Novozavezni pisci gledajo na Jezusovo rojstvo kot na izreden dogodek v človeški zgodovini in ne samo kot na rojstvo novega otroka. Kako torej prikazujejo pomen Jezusovega učlovečenja in rojstva?

Bog z nami

Nova zaveza gleda na Jezusovo rojstvo kot na čudovit dokaz Božje ljubezni do človeštva. Kristjani verujejo, da je Bog Oče poslal svojega Sina na svet, da bi živel kot človek. Matej daje npr. Jezusu ime Emanuel, kar pomeni Bog z nami! Bog je prišel v Jezusovi osebi, da bi se povezal z nami. Prišel je živet med nas, da bi delil z nami veselje in žalost ter končno trpel in umrl. Ta podoba Boga, ki vstopi v naš svet, se dokaj loči od katere koli druge. Mnogi grški filozofi so imeli za največjo krepost svojih bogov ravnodušnost, apatijo, ki dobesedno pomeni odsotnost trpljenja. Ti bogovi niso imeli čustev; za svet in njegovo trpljenje se niso zmenili. V nasprotju s to hladno podobo je Jezus Bog, ki je živel sredi umazanije in bolečin človeškega življenja: prišel je, da bi nas odrešil greha in nesmisla trpljenja in smrti.

Imenoval se bo Emanuel, kar pomeni: Bog z nami! (Mt 1,23)

Jezus - človek

Pisec novozaveznega Pisma Hebrejcem pravi, da nas Jezus lahko popolnoma razume, ker je postal človek. Jezus ve, kaj pomeni biti človek. Živel je preprosto življenje, ustvarjal prijateljstva, fizično delal, znal se je smejati in jokati.

Na globlji ravni nam isti pisec pravi, da je Jezus razodetje Boga; pove nam nekaj o tem, kakšen je Bog. In ker je bil Jezus človek, moremo razumevati Boga s človeškimi pojmi, s pojmi, ki so nam blizu. Jezus je za nas ljudi najbolj dovršena podoba Boga. Ta podoba kaže, da nas Bog ljubi in da je pripravljen dokazati svojo ljubezen do nas tudi z dejanji (prim. Heb l,1-3).

Jezus je bil rojen v določenem kraju in ob določenem času v zgodovini. Njegovo rojstvo v Betlehemu in njegovo življenje v Galileji sta dokaz, da Bog ni oddaljen od naših človeških življenj. Postal je eden izmed nas: izkusil je, kakšno je življenje.

Odrešenik

Lukovo poročilo o Jezusovem rojstvu nam posreduje tudi slavospev, v katerem Marija hvali Boga, potem ko je zvedela, da bo postala mati. Marija govori o Bogu kot svojem odrešeniku, ki bo storil velike reči za svoj narod po otroku, ki ga ona pričakuje:

"Moč je pokazal s svojo roko in razkropil ljudi ošabnega srca. Mogočne je vrgel s prestola in povišal skromne. Lačne je obdaril z dobrotami in bogate odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil svojega usmiljenja - kakor je obljubil našim očetom" (Lk 1,51-54).

Luka še dopolnjuje misel o Božji zavzetosti za svet. Jezus ni prišel samo, da bi izkusil človeško življenje, temveč da bi s svojim življenjem in smrtjo odrešil Božje ljudstvo vseh oblik suženjstva in ga osvobodil za nov način življenja. Prišel je z odrešilnim poslanstvom za vse ljudi.

Skromen začetek

Mnogi Judje so pričakovali, da bo Mesija nastopil z velikim sijajem in očitno slavo. Tako razumemo, zakaj je bil kralj Herod tako presenečen, kako naj bi se na njegovem ozemlju rodil kralj, ne da bi on za to zvedel (prim. Mt 2,1-8).

Toda Jezus ni prišel, da bi kot politični vladar zamenjal Heroda. Jezus je bil rojen v hlevu in ne v palači. Kot kaže njegovo skromno rojstvo, Bog ni poslal Jezusa kot kralja, ki so ga ljudje pričakovali. Judovsko ljudstvo je hotelo vojaškega vodjo, ki jih bo navdušil, ponovno zavzel Jeruzalem in izgnal Rimljane. Jezus pa je namesto tega pokazal, da je treba biti Bogu poslušen in zvest ne glede na okoliščine.

Jezus se ni nikoli dosti brigal za velike in močne, temveč za navadne ljudi, o katerih govori tudi Marijin slavospev: za uboge, lačne, zatirane, nepriljubljene. Pomenljivo je bilo, da se je rodil v preprostem okolju in da je bila njegova družina v marsičem podobna ljudem, zaradi katerih je prišel - navadnim ljudem, ki živijo preprosto življenje.

Lokacija: