V Sredozemlju je bilo v Jezusovem času veliko ljudi, ki so delali čudeže ali so trdili, da jih delajo. Imenovali so jih čudodelnike. Ti so čudeže uporabljali kot nazorno razkazovanje svojih moči. Jezus je na svoje čudeže gledal čisto drugače. Zdelo se je, kakor da ni maral, da bi govorili o njih. Čemu je torej delal čudeže?

Razglasitev Božjega kraljestva

Jezus je prišel, da bi vzpostavil Božje kraljestvo, in njegovo delo je napredovalo na več ravneh. Ko je govoril o Božjem kraljestvu, je uporabljal prilike, ki so ponazarjale, kako Bog uresničuje svoje kraljevanje. Nekoč je povedal priliko o gorčičnem zrnu:

Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše izmed vseh semen; ko pa zraste je večje kot druga povrtnina in postane drevo, tako da ptice priletijo izpod neba in gnezdijo v njegovih vejah (Mt 13,31-32).

Gorčično zrno so v Izraelu uporabljali v pregovorih kot najmanjše izmed vseh semen, toda zraslo je lahko v največjo vrtno rastlino, grm, visok 3,6 m. Jezus je rekel, da je začetek Božjega kraljestva navidezno neznaten in nepomemben, toda možnosti njegove rasti so neslutene.

Nastop Božjega kraljestva

Jezus ni prišel, da bi ob Božjem kraljestvu le govoril; prišel je, da bi ga vzpostavil. Jezusova naloga je bila, da se bojuje proti zlu, ki deluje v ljudeh in v naravi. Evangeliji nam povedo, kako je z Jezusovim nastopom in stiki z ljudmi Božje kraljestvo začelo delovati v raznih drobnih oblikah.

Jezus je neki ženi povedal, da so ji odpuščeni grehi, in ji tako prinesel ozdravljenje in osvoboditev od krivde (prim. Lk 7,36-50). Spoprijateljil se je z glavnim pobiralcem davkov, Zahejem, ki se je odpovedal svoji nepoštenosti in povrnil tistim, ki jih je bil ogoljufal (prim. Lk 19,1-10).

Tako in še na mnoge druge načine je Božje kraljestvo delovalo v življenju posameznikov in medsebojnih odnosih.

Toda razodevanje Božjega kraljestva so lahko videli tudi v bolj dramatičnih Jezusovih dejanjih. Različne oblike Jezusovega čudežnega delovanja kažejo, kako je osvobajal svet od satanove oblasti.

Ozdravljanje bolezni

Tudi bolezni so povezane s človekovim uporom proti Bogu. Jezus je živel mnogo stoletij pred razmahom sodobne medicine in kjerkoli je potoval, je srečeval človeško bedo v vseh njenih oblikah.

Presenetljivo bi bilo, če ne bi bil delal čudežev in ozdravljal bolnih, ko je videl take potrebe. Njegov odziv nam kaže Božjo skrb za vse, ki trpijo. Kaže tudi, da obstaja v Božjem kraljestvu sila, ki lahko trpljenje premaga.

Čudeži v naravi

Nekoč je Jezus pomiril vihar na morju. Občasno je nasitil velike množice lačnih ljudi (prim. Mt 14,13-21). Te izredne sposobnosti so presenečale vse, ki so to videli. Ko je pomiril vihar, ki je ogrožal varnost učencev v čolnu, so se učenci spraševali: Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje? (Mr 4,41)

Toda Jezus sam ni veliko govoril o teh dokazih svoje moči in oblasti nad naravo in je svoje učence odvračal od tega, da bi jim pripisovali prevelik pomen. Njegov namen pri teh čudežih je bil, da odgovori na potrebe tistega trenutka: premaga strah, ki so ga občutili njegovi učenci, ali nasiti lačne ljudi.

Obujanje mrtvih

V poročilu o Lazarjevi smrti v Janezovem evangeliju (Janez 11) beremo, da je Jezus jokal, ko je stal pred prijateljevim grobom. Med drugim pravi Janez naslednje: Jezus se je v duhu raztožil in zadrhtel (Jn 11,33).

V jeziku, v katerem je bilo to prvotno zapisano, so te besede nenavadno močne. Prav lahko bi jih tako prevedli: Jezus se je v duhu razjezil in zadrhtel. Z drugimi besedami, Jezus je bil resnično jezen na smrt. Bil je jezen na strah pred smrtjo, ki povzroča toliko preplašenosti in žalosti v našem življenju. Bil je jezen, ker smrt uničuje medsebojno povezanost in obljubo življenja. Jezen, da smrt sploh obstaja.

Najbolj pa je bil jezen na tistega, ki ima in uporablja moč smrti - na hudega duha. Tako se je Jezus približal Lazarjevemu grobu kot napadalec, pripravljen na spopad. Prišel se je bojevat z velikima sovražnikoma človeštva, s smrtjo in hudim duhom. Ko je obujal mrtve, je pokazal, da Božja moč lahko premaga zlo, ki deluje v svetu.

*Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo, je rekel Jezus (Mr 1,15).

Izganjanje hudih duhov

Obsedenost s hudim duhom se v Novi zavezi zunaj evangelijev skoraj ne omenja in zato domnevamo, da je prav Jezusova navzočnost izzvala tako sovražnost hudega duha in sil zla, kakršne še ni bilo. Mnogo sodobnih piscev domneva, da so ljudje v prvem stoletju vedno povezovali telesno in duševno bolezen z obsedenostjo in da to vero lahko sedaj opustimo kot praznoverje. Toda evangelisti niso videli hudobnih duhov za vsako boleznijo. Običajno navajajo obsedenost ločeno od telesnih in duševnih bolezni.

Kaj je torej obsedenost? Evangeljski pisatelji pravijo, da so obsedeni tisti, katerih osebnost so prevzele zle sile (prim. Mr 5,1-20). Doživljali so obdobja, ko niso mogli nadzorovati svojih besed in dejanj (prim. Mr 1,21-28). V posameznih primerih pravijo, da je obsedenost vzrok nemosti ali božjasti (prim. Mt 17,14-21). Ko je Jezus ljudi spravljal iz tega strašnega stanja, se je loteval prav vzrokov za trpljenje in zlo v svetu - hudega duha in njegove pomočnike.

Greh in bolezen

Kakšna je pravzaprav zveza med grehi, ki jih naredimo, in drugimi boleznimi? V Jezusovem času so na splošno mislili, da so ljudje običajno zboleli, ker so sami ali njihovi starši storili kaj grešnega. Luka pripoveduje, kako je Jezus ozdravil mrtvoudnega moža. Dogodek nam pomaga razumeti povezavo med grehom in boleznijo.

To ne pomeni, da smo vsakokrat ko se prehladimo ali zbolimo za gripo, storili nekaj napačnega. Toda Nova zaveza uči, da človeška bolezen ne obstaja samo zaradi našega greha. Živimo v nepopolnem svetu in zato smo vsi nagnjeni k temu, da zbolimo, ne glede na svoj način življenja.

Istočasno pa se moramo zavedati, da tudi grehi, ki jih naredimo kot posamezniki, lahko včasih privedejo do bolezni. Če npr. v svojem srcu gojim zagrenjenost, jezo in mržnjo, se to lahko izraža v različnih oblikah, ki ne vplivajo samo na mojega duha, temveč tudi na moje telo.

Nekega dne, ko je Jezus ravno učil, so ga sede poslušali farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judovskih vasi in iz Jeruzalema. In bila je moč Gospodova, da je ozdravljal...(Lk 5,17).

Jezus je rešil vse probleme mrtvoudnega moža; ozdravil ga je znotraj in zunaj. Nova zaveza ima posebno besedo za njegovo popolno ozdravljenje, namreč *odrešenje. Ta beseda ne pomeni le duhovne pomoči; zdravje in življenje daje celotnemu človeku in družbi: telesno, duševno in duhovno. Jezus skrbi za to, da ozdravimo v vsakem delu svojega bitja.

Jezusove prve besede temu možu niso bile: Vstani in hodi,- temveč: Tvoji grehi so ti odpuščeni. Jezus je vedel, da ta mož potrebuje dvoje: ozdravljenje, pa tudi odpuščanje.

Zakaj je Jezus delal čudeže?

Potem ko smo se bežno ozrli na čudeže, ki jih je delal Jezus, smo lahko spoznali številne vzroke, zakaj jih je delal. Delal jih je iz sočutja do tistih, ki so trpeli, kot odgovor na človeška potrebe. Njegovi čudeži so bili tudi orožje, s katerim se je bojeval proti satanovi dejavnosti in osvobajal ljudi izpod oblasti zla, da bi živeli v svobodi Božjih otrok.

Tretji razlog za Jezusove čudeže nam postane razviden iz Janezovega evangelija. Janez nam pove, da je Jezus s svojimi čudeži kot Božji Sin razodeval svojo slavo (prim. Jn 2,11; 11,15). Čudeži so bili kažipoti, ki so kazali, od kod prihaja in kdo je.

Lokacija: