V Jezusovem življenju, pa tudi v življenju njegovih učencev, je imela molitev veliko vlogo. Ni bila le dejavnost med dejavnostmi; bila je odločilna za njihovo sodelovanje pri Božjem delu. Ker Nova zaveza molitev tako poudarja, se velja resno vprašati, kaj je molitev, in odkriti njen pomen.

Psihološka prevara?

Nekateri mislijo, da molijo le ljudje, ki niso kos pritiskom sodobnega življenja. Trdijo, da Boga ni, in da tisti, ki molijo, le sami sebi zagotavljajo, da imajo stvari, ki se jim dogajajo, smisel. Molitev jim pomaga, da se obvarujejo življenjskih težav.

In vendar molitev pogosto sploh ni tolažba. Za mnoge kristjane je molitev neprestan boj; ni vedno prijetna in od molilca zahteva marsikaj. Kristjani verujemo, da molitev ni psihološka prevara. Verujemo v Boga, ki ravno po molitvi ljudem pogosto sprevrača skrbno negovane načrte.

Nadškof William Temple pripoveduje, kako so mu nekateri ob neki priliki ugovarjali, da so odgovori na molitev le naključja. Odgovoril je: Ko molim se naključja dogajajo, ko ne molim, pa jih ni. Kristjani verujemo, da molitev spreminja ljudi in dogodke in ne samo človeka, ki moli. Molitev je zato ena izmed poglavitnih prvin krščanske vere.

Otroci in molitev

Večina izmed nas je molila, ko smo bili otroci. Navajeni smo bili popolnoma zaupati svojim staršem, zato smo lahko enako zaupali Bogu. Zaupanje, kakršno premore otrok, je korenina vsake molitve. Nekoč so učenci hoteli preprečiti staršem, da bi k Jezusu prinašali svoje otroke. Rekel jim je:

Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in jim ne branite, kajti takšnim je namenjeno Božje kraljestvo. Resnično vam povem: Kdor Božjega kraljestva ne sprejme kot otrok, nikakor ne pride vanj. (Marko 10,14-15)

Nova zaveza pravi, da moramo v svojem razumevanju Boga odraščati, toda zaupanja, kakršno imajo otroci, nikoli ne bi smeli izgubiti. To ne pomeni, da je molitev neka otročja dejavnost, ki jo lahko opustimo, ko odrastemo, kar mnogi tudi naredijo. To pomeni, da imajo otroci nekaj, kar izgubimo, ko postanemo starejši. Moramo si ponovno pridobiti sposobnost, popolnoma zaupati Bogu.

Molitev je povezanost

Jezus je za svoj čas ravnal zelo nenavadno, ko je svoje učence učil, naj na Boga gledajo kot na svojega Očeta (prim. Mt5,45). Učil jih je, naj ga v svojih molitvah tudi ogovarjajo kot Očeta (prim. Mt 6,9-13). Izvirna beseda abba, ki jo je uporabil, dobesedno pomeni očka ali dragi oče (prim. Mr 14,36). Očitno je Jezus hotel, da se njegovi učenci zaupno obračajo k Bogu.

Pri kristjanovi povezanosti z Bogom ima molitev najvažnejšo vlogo. Če bi nekdo rekel, da je z nekom dober prijatelj, pa se nikoli ni srečal ali govoril z njim, bi posumili, da z njim sploh ni povezan. Molitev je prav tako važna za našo povezanost z Bogom, kot je srečanje in pogovor za vsako medčloveško povezanost.

Dajanje in prejemanje

Ko v molitvi darujemo svoj čas Bogu, se mu dajemo na razpolago, darujemo se mu in od njega prejemamo. Slavimo ga zaradi tega, kar je, in kar za nas pomeni. In zahvaljujemo se mu za to, kar je storil za nas in za druge ljudi.

V molitvi tudi prejemamo. Dobivamo moč za življenje in razumevanje tega, kar Bog dela v našem življenju. Včasih lahko pride tudi do tragedije v naši bližini in prav gotovo bomo zmedeni in zbegani, če nismo z redno molitvijo v stiku z Bogom.

V molitvi tudi prejemamo Božje odpuščanje, ker nas njegova navzočnost sili k poštenosti in priznanju grehov.

"Trkajte in se vam bo odprlo," je rekel Jezus. V molitvi prihajamo k Bogu s svojimi najglobljimi željami in verujemo, da nas ne bo obsodil ali prezrl.

Kaj molitev ni

Molitev ni izsiljevanje Boga. Če smo nekaj časa molili, da se nekaj zgodi, si brž lahko mislimo, da bi Bog moral storiti, kar smo prosili. Fant, ki prosi Boga za pomoč glede dekleta, s katerim bi rad začel hoditi skupaj, ne more pričakovati, da bo na kakšen poseben način občutil, da ga je res pri tem Bog vodil.

Molitev tudi ni sredstvo za razkazovanje naše vernosti. Jezus je povedal zabavno zgodbo o bahavem farizeju, ki je računal s tem, da morajo vsi Judje moliti ob treh popoldne (prim. Mt 6,5-6). Vse je na načrtoval tako, da je bil ob tej uri na najbolj obljudenem trgu v mestu in je z razprostrtimi rokami presunljivo glasno slavil Boga. Jezus je rekel, da to ni smisel molitve. Molitve nikoli ne bi smeli uporabiti za razkazovanje svoje povezanosti z Vsemogočnim.

Prijatelj opolnoči

Po drugi strani pa je Jezus tudi učil, kako bi morali biti vztrajni, ko prosimo Boga za svoje potrebe. Povedal je zgodbo o nejevoljnem prijatelju opolnoči:

Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo šel opolnoči k njemu in ga prosil: Prijatelj, posodi mi tri hlebe, ker je moj prijatelj prišel k meni s potovanja in nimam s čim postreči? Bi mu oni znotraj odgovoril: Ne nadleguj me, vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati. Povem vam: če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. (Luka 11,5-5)

Bog je pripravljen dajati

Jezus nam je s to priliko hotel povedati, da je Bog voljan dajati. Če bo že godrnjav prijatelj vstal opolnoči in dal, kar potrebuješ, ti bo Bog, ki je rad velikodušen, dal še veliko več, ko ga boš prosil. Središče te prilike je dejstvo, da je zaspani prijatelj končno vstal in dal, kar je bilo potrebno. In Jezus je poudaril, da je Bog dosti bolj pripravljen dajati kot ta godrnjavi in zaspani sosed.

Drugi nauk prilike pa je, da moramo prositi Boga za to, kar potrebujemo in se ne naveličati. Jezus je rekel, da nam Bog daje, ko ga prosimo. Kot prijatelj v priliki bi morali prositi vztrajno in brez zadrege. Neprestano za nekaj prositi ne pomeni, da mislimo, da je Bog gluh ali se upira, da bi dal. Kliče nas, da vztrajamo v molitvi, ker hoče, da si dejavno prizadevamo za pomoč.

Zaupanje v Boga

Jezus je na koncu prilike rekel:

Ali je med vami oče, ki bi dal svojemu sinu kačo, če ga je prosil za ribo? Ali mu dal škorpijona, če ga je prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim sinovom dobre reči, koliko bolj bo Oče obdaril s svetim Duhom tiste, ki ga prosijo. (Luka 11,11-13)

Pri molitvi lahko zaupamo, da dobri Bog skrbi za to, kar nam je najbolj potrebno, kakor oče, ki daje svojemu sinu samo dobro. Če tako molimo, izročamo sebe in bližnje Bogu, ki pozna vse naše potrebe.

Božja lastnost, o kateri Sveto pismo najpogosteje govori, je milost. Božja milost je pripravljenost Boga, da se svobodno daje. Ko molimo, se torej ne bližamo sitnemu uradniku, temveč radodarnemu očetu.

OTROCI MOLIJO

Gospod, prosim te, pomagaj tistim, ki so izgubili svoje hiše, svojo letino in vse, kar so imeli. Pomagaj tudi meni, da bom izdelala v šoli, pa ne samo jaz, ampak tudi moji prijatelji. Zahvaljujem se ti za vse, kar si nam dal. Marcia Haberkamp, 11, Brazilija

Zahvaljujem se Bogu da me na svetu ni pustil same, da imam družino, ki jo imam zelo rada, in da me imajo tudi oni radi. Rada bi, da bi vsakdo na svetu imel družino in da bi čutil toplino, ljubezen in skrb, kot jo čutim jaz. Vsemogočni Bog, rada bi, da na svetu ne bi bilo več lačnih otrok, da bi ljudje nehali misliti na pobijanje in pomagali ljudem, ki so tako revni. Amen. Elsie Irizarry Alandor, 13, Portoriko

Gospod, prosim te za svojega ubogega očeta. Tako trdo dela in tako zelo se trudi, da bi pomagal moji mami in nam otrokom. Toda njegova plača je tako majhna, da ne more narediti vsega, kar bi rad naredil za nas. Pomagaj nam, da bomo otroci pridni, da ga bomo imeli radi in ga opogumljali, da bo še naprej zaupal vate. Verjamemo, da bo nekega dne vse dobro. Victoria Mulbah, 12, Liberija

Lokacija: