Če je greh korenina vseh težav, ki zadevajo človeštvo, kako je lahko smrt enega človeka - tesarja, ki je pred tolikimi leti v nepomembni in oddaljeni deželi deloval kot verski učitelj, rešitev za grehe vseh ljudi? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, si moramo ogledati neki dogodek v zgodovini izraelskega ljudstva.

Suženjstvo

Judje še vedno vsako leto praznujejo pasho (veliko noč). V družinskem krogu skupaj použijejo preprost obed in se spominjajo časa, ko so bili njihovi predniki sužnji v Egiptu. Egipčani so dolga leta kruto zatirali Jude. Končno so sprejeli zakon, da je treba vse izraelske novorojence utopiti, da bi preprečili naraščanje njihove rase. Velikonočno jagnje, spomin na rešitev Izraelcev iz Egipta pod Mojzesom, je še vedno višek judovskih praznovanj. Zadnja večerja, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, je bila v času pashe. Jezus je vzel velikonočna simbola kruh in vino in ju uporabil za znamenje rešitve od greha v moči svoje daritve na križu. Sredi vsega tega je Bog poklical mladega Hebrejca, da bi popeljal svoje ljudstvo v svobodo. Ime mu je bilo Mojzes. Izkazalo se je, da bo osvoboditev Izraelcev zelo težka naloga, ker se je egiptovski faraon odločil, da bo Božjemu ljudstvu preprečil, da bi zapustilo Egipt. Čeprav je Bog poslal vrsto nadlog, je faraon ostal trd in Izraelcem ni dal svobode (prim. 2 Mz 5-11).

Pasha

V takih okoliščinah je Bog dal Mojzesu navodila za prvo obhajanje pashe. Mojzesu je povedal, da bo pokončal vse egiptovske prvorojence, izraelskim pa bo prizanesel, če bodo ravnali po njegovih navodilih. Vsaka hebrejska družina je morala zaklati jagnje, ga speči in ga skupaj pojesti ponoči. Zraven pa so morali jesti grenka zelišča; jesti so morali hitro, v sandalah in plaščih ter s palico v roki. S tem naj bi pokazali, da so pripravljeni kmalu zapustiti Egipt. Morali so vzeti nekaj jagnjetove krvi in z njo namazati podboje vrat na zunanji strani. To naj bi bilo znamenje, da so tisti, ki živijo v hiši, pokorni Bogu. Ko je Gospodov angel videl kri, je šel mimo hiše in ni umoril prvorojenca. Vse se je zgodilo, kot je Bog rekel. Opolnoči so egiptovski prvorojenci umrli - od faraonovega sina do najrevnejšega zapornika v faraonovi ječi. Hiše, ki so imele na vratih krvavo znamenje, pa je Bog prešel. Še isto noč je faraon poklical Mojzesa in mu ukazal, naj zapusti Egipt in vzame Izraelce s seboj (prim. 2 Mz 12-14). Ker je Bog na tak način osvobodil svoje ljudstvo zatiranja, je bilo Izraelcem ukazano, naj vedno praznujejo ta velikonočni obed. Ko bodo skupaj kot družina jedli, se bodo spominjali časa, ko so bili sužnji v Egiptu, in se bodo zahvaljevali Bogu za noč, ko jih je osvobodil.

Jezus in pasha

V Jezusovem času so ta praznik še posebej slovesno obhajali v Jeruzalemu. Jezus je umrl prav v tednu, ko so se romarji zgrinjali v mesto na praznovanje pashe. Ker je bilo v središču praznovanja velikonočno jagnje, so prvi kristjani uporabljali podobo jagnjeta kot samo po sebi umeven način govorjenja o pomenu Jezusove smrti. Pavel je pisal v Korint: "Kristus, naše velikonočno Jagnje, je darovano. Zato obhajajmo praznike..." (1 Kor 5,7)

Vsi ljudje praznujejo pasho (veliko noč), da se spominjajo, kako je Bog rešil svoje ljudstvo iz egiptovske sužnosti. Kristjani po vsem svetu pa se spominjajo Jezusove smrti in praznujejo čas, ko je Bog osvobodil svoje ljudstvo greha. Jezus je posebej ukazal svojim prvim učencem, naj se tega spominjajo, ko je z njimi na večer, preden so ga prijeli, obhajal zadnjo večerjo:

Prišel je dan opresnikov, ko je bilo treba klati velikonočno jagnje. Jezus je poslal Petra in Janeza z naročilom: Pojdita in nam pripravita velikonočno večerjo,da bomo skupaj jedli. Ko je prišla ura, je z apostoli sedel k mizi. Rekel jim je: Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler je ne bom v polnosti užival v Božjem kraljestvu. In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: Vzemite to in si razdelite, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.€˘ Potem je vzel kruh, zmolil nad njim zahvalno molitev, ga razlomil, jim ga dal in rekel: To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin. Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: Ta kelih je Nova zaveza, sklenjena z mojo krvjo, ki se preliva za vas" (Lk 22,7-8.14-20) Pavlovi bralci so razumeli, da uporablja jezik pashe, zato da bi jim dopovedal, da jih je Jezus osvobodil. Kot so bili Izraelci osvobojeni suženjstva v času izhoda iz Egipta, tako je sedaj Jezusova žrtev ljudi osvobodila moči greha.

Daritev

Mnogim zahodnjakom se žrtvovanje zdi nekaj barbarskega. Daritev je gotovo strašna - toda tak je v Božjih očeh tudi naš greh. Daritev je bila zamišljena kot način, da se odstrani zapreka greha. Tako je nezaslišana daritev samo odsevala strahoto greha. Resne bolezni zahtevajo huda zdravila. Tako so v času Stare zaveze reševali problem greha z uredbami o daritvah živali. Za osebo, ki je sodelovala pri daritvi, je bil pomen v tem, kar je žrtev predstavljala. Človek, ki je prinesel žival za daritev in položil roke na glavo živali, je s tem pokazal Bogu, da se želi poistovetiti z njo. Ko jo je zaklal, je povedal, da bi moral zaradi svojih grehov sam umreti, da pa žival umira namesto njega (prim. 3 Mz 4). Te daritve je bilo treba opravljati vedno znova. Niso bile popolna rešitev problema greha.

Jezusova smrt kot daritev

Nova zaveza gleda na Jezusovo smrt kot na popolno daritev, ki jo je bilo potrebno opraviti le enkrat. Jezusova žrtev je bila popolna, ker je živel povsem brezgrešno življenje in zato ni zaslužil nobene kazni za greh. Ko je torej Jezus umrl, je Bog lahko sprejel njegovo smrt za grehe drugih in je ta smrt osvobodila ljudi kazni za greh in njegovih posledic. Janez Krstnik je nekoč svojim učencem pokazal Jezusa "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29).

V Stari zavezi je bilo potrebno neprestano darovati jagnjeta, ker za greh niso bila učinkovita rešitev. Ker pa je bila Jezusova smrt popolna rešitev, je bilo to enkratno dejanje dovolj. Kadarkoli pridemo k Bogu in ga prosimo, naj nam odpusti grehe, lahko prosimo z zaupanjem zaradi Jezusove daritve. V Novi zavezi so še druge podobe, ki nam povedo, kaj pomeni Jezusova smrt, toda središčna je podoba daritve (prim. Heb 7,27). Druge podobe govorijo bolj o posledicah Jezusove smrti, podoba daritve pa nam pokaže, kako nas njegova smrt rešuje greha.

Lokacija: