Kot pri vsaki dejavnosti, moramo tudi za molitev žrtvovati čas in se zavzeti, če hočemo napredovati. Pogosto se zaradi svojih neuspehov pri molitvi čutimo poražene in odnehamo. Kako naj torej pozitivno razvijamo svoje molitvene navade?

Priprava na molitev

Jezus se je sam umaknil na samoten kraj, da bi molil (prim. Lk 5,16). Kadar zavestno posvetimo svojo pozornost Bogu, je prav koristno, da malo pozabimo na to, kar smo pravkar delali, se sprostimo in se zavemo osebe, ki se ji bližamo, Boga samega.

Vedno se veselite. Neprenehoma molite. V vsem bodite hvaležni. (Tesaloničanom 5,16-18)

Pogosto hitimo pred Boga s ploho besed za stvari, ki jih od njega želimo. Pozabljamo, da je osnovni namen molitve to, da smo z Bogom, se veselimo njegove navzočnosti in mu dovolimo, da se pogovarja z nami. Vzeti si moramo čas, da se z Bogom ujamemo.

Prisluhnimo Bogu

Živimo v zelo razgibani dobi in zato je pomembno, da uporabimo čas bolj za poslušanje Boga kot za takojšnje razkazovanje svojih lastnih prošenj. Morda nam ima Bog kaj povedati, o čemer naj bi razmišljali, mogoče nas želi opogumiti s svojo ljubeznijo. Za poslušanje je potreben čas. Molitev zaradi molitve nam pogosto ne daje priložnosti, da bi slišali, kaj nam Bog govori.

En način poslušanja Boga je, da smo pred njim popolnoma tiho in premišljujemo. Mnogi kristjani se neupravičeno boje premišljevanja, češ da je to stvar vzhodnih verstev. Toda premišljevanje ima v Cerkvi dolgo zgodovino in je drugačno kot premišljevanje v vzhodnih verstvih, kjer se duh pogostoma izprazni. V krščanskem premišljevanju je v središču naše pozornosti Bog sam. Pri tem nam pomaga vrstica ali besedilo iz Svetega pisma ali simbol, ki nas usmerja k Bogu, ali kaj drugega. Na tak način omogočimo Bogu, da nam govori v naših najglobljih potrebah.

Pestrost v molitvi

Molitev se nam lahko zazdi težka ali dolgočasna tudi zato, ker pri njej nismo dovolj iznajdljivi. Če bi se fant srečeval s svojim dekletom vsak dan ob isti uri, na istem kraju in bi ji govoril vedno iste besede, bi njuno razmerje kmalu postalo dolgočasno. Krščanstvo je v bistvu ljubezenska skupnost z Jezusom Kristusom in zato potrebujemo veliko iznajdljivosti pri utrjevanju te povezanosti.

Za molitev ne potrebujemo posebnega kraja. Tišina cerkve ali lastna soba lahko večkrat pomagata, tudi lepota narave molitev lahko zelo spodbuja.

Bog nam je dal domišljijo in treba jo je koristno uporabiti tudi pri molitvi. Tu pride najprej v poštev drža: lahko klečimo, sedimo ali stojimo. Včasih lahko pomaga sprehajanje po sobi ali celo zunaj, tako da lahko obenem slavimo Stvarnika in Odrešenika. Iznajdljivi smo lahko tudi v načinu molitve - držimo se molitvenega obrazca ali pa molimo za potrebe sveta, potem ko smo poslušali poročila ali prebrali časopis. Uporabimo lahko raznovrstne gibe, tako da dvigamo roke, ko častimo Boga, ali obrnemo dlani navzgor, da bi prejeli Božjo milost. V vsakem medčloveškem razmerju je raznolikost bistvenega pomena in to velja tudi za naš odnos z Bogom.

Spontanost

Molitev uspeva, če je spontana. Če molimo za ljudi, kadarkoli se pojavi potreba, lahko čutimo, da je Bog z nami neprestano in ne le ob urah, ki smo jih določili za molitev. Tudi tu se moramo prepustiti svoji domiselnosti. Lahko molimo za ljudi, ki jih srečujemo na cesti, ali za tiste, ki se nam zdi, da so v potrebi. Če molimo, preden odpremo vrata ali dvignemo telefonsko slušalko, bomo imeli dosti bolj pozitivno držo do človeka, ki nas obišče ali pokliče.

Če bi kristjani molitev razumeli kot odzivanje na razmere, s katerimi se srečujejo, bi videli, kako v družbi lahko še veliko bolj deluje Božja ljubezen.

Za stanovitno molitev je treba veliko vztrajnosti. Naši prvi jecljajoči poskusi molitve so nekaj lepega. Toda vzgajati se moramo za zrelo molitveno življenje. Kot mora atlet vaditi, mora tudi kristjan neprestano pridobivati molitvene navade.

Poštenost pred Bogom

Pri molitvi se ne bi smeli držati samo naučenih obrazcev. Tako npr. ni nujno, da na začetku najprej slavimo Boga. Včasih skušamo Boga slaviti, ker mislimo, da bi ga morali, čeprav smo zaskrbljeni zaradi nečesa, kar se je zgodilo. Morali bi biti pošteni in mu povedati, kar je v naših mislih na prvem mestu. Bog nas popolnoma pozna in, čeprav nas tako dobro pozna, nas brezmejno ljubi. Če smo do njega pošteni, ne moremo ničesar izgubiti.

Življenje postaja molitev

Bog noče molitve kot verske obveznosti, ki mu jo dolgujemo. Noče, da postanemo verni za nekaj trenutkov dnevno. Želi biti navzoč v vsem, kar delamo. In tako lahko delimo z njim vsa svoja izkustva, hvaležni za darove in okolnosti, ki nam jih je dal.

Vse življenje bi moralo postati molitev. Karkoli delamo - hodimo, se smejemo, delamo ali počivamo - lahko delimo z Bogom, s tem da ga pri tem slavimo, se mu zahvaljujemo, z njim govorimo ali se mu opravičujemo. Molitev v bistvu pomeni, da tako delim svoje življenje z Bogom, da on lahko deli svoje življenje z menoj.

MOLITVENO IZKUSTVO

Antony Bloom, metropolit ruske pravoslavne Cerkve v Londonu, je še preden je postal cerkveni voditelj, pokazal na učinkovitost molitvenega življenja kot vojaški kirurg med vojno.

Ali mislite, da je molitev več kot to, da prosimo Boga, naj nekaj stori?

Molitev je dosti več. Običajno sicer mislimo, da je pri molitvi ta težavnostna lestvica: najlažja je prošnja zase, nato prošnja za druge, nato zahvala in najvišje slavilna molitev. Vendar po mojem zadeva ni tako preprosta, saj je zahvala nekaj zelo enostavnega. Ko si nekaj dobil, ni potrebna nobena vera, da rečeš hvala. Imaš vrabca v roki. Tudi poveličevanje Boga v trenutkih, ko se zavedaš Božje veličine in svetosti, ni tako zahtevno. Mnogo težje je, in po svoje zahteva tudi dosti večjo vero - konkretno vero - prositi zase ali za druge z gotovostjo, da Bog lahko sliši in odgovori. Zahvala pride za dogodkom. Prošnja pa temelji na gotovosti, da je Bog ljubezen in da si z njim v stiku.

Če Bog torej vselej sliši naše prošnje, zakaj vedno ne odgovori?

Ljudje smo kot otroci, ki svoje starše prosijo za kakšno stvar. Starši dobro vedo, da bo včasih stvar naredila več škode kot koristi, če jo bodo dali. Spominjam se starega Američana, ki je bil vodja skavtov, ko sem bil še deček, ter nam je govoril o molitvi. Rekel je, da je dolga leta prosil Boga, naj mu da dar, da bo lahko vsak večer vzel svoje zobe iz ust, kot je delal njegov ded. Dodal je: Hvala Bogu, da ni uslišal moje prošnje do zadnjih let mojega življenja. Naša molitev je večkrat nekaj podobnega. Prosimo za nekaj, kar je preveč minljivo, premajhno, ne samo za Božjo, ampak tudi za našo veličino.

Včasih Bog našim molitvam reče ne. Ali smo takrat v skušnjavi, da mislimo, da to ni odgovor?

Da. To se dogaja, ker si včasih ljudje, ki se imajo za vernike, zelo primitivno predstavljajo, da mora biti odgovor da samo zato, ker so na koncu svoje molitve rekli: In to te prosimo v imenu Jezusa Kristusa. Toda stvari niso tako preproste. Prositi v Kristusovem imenu pomeni prositi z namenom, da bi bila moja molitev takšna kot Kristusova, če bi bil on na mojem mestu. Boga ne moremo v ničemer prisiliti. Ko Kristus pravi: Karkoli boste prosili v mojem imenu, bom storil (Jn 14,13), to ne pomeni, da ga lahko prisilimo, s tem, da rečemo: To bom prosil v Tvojem imenu in zato me moraš uslišati. Pomeni da moje besede prihajajo iz enosti s Kristusom. Če v svoji prošnji nisi eno s Kristusom, ne govoriš v Kristusovem imenu. Mislim, da bi morala biti molitev vsakega kristjana taka, kakršno bi na tem mestu izrekel Kristus.

Lokacija: