Biti Jezusov učenec je nekaj zahtevnega. Nekoč je Jezus rekel svojim učencem: Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in svoje matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec (Lk 14,26). Kaj je s tem mislil?

Ljubezen do Jezusa na prvem mestu

V Jezusovem času so Judje na presenetljiv način izražali stopnjo ljubezni, ki so jo čutili do nekoga ali nečesa. Namesto da bi rekli: Tebe imam rajši kot njega, so rekli: Ljubim tebe in sovražim njega. To je bil nenavaden, judovski način izražanja posebne naklonjenosti v odnosih in ni dobesedno pomenil, da človek drugo osebo sovraži.

Ko je torej Jezus izrekel te besede o sovraštvu do družine, tega ni mislil dobesedno. Rekel je, da bi naša ljubezen do njega morala biti tako velika, da bi se v primerjavi z njo ljubezen do tistih, ki so nam blizu, zdela enaka sovraštvu. Delovanje Jezusa Kristusa v današnjem svetu je odvisno od pripravljenosti navadnih kristjanov, da posvetijo svoja sredstva - čas, moči, denar - Kristusu. Cerkev je danes slabotna zato, ker kristjani niso pripravljeni hoditi za Jezusom tako dosledno kot na začetku.

To ne pomeni, naj razderemo prijateljstva in začnemo sovražiti svojo družino. Pomeni le, da bo v vsakem primeru predanost hoji za Kristusom na prvem mestu.

Pokorščina

Kaj to pomeni v praksi? Pri zadnji večerji, ki jo je Jezus obhajal skupaj s svojimi učenci na predvečer svoje smrti, jim je rekel:

"Če me ljubite, ohranite moje zapovedi" (Jn 14,15).

Ljubezen vedno dokažemo z dejanji. Če pravimo, da nekoga ljubimo, pa nikoli tega ne pokažemo tako, da bi mu ugodili, sploh ne gre za ljubezen. Če res ljubimo Jezusa, bomo želeli delati, kar njemu ugaja.

Danes ima beseda pokorščina precej negativen prizvok. Lahko bi si kdo predstavljal Jezusa kot diktatorja, ki nam hoče vzeti svobodo in nas prisiliti, da ga ubogamo. Jezus sploh ni tak, in s svojimi prvimi učenci gotovo ni tako ravnal. Hoče, da se postavimo na lastne noge in sami spoznamo, kaj pomeni hoditi za njim.

Pretežko je

Biti Jezusov učenec ni bilo lahko ne za prve kristjane ne za nas danes. Če se res odločimo, da bomo hodili za Jezusom, bomo morda morali spremeniti marsikaj v svojem načinu življenja.

Nihče, kdor roko položi na plug in se ozira nazaj, ni pripraven za Božje kraljestvo (Lk 9,62).

Nekateri pravijo, da je biti Jezusov učenec pretežko in prenehajo hoditi za njim. To se je zgodilo tudi z nekaterimi Jezusovimi prvimi učenci. Potem ko je Jezus učil nekaj težkega, beremo:

Odslej je mnogo njegovih učencev odstopilo in niso več hodili za njim (Jn 6,66).

Po drugi strani pa je biti Jezusov učenec nujno nekaj zahtevnega. Včasih smo v skušnjavi, da bi se nam zdelo, kako Bogu napravimo veliko uslugo, ko pridemo k njemu. Mislimo, da lahko pridemo pod svojimi lastnimi pogoji, zahtevamo od njega, da počisti ves nered v našem življenju - in mu nato ne dovolimo, da bi deloval v nas, kot hoče. Od vsega začetka se moramo zavedati, da je Bog - Bog, in da ima on besedo.

Upoštevanje vseh okoliščin

Jezus ni nikoli skrival dejstva, da je hoja za njim težka. Nasprotno, svojim prihodnjim učencem je jasno povedal, da bodo morali marsikaj spremeniti, če hočejo hoditi za njim.

Bogatašu je povedal, da se bo moral odpovedati svojemu bogastvu in ga razdeliti med uboge (prim. Mt 19,16-22). Ko se je nekdo drug hvalil s svojo željo, da bi rad hodil za Jezusom, mu je Jezus povedal, kakšno je v resnici življenje na cesti, brez doma in brez varnosti. Značilen tovrstni pogovor je naslednji:

Drugemu pa je rekel: Hodi za menoj! Ta je dejal: Gospod, dovoli mi, da prej grem in svojega očeta pokopljem. Toda rekel mu je: Pusti, naj mrtvi svoje mrtve pokopljejo, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo! (Lk 9,59-60)

Nekateri izmed njegovih odgovorov, tistim, ki so hoteli hoditi za njim, so bili včasih hladna prha za njihovo navdušenje, toda Jezus je predvsem hotel ljudem pokazati, da hoditi za njim pomeni živeti novo življenje (prim. Mt 8,18-22). Kot vsakdo, ki se loteva novega podviga, morajo tudi njegovi učenci pred začetkom upoštevati vse okoliščine.

Nositi križ

V času svojega delovanja je Jezus pogosto presenetil in razburil množico, ki ga je poslušala. Toda povedal je le malo bolj nezaslišanih stvari, kot so naslednje besede, ki so bile namenjene njegovim učencem:

"Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj" (Lk 9,23).

Učenci so mislili, da jih Jezus kot sodelavce novega izraelskega vladarja vodi k takojšnjemu uspehu in zmagi. Namesto tega pa je govoril le, da je treba nositi križ, Človeku, ki je nosil križ, nisi mogel zavidati. Gotovo je bil obsojeni zločinec na poti k usmrtitvi. Kaj je Jezus s tem mislil?

Če torej hočemo hoditi za Jezusom, bomo morali nositi križ. Jezus je bil pripravljen, da se odpove svojim pravicam in privilegijem, celo svojemu življenju, da bi drugi prejeli večno življenje. Ko je Jezus govoril o tem, da je treba nositi križ, je mislil, da se moramo tudi mi odpovedati načinu življenja, v katerega središču so naše lastne potrebe. Živeti moramo, kot je živel on: služiti Bogu in postavljati potrebe drugih ljudi pred svoje lastne.

Seveda je za nekatere Jezusove učence, tedanje in sedanje, nositi križ lahko dobesedno pomenilo, tvegati smrt zaradi zvestobe Jezusu. Nedvomno je Jezus mislil tudi na to možnost, ko je govoril te besede.

Izobraževanje

Ta zahtevnost do učencev se zdi včasih kar huda. Toda zavedati se moramo, da nikoli ne bomo popolni učenci. Beseda učenec pomeni nekoga, ki se uči. Učenje je navadno trajen proces in ne dejanje trenutka. Biti učenec pomeni postati vajenec Jezusa Kristusa. Vajenec pa se nauči svojih opravil tako, da jih dejansko izvaja in ne samo bere ali govori o njih.

Prav tako je Jezus delal s svojimi prvimi učenci. Najprej jih je nekaj časa učil, nato jih je razposlal s pooblastilom in močjo, da ozdravljajo, izganjajo hude duhove in oznanjajo blagovest (prim. Mt 10,1-16).

Ob drugi priložnosti je naložil to delo dvainsedemdesetim svojim učencem, ki jih je razposlal pred seboj po dva (prim. Lk 10,1-20). Gotovo za to delo še niso bili pripravljeni, saj so mnogi komaj razumeli, kdo je Jezus. Toda ta delovna praksa je bila zanje zelo koristna. Jezus lahko uporabi tudi nas, celo takrat, ko se nam zdi, da za to še nismo sposobni.

Postavil jih je dvanajst, da bi bili pri njem in bi jih pošiljal pridigat (Mr 3,14).

Učenec se uči od učitelja. Kristusovi učenci se danes pogosto sami od sebe srečujejo, da bi se skupaj poglabljali v Sveto pismo.

Jezus je Božje kraljestvo primerjal kvasu v testu. Že majhna količina kvasu popolnoma spremeni testo, kateremu ga primešamo. Prav tako navzočnost Jezusovih učencev v družbi mnogo bolj vpliva nanjo, kot je videti na zunaj.

Nagrajevanje učencev

Ko so se učenci po tem obdobju delovanja vrnili k Jezusu, so mu navdušeni pripovedovali, kar se je zgodilo. Očitno jih je ganilo, da jim je Jezus toliko zaupal, da so smeli opravljati njegovo delo.

Lukov evangelij nam tudi pripoveduje, kako se je Jezus zadržal ob vrnitvi svojih učencev:

Prav tisto uro se je Jezus razveselil v Svetem Duhu in rekel: Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. DA, Oče, zakaj tako ti je bilo všeč (Lk 10,21).

Naloge učencev

Mnogi mislijo, da pomeni biti kristjan postati na neki nejasen način religiozen. Začnemo hoditi v cerkev in opravljati verske stvari, kot so maša, molitev in branje Svetega pisma. Kristjani sicer delajo vse te stvari, toda vedo, da je biti učenec še mnogo več. Biti Jezusov učenec ne pomeni, da se pred življenjskimi težavami skrivaš v Cerkvi. Prav nasprotno. Biti učenec pomeni hoditi za Jezusom štiriindvajset ur na dan.

Jezus je s pomočjo različnih podob orisal vpliv, ki ga bodo njegovi učenci imeli na družbo, ko bodo napredovali v svoji hoji za njim.

Luč sveta

Nekoč je Jezus rekel svojim učencem:

"Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne postavljajo pod mernik, marveč na podstavek in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj vaša luč sveti ljudem, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,14-16).

Ta prispodoba gotovo ne pomeni, da bi morali hoditi okoli in se bahati s svojim vedenjem. Že s tem, da hodimo za Jezusom, bomo s svojim načinom življenja v očitnem nasprotju z družbo okoli sebe.

Naše življenje bo pomagalo drugim, da najdejo pot k Bogu.

Sol zemlje

Jezus je tudi rekel:

"Vi ste sol zemlje; če se pa sol spridi, s čim jo bomo solili? Ni za drugo, kakor da jo ljudje proč vržejo in pohodijo" (Mt 5,13).

Sol je bila v sredozemskem svetu izredno pomembna. Rimljani so poznali pregovor: Nič ni bolj koristnega kot sonce in sol. Sol je bila posebno uporabna kot konzervirno sredstvo, ki je bilo v vročih deželah, kot je Izrael, življenjskega pomena. Uporabljali so jo, da se jim meso ne bi pokvarilo, kot so delali tudi naši predniki, ko še niso poznali hladilnikov.

Ko je torej Jezus predstavil svoje učence kot sol zemlje, je rekel, da kristjani naravno ohranjajo vse, kar je v družbi dobrega. Kristjan naj bi bil človek, ob katerem so ljudje le s težavo hudobni in z lahkoto dobri.

Toda sol ima še eno dragoceno lastnost: zaradi nje postane hrana okusnejša. Kot sol bi morali tudi kristjani ljudem okoli sebe izboljšati kakovost življenja. Čeprav nimamo vseh odgovorov na težave življenja, bi morali biti sposobni, da prinašamo upanje in mir zmedenim in obupanim in da s svojim značajem - s sočutjem, smehom in uživanjem vsega, kar nam je dal Bog, kažemo njegovo privlačnost. Morali bi biti stalen izziv tistim, ki so nalašč zabredli v zlo.

Jezusove besede o soli vsebujejo tudi svarilo. Če sol izgubi svoje enkratne lastnosti, postane popolnoma nekoristna in jo vržejo proč. Jezus je s tem povedal, da bodo učenci, ki ne bodo opravljali dela, ki jim ga je Bog zaupal v svetu, zanj enako nekoristni.

Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo rešil (Mr 8,35).

Učenci v Cerkvi

Biti učenec ni nekaj, kar bi lahko delal sam, v "skriti kamrici. Vsi potrebujemo spodbudo drugih, ki se tudi učijo postati učenci. Iz uspehov in neuspehov drugih učencev se lahko veliko naučimo.

Še pomembnejša pa je potreba, da nam pomagajo tisti, ki so prišli že dlje na poti. V prvi Cerkvi so starejši kristjani pomagali mlajšim, da so rasli v zrelosti. Apostol Pavel je npr. govoril o svojem odnosu do mlajšega kristjana Timoteja kot o razmerju med očetom in sinom. Tudi danes je potrebno, da zrelejši kristjani opogumljajo druge pri njihovi rasti.

Drži se zdravih naukov..., to izroči zvestim ljudem, ki bodo sposobni, da bodo tudi druge poučili (2 Tim 1,13; 2,2).

Jezus svojim učencem ni dal samo svojega nauka. Z njimi je delil vse svoje življenje, tako da so lahko videli, kako svoj nauk udejanja. Torej je bistvenega pomena, da zrelejši kristjani z drugimi delijo svoje življenje in ne samo besede. Seveda vedno obstaja nevarnost, da hodimo za starejšim kristjanom in ne za Jezusom, toda če ne bomo uporabljali tega vzorca vzgoje učencev, v prihodnosti ne bo žive Cerkve.

Štiri stopnje pri oblikovanju učencev

Tistim, ki skušajo pomagati mladim kristjanom pri njihovi rasti danes, lahko pridejo prav naslednje štiri stopnje. Seveda niso obrazec za takojšnji uspeh, so pa način, kako lahko zrelejši kristjani posredujejo svoje izkušnje.

Prvič: jaz delam in ti od daleč opazuješ. Ne pričakujem, da se boš od mene naučil stvari, ki jih sam nisi pripravljen delati. Kar te učim, ni iz druge roke in ni samo teorija, ki se je moraš naučiti.

Drugič: jaz delam in ti si z menoj, opazuješ, poslušaš in morda pomagaš. Tako se lahko učiš, ne da bi moral biti popolnoma odgovoren za vse, kar se dogaja.

Tretjič: ti delaš in jaz sem poleg tebe, da te po potrebi opogumljam in podpiram.

Četrtič: ti delaš, jaz sem se še bolj umaknil. Toda lahko prideš in mi poročaš in poveš,če želiš nadaljnje nasvete, pomoč in spodbudo.

