Iz Jezusovega nauka je mogoče sklepati, da moramo prodati vse, kar imamo, razdati svoj denar, zapustiti svoj dom in poklic in živeti v odvisnosti od radodarnosti drugih ljudi, če hočemo biti njegovi učenci (prim. Lk 12,32-34). Ali to Jezus zahteva od vseh svojih učencev? Preden lahko na to odgovorimo, si moramo priti na jasno glede nekaterih drugih dejstev.

Stvari so danes drugačne

Doba, v kateri živimo, je popolnoma drugačna od dobe, v kateri je živel Jezus. Kar zadeva način življenja, živimo pod mnogimi pritiski, ki jih v Palestini v prvem stoletju ni bilo.

Živimo v tako imenovani potrošniški družbi, ki vsakega spodbuja, da izboljša kakovost svojega življenja, s tem da več ima. Reklama nam pripoveduje, da nam bodo stroji, s katerimi si prihranimo delo, olajšali življenje; kozmetika nas bo naredila bolj privlačne; tobak nam bo nekako omogočil dostop do visoke družbe bogatih in lepih. Več denarja, več imetja, spolna privlačnost in finančna varnost pomenijo srečno in izpolnjeno življenje.

Ker se Jezusu ni bilo treba soočati s temi problemi in ker ni živel v potrošniški družbi, kot je naša, se imamo pravico vprašati, ali je njegov nauk o določenem načinu življenja še pomemben. Ali naj celo poskušamo uporabiti njegov nauk iz prvega stoletja za reševanje problemov dvajsetega stoletja?

Nekatere stvari se ne spreminjajo

Čeprav so bile življenjske podrobnosti v Jezusovem času močno drugačne kot v družbi dvajsetega stoletja, je veliko globokih podobnosti. Tako je npr. imela želja po večjem bogastvu in lastnini prav tako globoke korenine v družbi, kot jih ima danes. Morda ni bilo reklame, ki bi se okoriščala s temi glavnimi poželenji, toda človeška lakomnost je že obstajala.

Mnogo težav, s katerimi se sooča sodobna družba, je obstajalo tudi v Jezusovem času. V prvem stoletju sta bili Judeja in Galileja nemirni področji. Bremenili so ju visoki davki, inflacija in nizka produktivnost. Poleg tega je bila Palestina prenaseljena. Tako ne bi smeli misliti, da se danes soočamo s problemi, ki so lastni samo našemu času.

Seveda moramo ob branju Jezusovih besed paziti, da jih ne vzamemo iz miselne zveze s časom, v katerem so bile izgovorjene. Ko pa smo enkrat natančno razumeli, o čem Jezus govori, bomo lahko dojeli njihov pomen za nas danes.

Za vsako ceno ohranjati videz

Kaj je torej Jezus povedal o življenjskem slogu? Temelj Jezusovega oznanila je bila skrb, da ne spremeni samo načina, kako naj se ljudje vedejo, temveč da spremeni to, kar ljudje so. Ko se bo to zgodilo, se bo seveda spremenilo tudi njihovo vedenje. Jezus je v pogovoru z ljudmi pogosto izzival njihove skrite nagibe, da bi jim pokazal, da se morajo spremeniti v svoji notranjosti. Nekoč je neki mož iz množice, ki je hodila za Jezusom, prosil, naj mu Jezus pomaga pri delitvi dediščine. Jezus je takoj odgovoril:

Pazite in varujte se vsake lakomnosti; kajti življenje ni odvisno od premoženja, naj ima kdo še tolikšno bogastvo. (Luka 12,15)

Jezus je bil neusmiljeno odkrit do ljudi, kakršni so bili farizeji, ki so radi razkazovali svojo dobroto. Rekel jim je:

Gorje vam, pismouki in farizeji! Hinavci. Podobni ste pobeljenim grobovom, ki so na zunaj lepi, znotraj pa so polni mrtvaŠkih kosti in vsakršne gnusobe; tako se tudi vi na zunaj kažete poštene, znotraj pa ste polni hinavščine in krivic. (Matej 23,27-28)

Kdo je torej kristjan?

Če Jezus ni nameraval spremeniti samo zunanjega videza ljudi, kaj torej pomeni biti njegov učenec? Danes marsikdo meni, da gre v bistvu le za zunanjo spremembo.

Nekateri mislijo, da je kristjan človek, ki veruje v določene stvari, kot sta Bog in Cerkev. Drugi mislijo, da so kristjani ljudje, ki so do drugih dobri, ki pomagajo v težavah. Kristjani so spoštovanja vredni, pokončni in spodobni državljani - ali pa ljudje, ki se v življenju ne zabavajo in bi radi k temu pripravili tudi druge.

Krščanstvo naj bi razodevalo nekaj različnega, ne samo ob nedeljah, temveč tudi od ponedeljka do sobote. Navadno vsakdanje življenje je okvir, v katerem je treba izoblikovati določeno krščansko držo.

Od znotraj, iz srca, prihajajo ljudem ... vse te hudobije. (Marko 7,21.23)

Medtem ko je očitno, da je nekaj teh pojmovanj napačnih, se zdi, da so druga kar v redu. Mar ni res, da je kristjan človek, ki veruje v Boga in se žrtvuje za druge?

V čem je bistvo?

Gotovo je res, da kristjani verujejo in delajo določene stvari, ki jih drugi ne, toda to še ni popolna slika in niti ne najpomembnejši del slike. Kristjan ni nekdo, ki ravna na določen način ali veruje v določena dejstva. Kristjan je človek, ki je pripravljen pustiti, da ga Jezus Kristus spremeni.

Jezus je prišel klicat tiste, ki so se znašli v stiski in so bili pripravljeni priznati, da nekaj ali nekoga potrebujejo. Farizeji so se nekoč pritoževali Jezusu zaradi njegove navade, da je z zaničevanimi člani družbe. Odgovoril jim je:

Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Nisem prišel k pokori klicat pravičnih, ampak grešnike. (Luka 5,31-32)

Problem je v tem, da številni ljudje kot farizeji nočejo priznati, da so bolni in da potrebujejo Kristusovo pomoč. Skrivamo se za ograjami ponosa in ugleda in mislimo, da smo vsemu sami kos. Kristjani so ljudje, ki so pripravljeni priznati, da niso popolni in da tudi njihovi nagibi niso vedno čisti, in zato pridejo k Jezusu, da jih popolnoma ozdravi.

Nove drže

Tako nas Jezus v prvi vrsti noče narediti ugledne ali spremeniti naše zunanje zadržanje. Ukvarja se s spremembo našega notranjega življenja: naših drž, motivov, želja, občutkov itd. Človek se lahko na zunaj spremeni, ker čuti, da bi se moral, ali pa, da bi drugim pokazal, kako veren je. Če to stori iz tega razloga, mu branje Svetega pisma ne bo prav dosti koristilo. Branje Svetega pisma lahko pomaga le človeku, ki bere zato, ker hoče bolje spoznati Boga.

Dokler se torej naša notranja naravnava in drža ne bosta spremenili, se ne bo spremenilo nič bistvenega. Zato se je Jezus vedno znova vračal k bistvenemu. Vedel je, da sprememba zunanjosti nima nobenega smisla, če ne izvira iz spremembe notranjosti.

Bog kot Oče

Nova razsežnost, ki jo bomo začeli razvijati, ko bo Jezus deloval v nas, je gledanje na Boga kot na našega Očeta: tistega, ki skrbi za vse naše potrebe, in se zanima za vse, kar delamo. Ko začnemo tako gledati na Boga, se osvobodimo današnjega načina gledanja na bogastvo, lastnino, družbeni položaj in varnost. Ker naša sreča ni več popolnoma odvisna od teh stvari, za nas niso več tako bistvenega pomena.

Sin človekov ... j e prišel, da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. (Matej 20,28)

To ne pomeni, da lahko začnemo neodgovorno ravnati z denarjem, temveč, da ga postavimo na pravo mesto na svoji vrednostni lestvici. Morda ga damo nekaj v dobre namene in tako postanemo sredniki po katerih Bog skrbi za druge ljudi. Tudi če vemo, da je Bog naš Oče, smo lahko še vedno zaskrbljeni, če ne dobimo zaposlitve. Toda v tem položaju nismo obupani.

Tako držo je težko ohraniti, posebno, če smo revni in nimamo zaposlitve in če se nam zdi, da se Bog ne zmeni za nas. Toda Jezus je v svojem času izzval celo reveže, naj ne bodo preveč zaskrbljeni zaradi svojih življenjskih okoliščin:

Zato vam pravim: ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš, nebeški Oče živi. Ali niste vi več vredni kot one? (Matej 6,25-26)

Služiti drug drugemu

Druga nova drža, ki jo odkrijemo v Jezusovem življenju, je gledanje na druge ljudi. Sodobno življenje so večkrat prikazovali kot boj za obstanek. Vzgojili so nas, da gledamo v drugih ljudeh bolj tekmece kot bližnje. Jezus pa je ravnal z ljudmi okoli sebe popolnoma drugače. Pri zadnji večerji je vzel posodo z vodo in brisačo in umil noge vsem svojim učencem. Nato jim je rekel:

Če sem vam torej jaz, Gospod in Učitelj, noge umil, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem vam jaz storil. (Janez 13,14-15)

Tako hoja za Jezusom ne pomeni samo, da drugače gledamo na Boga, temveč tudi, da prenovimo razmerje do ljudi. Biti učenec ne more ostati samo zasebna zadeva, ki se tiče le mene in Boga. Če smo kristjani, moramo služiti drug drugemu, tako kot je Jezus služil ljudem v njihovih potrebah.

Naš življenski slog ne bi smel biti le odraz življenja v družbi. Potrebe in neenakosti v svetu nas usmerjajo na neko raven preprostosti, ki je ne obtežuje zmeda sodobnega življenja.

Poštenost do sebe

Jezus je govoril tudi o spremenjenem gledanju nase. Pogosto imamo občutek, da se moramo izkazati pred drugimi, celo pred Bogom. Morda nosimo maske, ki dajejo drugim videz, da smo sposobni, samozavestni in spodobni. Jezus je govoril, da Bog pozna vse naše skrivnosti in slabosti in nas kljub temu ljubi (prim. Lk 16,15). Pred Bogom se ne moremo pretvarjati. Spodbuja nas, da se ne pretvarjajmo pred seboj ali pred drugimi. Jezus je sprejel prijateljstvo in zvestobo svojih prvih učencev, čeprav so bili pri svoji hoji za njim boječi in zadržani. Prav tako sprejema tudi nas kot nepopolne učence. Jezus nas sprejema z vsemi našimi napakami in nas hoče narediti bolj podobne sebi, pripravljene, da se mu damo spremeniti.

Jezusovo življenje je bilo služenje drugim. Hoja za njim ni neki goli veličastni pojem, temveč odprtost za potrebe drugih.

Božja potrpežljivost

Te tri osnovne spremembe: v razmerju do Boga, do drugih ljudi in do sebe, se ne bodo zgodile čez noč. Drže, ki jih imamo sedaj, so se oblikovale dolga leta, in z njihovim spreminjanjem bomo imeli opraviti celo življenje. Bog to ve in je z nami potrpežljiv, ko nam pomaga, da vidimo svoje slabosti in jih premagamo. Toda ne moremo upati, da bomo kdaj ljubili, kakor je ljubil Jezus, dokler Bog ne začne v nas spreminjati teh treh osnovnih naravnanosti.

Lokacija: