Ali v dvajsetem stoletju še lahko govorimo o grehu? Gotovo je greh zastarela in neprijetna beseda, ki predpostavlja ustaljena merila o tem, kaj je prav in kaj napak. Kdo lahko danes pove, kaj je prav in kaj ne?

Mnogi danes mislijo, da ni nobenih trdnih pravil za ravnanje, kakršna so desetere zapovedi v Stari zavezi (prim. 2 Mz 20,1-7). Pravijo, da moramo biti zvesti sami sebi in se odločati glede na to, kaj je za nas dobro in kaj nam bo v škodo. Tako v praksi vsaka družba odloči, da določeno ravnanje je napačno, in kaznuje tiste, ki delajo nesprejemljive stvari. Zakoni vsake države predstavljajo ustaljena, trdna merila o tem, kaj je prav in kaj narobe. Kristjani verujemo, da lahko spoznamo, kaj je prav in kaj ni, vsaj po dveh poteh. Prvič: Bog nas je ustvaril take, da lahko ločimo med pravilnim in napačnim, s tem, da nam je dal vest, ki da znamenje za preplah, kadar prekoračimo mejo, ki loči dobro od slabega. Drugič: Bog nam je v Svetem pismu povedal, kakšno življenje mu je všeč. To ne pomeni, da je vse črnobelo. So področja, kjer ne moremo biti docela gotovi, kako moremo ravnati.Kljub temu je veliko odločitev še vedno preprosta izbira med pravilnim in napačnim. Odgovorni smo

Za greh lahko uporabljamo tudi druge izraze. Govorimo lahko tudi o napakah. Ali pa poskušamo razumeti, zakaj ljudje delajo napake, s tem, da pogledamo njihovo družbeno ozadje, vzgojo ali pomanjkljivosti njihove osebnosti. Vse to drži in izredno pomaga, da razumemo ljudi; vodi lahko do bolj zdravih življenjskih razmer. Ko danes spoznavamo družbene probleme, popolneje razumemo, da greh deluje v družbi in ne le v posameznikih. Tudi če pravimo, da je greh družbeni problem, to posameznikom ne odvzame odgovornosti za njihova dejanja. Greh je tudi posameznikov problem. Naše okolje in vzgoja vplivata na način, kako se razvijamo kot ljudje, toda ne moreta popolnoma razložiti, zakaj delamo napake, in ne pomenita, da ne moremo odgovorno izbirati med pravilnim in napačnim. Ti ljudje, ki so jih rešili iz delovnega taborišča, kjer so morali delati kot drvarji brez plačila, nas spominjajo na to, da v zgodovini vedno obstajajo različne oblike suženjstva. Nova zaveza uporablja prispodobo osvoboditve iz suženjstva, da opiše, kako nas je Jezusova smrt osvobodila oblasti zla. Kristjani verujemo, da nas je Bog naredil odgovorne zase in da mu je všeč, če drug z drugim ravnamo odgovorno. Kako je z grehom?

Sveto pismo opisuje greh na številne načine. Greh je nekaj podobnega, kot če zgrešimo cilj ali ne dosežemo pričakovane ravni. Greh pomeni, da zaidemo s prave poti in se izgubimo v temi ali pademo v jamo. Greh je, kakor če se ujamemo v past. Vsi so grešili in so brez odrešilne Božje prisotnosti (Rim 3,23). V najslabšem primeru greh ni le napaka - ravno nasprotno. Morda dobro vemo, kakšno je pravilno ravnanje, toda grešimo s tem, da ne ravnamo tako, ali celo namenoma izberemo napačno pot. Apostol Pavel gre še dlje, ko opisuje ljudi kot sužnje moči greha: "Hoteti dobro je v moji moči, da bi pa dobro tudi izvrševal, ni. Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak hudo delam, česar nočem" (Rim 7,18-19). Greh je več kot to, da delamo slabo

Greh je torej več kot to, kar naredimo. Ne gre samo za to, da delamo slabo, temveč za to, da smo slabi. Če pogledamo liste nekega drevesa, lahko povemo, za kakšno drevo gre. Prav tako lahko povemo, s kakšnim človekom imamo opraviti. Ravnamo grešno, ker smo grešni. Sveto pismo pravi, da je segel greh prav do korenin našega bitja in da smo zato vedno nagnjeni k temu, da delamo slabo. Problem greha

Greha v svojem življenju ne moremo povsem obvladati. Ko to skušamo storiti, ugotovimo, kako močno nas ima v oblasti. Ta problem osebnega greha odseva tudi v problemih današnjega sveta. Kljub konferencam, pogovorom o razorožitvi, diplomaciji in odkritosrčnim poskusom vlad, imamo še vedno lakoto, nasilne diktature, neodgovorno onesnaževanje okolja in trgovino z orožjem. Korenina vseh teh problemov je problem greha; to je naša glavna stiska. Ko je Jezus govoril o človekovem stanju, je govoril brez ovinkov. Govoril je o viru zla na svetu: "Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Kajti od znotraj, iz človekovega srca prihajajo hudobne misli, nečistovanje, tatvine, uboji, prešuštva, lakomnost, hudobija, zvijačnost, objestnost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka" (Mr 7,20-23) Naša grešnost kliče po rešitvi.