju kdo pripada, ali je bogat ali reven - meje, ki jih vsaka družba tako skrbno zariše. Z enako presenetljivo neodvisnostjo se je bil sposoben ponoči pogovarjati z vodilnim farizejem ali pa sredi belega dne z razvpito žensko (ki je bila celo Samarijanka). Porušil je tudi druge pregrade, ko se je dotikal ljudi, ki so se jih drugi izogibali, in ljubil tiste, ki jih ni nihče ljubil.

Jezus je na zemlji doživljal vso težo in lepoto življenja. Kot mi vsi, je tudi on čutil potrebo po ljubezni. Kot mi vsi, se je tudi on utrudil in mu je postalo vroče. Kot mi vsi, je tudi on postal lačen in žejen, hud in razočaran. Tako kot mi, je tudi on doživel trenutke velikega navdušenja in sreče. Nekaj zelo navadnega je bilo na njem - bil je popolnoma človeški. In vendar je bil nenavaden v tem, da je bil popoln. Bil je popolnoma človeški na način, kot je Bog hotel, da bi bili mi človeški, toda v vsej zgodovini sveta se to ni posrečilo nikomur drugemu. V svojem evangeliju je Janez predstavil Jezusa kot Besedo, in rekel o njem: "In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice (Jn 1,14).

Apostol Pavel je dal o Jezusu takšnole priznanje: Dasi je bil namreč v Božji podobi, ni imel za plen, da je enak Bogu, ampak je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek. Ponižal se je in je bil pokoren do smrti, smrti na križu (Flp 2,6-8).

Vse to pomeni, da je bil Jezus pretresljivo zavzet za to, da pride do izgubljenega človeka. Ni prišel, da bi razvijal globoke misli, pisal lepe knjige ali zgolj vzgajal pridne ljudi. Prišel je, da razsvetli vso globino človeške bede in obupa. Prišel je, da pride v neposreden stik z bolnimi in obsedenimi, okuženimi in kakorkoli prikrajšanimi člani družbe. Se bolj presenetljivo je, da je prišel zato, da bogatim, oholim in samozadovoljnim ponudi Božjo ljubezen in odpuščanje.

Prišel je zaradi nas vseh, ker nas ljubi. In za vse nas je dal svoje življenje, da bi lahko po njem prišli nazaj k Bogu.

Izraz Jezusove popolne človečnosti je bilo njegovo usmiljenje do vseh potrebnih. Tesar Jezus je rekel: Vzemite moj jarem nase in učite se od mene... in našli boste mir svojim dušam (Mt 11,29).