Tako lahko mlajši kristjan opazuje in se uči iz izkustva starejšega kristjana. Postopno starejši kristjan uvaja mlajšega, dokler slednji sam ne opravlja dela. To delo je lahko vodenje veroučne skupine, molitev z bolnikom, svetovanje človeku, ki je v težavah ali pomoč drugemu človeku, da postane kristjan. Začne se z mojim izkustvom Boga in konča z izkustvom drugega človeka. Tistega, ki se daje na razpolago, to lahko veliko stane, vendar je bistvenega pomena za oblikovanje učencev v današnji Cerkvi.

Biti učenec lahko pomeni izgubiti vse

V nekaterih primerih to res lahko pomeni izgubiti vse. Mnogi prvi Jezusovi učenci so umrli zaradi svoje poslušnosti. Jakoba, Janezovega brata, je dal usmrtiti Herod Agripa v prvih dneh Cerkve (prim. Apd 12,2). Zgodnje cerkveno izročilo poroča, da sta bila Peter in Pavel usmrčena v Rimu. Cerkev je vedno doživljala nasprotovanje in preganjanje.

Vzeti križ in hoditi za Jezusom nikoli ni lahko. Ne pridemo v spor samo s tem, kar bi sami želeli storiti, temveč lahko tudi s tistim, kar drugi pričakujejo od nas. Zavedati se moramo, da smo kot učenci lahko zelo neprijetni za družbo, v kateri živimo.

Biti učenec pomeni potovati

Ko hodimo za Jezusom, smo na poti. Na začetku te poti še niti malo nismo popolni učenci Jezusa Kristusa. Jezus tudi ne pričakuje od nas, da bomo takoj, ko smo se odpravili na pot, že na cilju. Kot vsako potovanje tudi hoja za Kristusom zahteva svoj čas. Delamo napake, zaidemo, toda če smo se odločili, da bomo šli za njim, bomo rasli in zoreli.

Kot je bil Jezus potrpežljiv s svojimi omahljivimi prvimi učenci, je potrpežljiv tudi z nami danes. Pričakuje pa, da smo voljni hoditi za njim, kjerkoli nas vodi.

Koliko stane hoja za Jezusom?

Margaret Dehqani-Tafti je s svojim možem živela v Teheranu. Skupaj sta delala trideset let do izbruha revolucije v Iranu, februarja 1979. V začetku leta 1980 so skušali moža ubiti, vendar se je rešil. Toda maja istega leta so v okolici Teherana ubili njunega sina Bahrama. O svojem izkustvu, kakšna je cena, če hočeš biti Jezusov učenec, je gospa Dehgani-Tahi povedala naslednje:

Mislim, da se moramo popolnoma jasno zavedati, da hoja za Jezusom ne bo vedno lahka in ne vedno varna. In če nismo pripravljeni hoditi za njim tudi v težavah, vse tisto, kar govorimo ob drugih priložnostih, nič ne pomeni. Tako pogosto pravimo, da ljubimo Boga, da mu hočemo služiti, da mu želimo vse podariti in vendar tega ne mislimo resno. Navezani smo nase, navezani smo na svojo lastnino, navezani smo na stvari, ki jih imamo, ker čutimo, da se jim ne moremo odpovedati.

Za svoje otroke sva molila štiriindvajset let. V svojem duhu, v svojem srcu in svojih molitvah sem svoje otroke izročila Bogu, naj jih uporabi, kot se mu zdi najbolje. In molila sva, naj Bog uporabi našo družino za svojo službo v Iranu. Seveda pa si nisem mogla predstavljati, da bi me to lahko stalo življenje mojega sina. Ko je do tega prišlo, sem čutila bolečino, trpljenje in vse, kar v takem primeru začuti vsaka mati. A rekla sem si: dobro, če ga Bog potrebuje, kdo sem jaz, da bi ga lahko ohranila? Božja radodarnost do mene se je zelo povečala. Vse, kar imam, je od Boga. Postalo mi je dosti bolj jasno, da so tudi naši otroci Božji in da moramo gledati nanje in jih ljubiti kot Božjo lastnino. Cena je bila torej visoka, toda Božja ljubezen do mene je še večja.

Biti učenec pomeni odločiti se za hojo za Jezusom po njegovi poti. Zelo lahko je nekaj reči in pri tem ne misliti resno. Naša odkritosrčnost se bo pokazala ob času stiske. Ko pride vihar, moraš dejansko misliti resno.

Orač mora skrbno gledati predse, če hoče, da bo njegova brazda ravna. In Jezusov učenec mora trdno hoditi proti cilju - živeti življenje, v kakršno ga je poklical Jezus.

Lokacija: