Jezus je popolnoma prevrednotil sprejete družbene norme. Rekel je, da zahteva življenje v Božjem kraljestvu preobrat meril, ki se večini ljudi zdijo samoumevna (prim. Jn 3,3). To je lahko zelo boleče, ker pogosto globoko zareže v način življenja, kakršno si želimo sami in ga tudi drugi pričakujejo od nas. Kaj torej praktično pomeni izbrati Jezusov življenjski slog?

Preprostost

Ker smo odvisni od Boga, lahko živimo bolj preprosto, prosti skrbi in pritiskov, s katerimi se mnogi soočajo v boju za obstanek. V praksi pa kljub temu mnogi kristjani čutijo iste pritiske in skrbi kot vsi drugi. Zavestno si moramo prizadevati, da poenostavimo svoje življenje, tako da bo nazorno odražalo naše zaupanje v Božjo naklonjenost.

To lahko pomeni, da jemo bolj preprosto, da manj zapravimo za obleko, da si kakšno stvar delimo (npr. avto ali drugo opremo) in da se naučimo izposojati, namesto da bi vse kupovali in prodajali. Tako in še drugače bodo naš denar in druga sredstva na razpolago za pomembnejše stvari, kot je npr. podpiranje tistih, ki res potrebujejo pomoč.

Kristjani niso zgolj prijazni

Kristjani se ne smemo zadovoljiti s tem, da smo prijazni ljudje. Jezus hoče, da smo novi ljudje, ki so drugačni kot drugi. Nekoč je navedel tri primere drugačnega ravnanja:

Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. (Matej 5,39-41)

Vsi ti odzivi so dosti več kot le prijaznost do nepriljubljenih ljudi. Jezus ni rekel: Bodite prijazni! Ljudi je poklical k življenju, ki je korenito drugačno: Klofuta na desno lice je veljala za načrtno žalitev in je bila kazniva. Vzeti nekomu suknjo je bilo v Stari zavezi izrecno prepovedano. In iti dodatno pot z rimskim vojakom bi pomenilo dejavno podpirati okupatorja.

S temi tremi primeri je Jezus pokazal, da so drže in vrednote nebeškega kraljestva popolnoma drugačne od svetnih. Tisti, ki se prilagodijo Božjemu kraljestvu, bodo v družbi veljali za neprilagojene.

Blagor vam, ubogi, kajti Božje kraljestvo je vaše. (Luka 6,20)

Jezus je prišel iz Nazareta na severu Galileje. Tuja mu je bila nenaravnost človeka, ki je zrasel v Jeruzalemu.

Kristjani in ubogi

Jezus je veliko časa preživel v družbi ljudi, ki so bili revni, nemočni, zavrženi. S tem je prelamljal številna družbena pravila svojega časa. Očitno je videl v pomoči ubogim bistveni del svojega poslanstva.

V judovski družbi je bilo tako kot danes veliko ljudi, ki so bili bogati in se niso zmenili za uboge. Jezus je ostro nastopil proti taki drži. Neka prilika, ki jo je povedal, se prične z naslednjmi besedami:

Živel je bogatin, ki se je oblačil v škrtat in dragoceno tkanino ter se dan za dnem sijajno gostil. In bil je neki siromak, po imenu Lazar, ki je poln tvorov poležaval pri njegovih vratih in se želel nasititi z drobtinami, ki so padale z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in lizali njegove tvore. (Luka 16,19-21)

Srd, s katerim je Jezus govoril te besede, je namenjen nam, če smo enako hladni do tistih, ki so danes v potrebi.

Kot kristjani ne bi smeli dajati samo denarja, čeprav je to pomembno. Kot je delal Jezus, bi morali žrtvovati svoj čas za pomoč tistim, ki jih družba zanemarja. In morali bi se tudi bojevati proti krivicam, ki ljudi medsebojno odtujujejo, jih zagrenijo ali povzročajo, da nimajo dovolj jesti.

Ljubezen do bližnjega

V duhu prilike o usmiljenem Samarijanu v Lukovem evangeliju (prim. Lk 10,29-37), je lahko moj bližnji nekdo, s katerim se ne razumem prav dobro ali imam proti njemu iz različnih razlogov predsodke.

Če je tako, se moram naučiti, da vse to premagam in začnem skrbeti tudi za takega človeka. Krščanska ljubezen me sili, da sem pripravljen razumeti druge ljudi, videti njihove potrebe in praktično nekaj storiti zanje.

Tako kot si ne izberemo sosedov v kraju, kjer živimo, si tudi ne moremo izbirati, komu bomo služili in komu ne. Odločimo se postati služabniki, in prepustimo Bogu, da nam pokaže, komu moramo služiti.

Praktično to pomeni, da smo gostoljubni do tistih, ki nam tega ne morejo vrniti, da ljubimo tiste, ki nas sovražijo, da govorimo s tistimi, ki so nam nenaklonjeni.

Vse to se zdi večini ljudi nesmiselno. Zdi se nam, da imamo pravico maščevati se, gojiti prezir, imeti predsodke.

Zato bo potrebno veliko truda, če hočemo postati bližnji v pomenu, kakršnem je govoril Jezus. Ko se nam bo zazdelo nemogoče, moramo biti pripravljeni, da pridemo k Jezusu, priznamo svojo slabost in predsodke ter ga prosimo, da spremeni naš odnos do določene osebe.

Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. (Matej 22,39)

V zahodnem svetu zelo cenijo zasebnost in posamezniški pristop k življenju. Toda Jezus je poklical ljudi v skupnost, kjer bodo delili življenje drug z drugim in cenili koristi drugega enako kot svoje.

Nove vrednote

Pripadati Božjemu kraljestvu pomeni preokreniti človeško naravo. Medtem ko sem se nekoč zanimal samo zase, za svoj bančni račun, svoj ugled, možnosti napredovanja ali za svojo lastnino, se bo sedaj moja skrb vedno bolj usmerjala od mene k drugim.

Ko je Jezus govoril o pozornosti, ki jo od nas zahtevata denar in lastnina, je navedel vrednoto, ki je za njegove učence prvenstvena. Rekel je:

Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo. (Matej 6,33)

KRŠČANSKO DELO ZA UBOGE

Rod Sider je avtor knjige Bogati kristjani v dobi lakote, ki govori o odgovornosti kristjanov do ubogih in zatiranih. Vprašali smo ga:

Koliko je Bog na strani ubogih in zatiranih v svetu? Mislim, da je Bog na strani ubogih in zatiranih, in mislim, da je to eden osrednjih svetopisemskih naukov. Vendar pa menim, da moramo biti pri tem previdni. Ko pravim, da je Bog na strani ubogih, ne mislim, da je dobro biti reven. To ni res. Ne mislim, da so reveži avtomatično v pravilnem odnosu do Boga. Revni ljudje morajo prav tako priti do živega odnosa z Jezusom Kristusom kot meščanski grešniki. Toda Sveto pismo zelo jasno uči, da Bog prav posebej skrbi za reveže. Veliko mest v Svetem pismu je, kjer je povedano, da v zgodovini deluje Bog, ki poniža bogate, kadar se ne zmenijo za revne.

Ali ima Cerkev do ubogih isti odnos kot Jezus? Mislim, da v današnji Cerkvi ne prevladuje Jezusov odnos do ubogih. Tega ne rečem rad, toda zdi se mi, da se večina kristjanov za reveže sploh ne zmeni. Skrbijo za višjo življenjsko raven, prizadevajo si za večjo hišo, boljši avto, več strojev, ne zmenijo pa se prav dosti za reveže. Če hočemo danes hoditi za Jezusom, se moramo vrniti k Jezusovi posebni skrbi za uboge in ga v tem res posnemati.

Kaj lahko naredijo posamezni kristjani, da bi pomagali revnim? Svoj osebni način življenja lahko na različne načine poenostavimo. Ne govorim o uboštvu. Sam ne živim v uboštvu in mislim, da povprečni človek, ki veruje v Kristusa, ni poklican k uboštvu. Toda manj lahko zapravimo za obleko, stanovanje, prevoz - veliko poti je, da lahko manj zapravimo zase in povečamo znesek, ki ga lahko delimo z drugimi. Seveda, če denar potem nalagamo v banki, to nič ne pomaga. te pa damo prihranek organizaciji, ki skuša zmanjšati revščino v deželah v razvoju, pa seveda naš denar lahko bolj neposredno pomaga.

Kako naj krajevne Cerkve zaživijo bolj preprosto? Mislim, da je veliko poti. V župniji imamo lahko omaro s "posebnimi stvarmi", kamor lahko spravimo stvari, ki jih potrebujemo samo občasno (kakšno orodje za delo na vrtu ipd.), in kjer si jih vsakdo lahko izposodi po dogovoru. župnijska skupnost se lahko tudi odloči, da bo več razmišljala o tem, kaj pravi Sveto pismo o ubogih in kakšne so potrebe v svetu. To je lahko pomembna tema v skupnosti npr. dve leti. župnijske skupnosti se lahko tudi odločijo, da bodo zunaj Cerkve porabile enako vsoto denarja kot v Cerkvi. želel bi si, da bi vsaka župnijska skupnost, ki nekaj gradi, oblikovala enakovreden sklad, enak vsoti, ki jo uporabijo za cerkveno stavbo. Ta enakovredni sklad bi nato namenili za potrebe evangelizacije in za pravičnost.

Lokacija: