V teku stoletij so si ljudje Jezusa predstavljali in upodabljali na mnogotere načine. Nanj so gledali kot na tragično osebnost, na mučenca. Imeli so ga za dobrega človeka, ki ga sodobniki niso razumeli, ali celo trdili, da še sam sebe ni razumel. Spet drugi so ga prikazovali kot milo in pohlevno dobričino. Kako pa nam Jezusa predstavljajo evangeliji?

Ljudje z napako

Markov evangelij nam pripoveduje o dogodku, ki se je zgodil že skoraj na samem začetku Jezusovega delovanja in je bil značilen za njegov pristop k ljudem.

Ko je Jezus v Levijevi hiši sedel za mizo, je z njim in njegovimi učenci obedovalo mnogo cestninarjev in grešnikov; kajti veliko jih je bilo, ki so hodili za njim. (Marko 2,15)

Tako navajeni smo poslušati odlomke iz Svetega pisma v spoštljivem cerkvenem okolju, da včasih niti ne opazimo, kako nezaslišane in sporne so bile nekatere stvari, ki jih je Jezus storil.

Nihče ni nikoli tako govoril. (Janez 7,46)

Jezus in grešniki

Markova zgodba je bila za vsakega takratnega Juda nekaj nezaslišanega. Jezus se je družil z najbolj zaničevanimi izvržki judovske družbe. Obedovanje s cestninarji je spravilo ob dobro ime vsakega Juda, kaj šele rabija. Na te pobiralce davkov so gledali kot na sovražnike Izraela, ker so delali za Rimljane. Pravoverni Judje so jih imeli za nečiste zaradi stikov s pogani, in preprosti ljudje so jih sovražili zaradi njihovih oderuških zahtev. Bili so najbolj osovraženi ljudje v vsakem judovskem mestu.

Odlomek tudi pravi, da je Jezus jedel z grešniki. S tem zaničljivim izrazom so farizeji označevali ljudi, ki so bili dejansko zločinci. V času svojega delovanja se je Jezus večkrat družil s tatovi, političnimi agitatorji in prostitutkami. Nič čudnega, da je farizeje njegovo vedenje žalilo. Kako bi mi reagirali, če bi slišali, da so kakega priljubljenega cerkvenega voditelja videli, da je in pije s prostitutkami in teroristi?

Samarijanka

Janez v svojem evangeliju pripoveduje o podobnem dogodku (prim. Jn4,4-42). Jezus je potoval skozi Samarijo in se je opoldne ustavil ob vodnjaku blizu Siharja, da bi počival. Neka žena iz mesta je prišla k vodnjaku po vodo. Bila je zelo presenečena, ko jo je Jezus prosil, naj mu da piti. Razvil se je pogovor, v katerem ji je Jezus povedal, da je Mesija. Žena se je vrnila v mesto in povedala o Jezusu tamkajšnjim ljudem, zaradi česar so mnogi začeli verovati vanj.

Pregrade v judovski družbi

Ta pogovor med Jezusom in Samarijanko kaže, kako zelo je bil Jezus pripravljen prelamljati družbena pravila svojega časa, da bi pomagal ljudem v stiski. Obstajala je cela vrsta predsodkov, ki bi mu morali ta pogovor preprečiti. Bil je predsodek proti ženskam, kakršnega srečamo še danes v mnogih delih sveta. Judovski učitelji so odsvetovali pogovor z žensko v javnosti in neki pisatelj je celo rekel: Nihče naj se ne pogovarja z žensko na cesti, tudi z lastno ženo ne. Zato je bila žena tako presenečena, ko se je začel pogovarjati z njo ob vodnjaku.

Poleg tega ne pozabimo na rasne napetosti med Judi in Samarijani. Judje so gledali na Samarijane kot na mešano raso, ker so se ti, ki so bili prvotno Judje, poročali z drugimi rasami. Šlo je tudi za verska nesoglasja, ker Samarijani niso hoteli imeti bogoslužja v jeruzalemskem templju, kar se je Judom zdelo bistveno za pravo čaščenje Boga. K temu moramo dodati še politično napetost. Dvesto let pred tem so Samarijani pomagali Sircem v vojni proti Judom.

Ko je Jezus govoril z žensko, je torej šel mimo mnogih predsodkov svojega časa: spola, rase, vere in politike. Mnoga Jezusova srečanja z ljudmi kažejo, da se ni oziral na veljavne navade, kadar se mu je to zdelo potrebno.

Zakaj ni spoštoval navad?

Nekaterim se zdi, da je bil Jezus že po naravi tak, da je rad delal drugače kakor večina ljudi. Iz evangeljskih poročil pa je razvidno, da je Jezus rekel ali storil kaj nezaslišanega vedno z določenim namenom.

Jezus se ni držal sprejetih navad, kadar mu je bil kak predsodek napoti, da ne bi mogel pomagati človeku v stiski. In kadar se je to zgodilo, je predvsem hotel pokazati Božjo ljubezen. Ločil se je od drugih ne le zato, ker je drugače ravnal, temveč, ker ni dovolil, da bi njegovo sočutje do ljudi omejevala pravila in predpisi njegove dobe.

Jezus je nekoč rekel: Prišel sem, da bi stregel. Hitro je videl najgloblje potrebe ljudi in imel je moč in ljubezen, da jim je pomagal.

Jezusova jeza

Jezus je bil človek močnih čustev. Kadar je videl, da se šibkim v družbi dela krivica, se je razjezil na voditelje, ki so zlorabljali svoj položaj. Proti koncu svojega življenja je rekel o farizejih:

Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. (Matej 23.4)

Zaradi svojih odkritih napadov na pismouke in farizeje je bil zelo osovražen med judovskimi višjimi sloji v Jeruzalemu.

Jezusova potrpežljivost

Toda Jezus ni neprestano le prelamljal običaje in jezno preganjal trgovce iz templja. Vedno je imel čas za preproste ljudi in bil je potrpežljiv, ko so le s težavo umevali, kdo je. Ozdravljal je največkrat revne in neznane ljudi (prim. Mr 10,46-52). Božjega kraljestva ni oznanjal le eliti, temveč množicam, ki so hodile za njim (prim. Lk 6,17-18). Skrbel je predvsem za to, da bi preprosti delovni ljudje izkusili in razumeli Božjo blagovest.

Jezusov humor

Jezus je govoril v prilikah tudi zato, da bi ljudje mogli z lahkoto razumeti njegovo sporočilo. In čeprav nam noben evangelist ne pove, da se je Jezus smejal, v nekaterih njegovih izrekih ne manjka humorja. Očitno je hotel, da bi se njegovi poslušalci smejali, ko bodo doumeli njegovo misel.

Pretiravanje je bilo znana oblika humorja tudi v Jezusovem času in Jezus ga je uporabljal, da bi pokazal, kako nesmiseln je greh. Po pogovoru z nekim bogatašem je Jezus nekoč rekel:

Lažje gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v Božje kraljestvo. (Luka 18,25)

V judovskem prostoru je namreč kamela veljala za največjo žival na svetu.

Človek s severa

V evangeljskih poročilih se jasno kažeta Jezusova človečnost in moč. Govoril je jezik preprostih ljudi, s katerimi je živel. V njegovih pripovedih je polno primer iz življenja in tudi humorja (prim. Mt 13,3-8; 24-32). Uboge in nemočne je hrabril, da bi verjeli, da Bog zanje skrbi in ceni njihovo vero (prim. Mt 5,3-12). Ni se bal napasti hinavščino in hudobijo, kjerkoli ju je srečal (prim. Mt 23,13-33). Jezus je bil edinstvena osebnost in nič čudnega ni, da je skoraj povsod, kamor je šel, pritegnil velike množice ljudi.

Jaz sem pot, je rekel Jezus. Nihče ne pride Y Očetu razen po meni. Če hočemo spoznati Boga, nam Jezus kaže, kakšen je, in odstranja ovire za spoznavanje.

JEZUS IN SAMARIJANKA

Zelo poučen dogodek iz Janezovega evangelija:

Jezus pride k samarijskemu mestu, ki se imenuje Sihar, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Ker je bil Jezus utrujen od poti, je sedel kar k studencu; bilo je okoli šeste ure.

Tedaj pride neka Samarijanka, da bi zajela vode. Jezus ji reče: Daj mi piti! Njegovi učenci so bili namreč odšli v mesto, da bi nakupili živež. Samarijanka mu pravi: Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti (Judje se namreč s Samarijani ne razumejo.) Jezus ji odgovori: *te bi poznala Božji dar in kdo je, ki ti pravi: Daj mi piti', bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.

Žena mu reče: Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok; odkod imaš torej živo vodo? Si mar večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega sam pil, njegovi sinovi in njegova živina? Jezus ji odgovori: Vsak, ki pije to vodo, bo spet žejen, kdor pa bo pil vodo, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem vrelec vode, ki žubori v večno življenje. Žena mu reče: Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in mi ne bo treba hoditi zajemat semkaj. Jezus ji reče: Pojdi, pokliči svojega moža in se vrni! Žena mu odgovori: Nimam moža. Jezus ji reče: Prav si rekla: Nimam moža', kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož; to si prav povedala.

Žena mu reče: Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so molili na tej gori, vi pa pravite, da je v Jeruzalemu kraj, kjer je treba moliti. Jezus ji pravi: Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne poznate; mi pa molimo, kar poznamo, kajti zveličanje pride od Judov. Pride pa ura in je že zdaj,ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici. Prav takih motilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.

Žena mu reče: Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus; ko pride, nam bo vse oznanil. Jezus ji odgovori: Jaz sem; jaz, ki govorim s teboj!

Janez 4,5-26

Lokacija: