Jezus je zrasel v čisto določeni deželi, ki je imela svoj jezik, navade in posebnosti. Čim več vemo o takratnem življenju, tem bolje bomo razumeli Jezusa samega. Kakšna je bila torej ta dežela v Jezusovem času?

Palestina

Judovsko ljudstvo je prišlo v Palestino, ki se je imenovala Kanaan, v Mojzesovem času. Poznali so jo kot obljubljeno deželo.

Palestinsko ozemlje je v Jezusovem času merilo v smeri sever-jug 200 km, vzhod-zahod pa 80 km. Za pot od Nazareta do Jeruzalema je človek potreboval peš pet dni; promet se je odvijal s tovornimi živalmi kot npr. osli, ali vozovi, ki so jih vlekli voli.

Čeprav Palestina ni tako prostrana, je pokrajina raznolika. Galileja je bila v nepresahljivimi vodnimi izviri. Samo 96 km proti jugu leži Mrtvo morje. Težko bi si predstavljali večje nasprotje Galileji, kot je to področje s puščavami in uničujočo vročino. Preskrba z vodo in njeno shranjevanje je bilo življenjskega pomena. Večina rek je zaživela samo v deževni dobi in ko se je topil sneg v gorah. Zato so gradili mesta okoli izvirov in vodnjakov ter v cisternah in zbiralnikih shranjevali vodo za pitje in namakanje.

Dobra in prostrana dežela, dežela, v kateri teče mleko in med (2 Mz 3,8).

Politična razdelitev

Palestina je bila politično razdrobljena. Na severu v Galileji so domovale številne nacionalistične skupine, ki so divje nasprotovale rimski oblasti. Judeja je bila v Jezusovem času tretjerazredna pokrajina rimskega cesarstva, ki ji je vladal rimski upravitelj. Samarija se je nahajala znotraj meja Judeje. Samarijani so bili deloma judovskega rodu, vendar so jih Judje v Jezusovem času sovražili zaradi verskih in političnih nesoglasij. Ta judovska področja je obkrožalo nekaj drugih političnih tvorb, ki so bile večinoma poganske.

Novozavezni rokopisi

Naše znanje o preteklosti je skoraj izključno odvisno od pisanih poročil. Vendar so se skoraj vsi izvirni rokopisi iz starega veka izgubili in smo odvisni od kasnejših prepisov. To pa nikakor ne pomeni, da so naši viri nezanesljivi.

V času sprotnega poročanja smo morda zaskrbljeni, kako natančno je poročilo o dogodku, ki je nastalo nekaj tednov po njem. Če pa pogledamo stare rokopise, moramo pričakovati dosti večja razdobja med dogodkom in pisanim poročilom o njem. Najstarejši rokopis Cezarjevega poročila o galski vojni, ki ga imamo, je bil prepisan 900let po nastanku dela. In vendar znanstveniki menijo, da gre za zanesljiv in natančen prepis.

Z novozaveznimi viri smo precej bolje preskrbljeni. Obstaja mnogo rokopisov, ki vsebujejo celo Novo zavezo ali njene dele, velik del izmed njih pa so prepisali precej bolj zgodaj po nastanku kot npr. Cezarjevo Galsko vojno. Ker so dokazi tako bogati in zgodnji, znanstveniki nikakor ne dvomijo o veliki zanesljivosti novozaveznih spisov.

Eno izmed najstarejših popolnih besedil Nove zaveze hrani Britanski muzej v Londonu. Napisano je bilo v četrtem stoletju in je znano kot Codex Sinaiticus. Toda obstajajo posamezne knjige in odlomki Nove zaveze, ki so jih prepisali dosti prej kot Sinajski kodeks. Tako imamo približno 10 cm dolg odlomek iz Janezovega evangelija, za katerega vemo, da je bil napisan okoli leta 130 po Kr. Našli so ga v južnem Egiptu. To pomeni, da je prepis Janezovega evangelija krožil v tisti pokrajini morda že štirideset let po tem, ko je bil evangelij napisan.

Če primerjamo različne rokopise Nove zaveze, ki še obstajajo, najdemo precej različic; večinoma gre za manjše razločke v besedilu. Večji problem so primeri, ko v nekaterih rokopisih del besedila manjka ali se namesto njega pojavlja drugo besedilo. Tako npr. precejšnje število rokopisov ne vsebuje konca Markovega evangelija, ki ga najdemo v večini izdaj Svetega pisma kot: Mr 16,9-20.

Te različice je treba pravilno vrednotiti. Sporna sta samo dva taka dela besedila in pogostejše različice v posameznih vrsticah ne spodkopavajo nobenega pomembnega novozaveznega nauka. Rokopisne priče za Novo zavezo so obilnejše kot za katero koli drugo knjigo iz starega veka.

Farizeji

Farizej je bil Jud, ki je bil globoko vdan starozavezni Postavi - prvim petim knjigam Svetega pisma. Trdno je bil odločen, da se bo v vsakem trenutku življenja držal celotne Postave. Zato so farizeji razvili sestav pravil za ravnanje v slehernem položaju. Tako je bilo npr. 39 vrst del, ki so bila prepovedana na judovski sveti dan, soboto. Predpisi so uravnavali tudi prisege, umivanje čaš in krožnikov ter največjo razdaljo, ki si jo smel prehoditi v soboto.

Rimska oblast

Glavno dejstvo v političnem življenju v Jezusovem času je bila popolna oblast Rimljanov. To je pomenilo, da je bil Izrael zasedeno ozemlje in je plačeval davke tuji sili. Njena vojska ga je neprestano poniževala.

Jezus sam je večkrat omenjal rimsko zatiranje. Nekoč je rekel svojim učencem: "Če te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve"(Mt 5,41).

Rimski vojak je lahko kadarkoli prisilil Juda, da je določeno razdaljo nesel njegov tovor. Taki predpisi so seveda pri Judih vzbujali globoko nezadovoljstvo. Sovražili so rimsko oblast in vse, kar je to pomenilo za njihov način življenja.

Saduceji

V času Jezusovega rojstva so bile v Palestini štiri glavne verske in politične skupine. Ena izmed njih so bili saduceji. Tipičen saducej je bil skrajen konservativec, pristaš stranke, ki jo je sestavljala jeruzalemska duhovščina in bogati zemljiški posestniki - aristokracija. Ta stranka si je zagotovila udobno sožitje z rimskimi okupatorji. Vsak saducej bi bil zelo nesrečen, če bi mu kdo ogrožal ta privilegirani položaj. Saduceji so bili zvesti cesarju in so podpirali rimsko oblast.

Kako natančni so bili evangelisti?

Dr. Howard Marshall, profesor za Novo zavezo na univerzi v Aberdeenu, razlaga, zakaj lahko zaupamo natančnosti evangelijev:

Mnogo ljudi misli, da so evangeliji knjige, katere lahko razumejo samo ljudje, ki so že krščanski verniki. Pravijo, da so knjige napisane s pristranega stališča, ker so jih napisali kristjani, ki so skušali spreobrniti ljudi, in jih zato ne moremo uporabiti kot zgodovinske dokumente. Toda po mojem mnenju imaš lahko pri pisanju knjige svoj namen in kljub temu pišeš objektivno in natančno. Če hočeš nekoga prepričati, da je neka stvar resnična, nima nobenega smisla, da mu pripoveduješ stvari, za katere lahko takoj ugotovi, da ne držijo. Tako evangelisti niso bili samo oznanjevalci, ki bi skušali spreobrniti ljudi. Kar se da prepričljivo so se sklicevali na zgodovinska dejstva, stvari, ki so se resnično zgodile. Ljudje so se lahko pozanimali zanje, lahko so vprašali tiste, ki so bili navzoči, ko je Jezus kaj rekel ali storil, in tako sami ugotovili, ali so o tem zvesto in zanesljivo poročali.

Vsakdo razume, da se ne da dokazati, da se je vsaka stvar v evangelijih zgodila natančno tako, kot je zapisana. Pri zgodovinskih poročilih to pač ni mogoče. Vprašati pa se moramo, ali imamo utemeljene razloge za prepričanje, da so poročila na splošno verjetna. Vzemimo npr. Luka. Svoj evangelij začenja, kot je bilo običajno v tedanjih zgodovinskih knjigah, s formalnim posvetilom, navaja vire, ki jih je uporabil, in pravi, da je vse od začetka natančno poizvedel. Zato trdi, da piše zgodovino, ki je prav tako dobra kot katerakoli druga zgodovina, ki so jo napisali v starem veku.

Kjer lahko njegove navedbe preverimo - običajno glede ozadja, političnega položaja, zemljepisa itd. - moremo na splošno ugotoviti, da poroča o precej zapletenem stanju dokaj natančno. Le človek, ki je res poznal stanje v tistem času, je lahko poročal tako izčrpno.

Judje so bili posebno skrbni, kadar so predajali nauk svojih rabljev in voditeljev, in lahko smo prepričani, da so si kristjani, ki so živeli v istem okolju enako vestno zapomnili, kar je Jezus rekel in nekaj ključnih dogodkov v zvezi z njim. Taka dejstva nam pomagajo razumeti, da evangeliji niso le zgodbe, katere so napisali ljudje, ki so si skušali izmisliti nekaj zanimivega in prepričljivega. Poročajo o dogodkih, ki so se v Jezusovem življenju res zgodili.

Farizeji so bili številčnejši kot saduceji. V Jezusovem času jih je bilo okoli 6000. Preprosti ljudje so jih na splošno imeli radi, ker so bili zelo delovni. Močno so si prizadevali, da bi naredili Postavo znosno za ljudi, toda zaradi svoje gorečnosti za Postavo so bili pogosto togi in ostri. Načelno je bil farizej nezadovoljen z rimsko oblastjo, vendar običajno ni aktivno nasprotoval Rimljanom.

Jezus je živel v zasedeni deželi. Nadzorovali so jo Rimljani. Različne skupine Judov so se različno odzivale na njihovo prisotnost, toda večina je čutila globok prezir do okupatorjev. Jezus je razočaral tiste, ki so upali, da bo vodil dporniško vstajo.

Zeloti

Tretja skupina, ki so jo v času po Jezusu imenovali zeloti ali gorečneži, pa je aktivno nasprotovala Rimu. Zeloti so bili rahlo organizirani zbir gverilskih skupin, katerih cilj je bil, da izvoljenemu ljudstvu vrnejo svobodo. Menili so, da Judje ne morejo imeti drugega gospodarja kot Iz ljubezni do Siona Gospod ne bo miroval, dokler... ne zagori njegova odrešitev kakor plamenica (Iz 62,1).

Boga, in je zato podložnost cesarju bogoskrunstvo. Verjetno so pogosto odklanjali plačevanje davkov in kot teroristi napadali rimsko vojsko. Upali so, da bo Bog uporabil borce za svobodo ter osvobodil judovsko ljudstvo in iz Izraela spet naredil neodvisen narod, ki mu bo vladal Božji Mesija.

V Jezusovem času je mnogo ljudi pričakovalo prihod Mesija. Mislili so, da bo to mogočen judovski kralj, ki mu bo Bog dal posebno moč, da obnovi Izraelovo blaginjo.

Eseni

Eseni so se ločevali od drugih skupin, ker so se umikali iz vsakdanjega življenja. Živeli so kot menihi v puščavskih skupnostih. V eni izmed takih skupnosti v divjini okoli Mrtvega morja so verjetno napisali in prepisali veliko zbirko rokopisov, ki so znani kot Qumranski rokopisi.

Toda čeprav je bil povprečen esen oddaljen od glavnega toka palestinske družbe, je prav tako hrepenel po času, ko bo Bog posegel v usodo judovskega naroda, prečistil svoje ljudstvo in ga osvobodil Rimljanov.

Izpostavljeno področje

Nekateri pravijo, da se je Jezus rodil na tistem koncu sveta, kjer se nikoli ni dogajalo kaj posebnega. Resnica pa je čisto drugačna. Palestina je imela in ima še danes mednarodno izredno pomemben položaj. Leži na križpotju trgovskih poti med tremi celinami, Evropo, Azijo in Afriko. Politično in versko je bila vedno zelo nestalno področje.

Upanje Judov

Farizeje, zelote in esene je združevalo upanje, da prihaja čas, ko bo Bog odločilno posegel v življenje naroda. To upanje so imeli tudi navadni delovni ljudje, ki niso bili povezani z nobeno izmed teh skupin. V upanju na Mesijev prihod je judovski narod živel že stoletja. In splošno mnenje je bilo, da se uresničitev tega upanja približuje.

Jezusovo rojstvo

Prav v tem času, sredi nasprotujočih si tokov fanatične gorečnosti, politične preračunljivosti, nasilja in drznega upanja, je mlado galilejsko dekle Marija v Betlehemu porodila svojega prvorojenca. Lukovo poročilo nam daje celovito podobo dogodkov:

Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bil prvi popis, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. gel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazaret, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem - bil je namreč iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču (Lk 2,1-7).

Lokacija: