Tema o Božji sodbi se vztrajno ponavlja skozi vse Sveto pismo. Čeprav sodba ni priljubljena beseda, je vendar ne smemo izrivati iz naše zavesti. Toda kako bo Bog sodil? Kaj pričakuje od nas?
Nekateri pravijo zase, da so še kar dobri ljudje - boljši od drugih - in da so storili, kar so mogli. A tudi, če bi bilo to res - ali je to dovolj?
Jezus je nekoč govoril o sodbi v priliki o ovcah in ovnih (prim. Mt 25,31-46). Tu je povedal, da ne bomo sojeni samo po dobrem in zlu, ki smo ga storili, temveč po tem, kako smo se Jezusu odzivali. Ovce v priliki se niso ločile od ovnov samo po tem, da so delale nekaj drugega, temveč, ker so živele po Jezusovem zgledu. Vedle so se kakor Jezus, ko je živel na zemlji. Tako je Jezus Božje merilo. Če se primerjamo z Jezusovim načinom življenja, bomo odkrili, da nikakor nismo izpolnili Božjih pričakovanj.
Gospod bo osvetlil temne skrivnosti in razgalil skrite namene človeškega duha (1 Kor 4,5).
Toda če nas bo Bog primerjal z Jezusom - kdo ima potem sploh kakšno možnost? Nihče, če bi bilo to vse. Ker pa nam je Jezus s svojo smrtjo omogočil prejem Božjega odpuščanja, bo Bog sodil tiste, ki sprejmejo to odpuščanje, kot da bi izpolnili njegova merila.
Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov. (Mt 24,44)
Ko torej verujemo v Jezusa in živimo v dejanski poslušnosti njemu, se pripravljamo, da bomo živeli z njim po smrti. Če pa se odvrnemo od Boga v tem življenju in nočemo hoditi za Jezusom, se pripravljamo za življenje po smrti brez njega. Sodba ni nekaj, kar nas čaka le v prihodnosti. Vanjo smo zajeti že sedaj, z odločitvami, ki jih delamo v sedanjosti.
Na sodišču pride po sodbi oprostitev ali kazen. Kaj pa pride po Božji sodbi? Jezus je zelo jasno učil, npr. v priliki o ovcah in ovnih, da se bodo pri sodbi ljudje razdelili v dve skupini glede na to, kako so živeli v tem življenju. Ena skupina bo podedovala Božje kraljestvo, medtem ko bo druga skupina izgnana iz Božje navzočnosti.
Kako lahko ljubeči Bog to stori?
Vse področje sodbe izjemno težko sprejmemo, ker se tiče nas ljudi. Toda v nekem pomenu je to težko tudi Bogu. Jezus je bil žalosten ob misli, da bo Bog sodil mesto Jeruzalem, ker je zavrglo njegovo ljubezen. Rekel je: "Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani. Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli!" (Lk 13,34)
Bog je ljubeči Bog in zato je žalosten, ko ljudje njegovo ljubezen zavračajo. Ker nas ljubi, nam je dal svobodo, da izbiramo, kako bomo živeli. Božja ljubezen pa ni ljubezen kakšnega zaspanega dedka, ki hoče, da bi se vsakdo dobro imel. Hoče, da se njegovi ljubezni odzovemo in se pri tem odgovorno odločamo.
Ko ljudje pravijo, da nas dobri Bog ne bi smel soditi, spregledajo, kakšna je ljubezen, ki jo ima do nas in dejstvo, da je Bog tudi pravičen. Sveto pismo nam pogosto govori o Božji pravičnosti: kako Bog skrbi za zapostavljene in se srdi na zatiralce. Pogosto pa smo priče, da hudobni ljudje ne občutijo nobenih posledic svojih slabih dejanj, in pravimo, da ni pravičnosti.
Toda Božja pravičnost se bo najbolj dovršeno pokazala na dan poslednje sodbe. Ker je Bog pravičen, ne more preprosto zapreti oči pred napačnimi stvarmi, ki so jih ljudje storili v preteklosti, tako kot zločin v urejeni družbi ne more ostati nekaznovan.
Sodbo si večkrat predstavljamo kot nekaj, kar je odvisno od Boga. Mislimo, da Bog nekaterim ne pusti v nebesa, in sprašujemo: Le kako more napraviti kaj takega? Sodba je dejansko odvisna od nas. V tem življenju se odločamo, ali nam je kaj do Boga ali ne. Tako se bomo vključili v Božjo navzočnost ali se izključili iz nje. Bog bo samo potrdil našo izbiro in odločitev.
Jezus je povedal priliko o poslednji sodbi:
Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. Pred njim se bodo zbrali vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov; ovce bo postavil na svojo desnico, ovne pa na levico.
Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na njegovi desnici:
Pridite blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; tujec sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me oskrbeli; v ječi sem bil in ste prišli k meni.
Tedaj mu bodo pravični odgovorili: Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?
Kralj jim bo odgovoril: Resnično vam povem: Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti; tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.
Tedaj mu bodo tudi ti odgovorili: Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?
Tedaj jim bo odgovoril: Resnično vam povem: Vse, česar niste storili enemu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili. Ti poidejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje** (Mt 25,31-46).
Včasih je slišati: Dobro, če je šel moj mož v pekel, hočem tja tudi jaz, da bom z njim. Toda če rečemo kaj takega, ne razumemo, kaj je pekel. Biti v peklu pomeni, da smo ločeni od vsega, kar je dobro in kar cenimo v tem življenju. Mnoge človeške lastnosti, ki se nam zdijo samoumevne, so Božji dar: smeh, prijaznost in vsaka človeška medsebojna pripadnost. Pekel je, kjer teh stvari ne prejemamo več, ker smo Bogu onemogočili, da bi nam še kaj dajal. Nesmiselno je misliti, da se bomo v peklu spet s kom združili, kajti pekel je kraj ločitve in osamljenosti. Tako ne moremo v pekel, da bi bili z nekom.
Del naših težav, ki jih imamo pri razumevanju sodbe, izvira iz napačne predstave o nebesih. Mnogi si nebesa zamišljajo kot kraj, kjer bodo izpolnjene vse njihove želje, potrebe in sanje, kraj nenehnega ugodja in sprostitve. Toda nauk Nove zaveze je drugačen.
Po tem kratkem trpljenju bomo dosegli sijajno in večno slavo (1 Pt 5,10)
Nebesa niso domišljijski svet, urejen po naših željah, temveč kraj, kjer postanemo v polnosti ljudje, kakršne nas je Bog vselej načrtoval. Je kraj, kjer bolj služimo drugim kot sebi. Kraj, kjer častimo in ljubimo Boga, ki nas je odrešil greha. Nebesa bi bila strašna in neznosna za sebičneže ali za tiste, ki nimajo časa za Boga in za bližnjega.
Vera v pekel je nekaj težkega in v nekem smislu mora biti taka. Zanimivo je, da nam je Jezus, ki nam je jasneje kot kdorkoli razodel Božjo ljubezen, tudi jasneje kot kdorkoli govoril o Božji sodbi. Tega ni storil zato, da bi verovali iz strahu, temveč, ker nas je ljubil in je hotel ljudi opozoriti na posledice življenja brez Boga.
Tudi mi moramo jemati pekel resno. Če ljubimo svojega nevernega prijatelja ali soseda, mu bomo želeli povedati o Jezusu, ki nam je pokazal pot, da ubežimo peklu.
Lokacija: