Ko je Jezus poklical svoje prve učence, ni hotel, da bi le sedeli in poslušali njegov nauk. Poklical jih je, da napravijo veliko več. Hodili naj bi za njim in živeli, kot je živel on. Če hočemo bolje razumeti, kdo je bil Jezus, in kaj pomeni biti njegov učenec, moramo vedeti, kako je on živel.

Jezus je bil severnjak

Jezus je prišel iz Galileje, ki je bila gosto naseljena in sorazmerno bogata pokrajina. Galileja je bila ponosno neodvisna od Judeje na jugu; v Jezusovem času domovina nacionalističnih odporniških gibanj.

Galilejce so južnjaki gledali sumničavo in z jezo. V njih so videli nezaupljive kmete, ki se ne znajo obnašati in govorijo z nemogočim podeželskim naglasom. V Jezusovem času so poznali reklo: Če hočeš obogateti, pojdi na sever; če hočeš biti moder, pridi na jug. Ta splošni predsodek o Galilejcih do neke mere razloži tudi sovražnost jeruzalemskih oblasti do Jezusa.

Srečanje z Jezusom je spremenilo življenje galilejskih ribičev. Kako bi spremenilo način življenja današnjih ljudi?

Ali je bil Jezus reven?

Čeprav Jezus gotovo ni bil bogat, mu je njegov poklic vaškega tesarja lahko dajal skromen, a stalen zaslužek. Verjetno ni delal sam, temveč je kot današnji obrtniki imel nekaj pomočnikov.

Potujoči učitelj

Kakršnekoli ugodnosti naj je že Jezus imel v Nazaretu, eno je zanesljivo: odpovedal se je varnosti svojega poklica, zapustil dom in postal potujoči učenik brez zagotovljenega dohodka. Življenje na cesti sploh ni bilo lahko. Prilika o usmiljenem Samarijanu kaže, da se je Jezus dobro zavedal nevarnosti potovanja (prim. Lk 10,29-37). Jezus ni skrival težavnosti svojega življenja pred tistimi, ki so hoteli hoditi za njim. Nekoč je rekel nekomu, ki se mu je javil kot kandidat za učenca:

Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil. (Matej 8,20)

Kako so živeli Jezus in učenci?

Jezus in njegovi najbližji učenci so bili glede preživljanja popolnoma odvisni od darov in gostoljubnosti svojih somišljenikov, kot sta bili npr. Marija in Marta iz Betanije. V takratni judovski družbi je bil za rabija in njegove učence to popolnoma zakonit način preživljanja.

Lukov evangelij nam živahno slika Jezusa in njegove učence na poti in pripoveduje, kako so jih ljudje podpirali:

Jezus je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, učil in oznanjal Božje kraljestvo. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žena, ki jih je ozdravil hudih duhov in slabosti: Marija s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, in Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle s svojim premoženjem. (Luka 8,1-3)

Juda Iškarijot je skrbel za denar, s katerim so razpolagali. In čeprav niso bili premožni, se zdi, da so nekaj denarja dajali ubogim. Jezusovi somišljeniki so jim nudili gostoljubnost. Ko je bil Jezus v zadnjem tednu svojega življenja, v Jeruzalemu, je stanoval v hiši Marije in Marte v bližnji Betaniji (prim. Jn 12,1-11).

Čemu so se učenci odpovedali?

Nekoč je prišel k Jezusu bogat mladenič in ga vprašal, kaj naj stori, da doseže večno življenje. Jezus mu je rekel:

Pojdi, prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim, pa boš imel zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj. (Marko 10,21-22)

Ali to pomeni, da morajo vsi, ki želijo hoditi za Jezusom. enako ravnati?

Jezus ni postavljal togih pravil za vse, ki so hoteli hoditi za njim. Toda vedel je, čemu se mora vsak odpovedati, da bi postavil Boga na prvo mesto. Nekaterim je rekel, naj razdajo svoje imetje, drugim, naj zapustijo svoj poklic. Jezus lahko to tudi danes v posebnih okoliščinah še vedno pričakuje. Toda drugi Jezusovi učenci, kot Jožef iz Arimateje, so ostali bogati in Peter in Matej sta še vedno imela hišo.

Treba se je torej odpovedati stvarem, ki posameznika ovirajo, da bi postal pravi učenec. Jezus je povzel svoj odnos do bogastva in imetja takole:

Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer, jih ne uničuje ne molj ne rja in kjer tatovi ne spodkopavajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. (Matej 6,19-21)

S kom se je Jezus družil?

Jezus je bil nenavaden človek v judovski družbi, ker se ni hotel vesti, kot so ljudje mislili, da se mora vesti rabi. Medtem ko je bil sposoben pogovarjati se s pismouki v templju o podrobnostih postave (prim. Mt 8,19; 12,38), je delal tudi nezaslišane stvari: govoril je z javnimi grešnicami (prim. Lk 7,36-50), jedel s pokvarjenimi izterjevalci davkov (prim. Lk 5,27-32) in se pogosto družil s tistimi, ki so v družbi veljali za izobčence.

Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi? (Marko 8,36)

Jezus je imel čas za vsakega človeka, posebej pa za pozabljene in zanemarjene, in ni dovolil, da bi splošno sprejete navade ovirale resnične človekove potrebe. Prav tako pa ga ni bilo strah, da bi ga videli z bogataši, in pogosto je sprejel gostoljubnost in prijateljstvo farizejev in drugih oblastnikov (prim. Lk7,36).

Jezusov življenjski slog

Jezus je vzbujal pozornost, in na drugi strani nasprotovanje, ne samo zaradi svojega radikalno različnega nauka, temveč zaradi svojega radikalno različnega življenja. Lahko je zahteval od svojih učencev, da niso odvisni od imetja, ker je bil tudi sam neodvisen. Jezus nam je živ zgled uresničenja lastnega nauka.

NAJVEČJA BOLEČINA

Jean Vanier je v Franciji ustanovil skupnost, ki se imenuje L''Arc (Ladja). V tej skupnosti živijo duševno prizadeti ljudje skupaj z duševno zdravimi kot enaki med enakimi in ne kot izvržek družbe.Jean Vanier je prepričan, da imajo duševno prizadeti mnogo darov, ki jih lahko delijo z ljudmi okoli sebe, in da niso najbolj prizadeti ljudje v družbi:

Največja nesreča ni v tem, da je človek prizadet. Včeraj sem govoril z ženo, ki je slepa, predstojnico samostana, zelo lepo. Vedno znova me preseneti, kako lahko slepi ljudje včasih zelo jasno vidijo v notranjost. Tragedija ni v tem, da je neko dekle slepo - to niti ni tako hudo. Hudo je, če srce, ki je ustvarjeno za ljubezen, ne ljubi, ampak si drugega podreja. Vse vojne in katastrofe in trpljenje na svetu izvirajo iz neusmiljenosti srca, iz sebičnosti.

Trpljenja teh naših ljudi tukaj niso povzročili encefalitis ali meningitis ali dejstvo, da je njihova mati imela rdečke ali da je prišlo do poškodbe pred porodom. Najhujše je dejstvo, da so zavrženi. Največje zlo je, če nekoga zavržemo. Je še večje od stanja biti zavržen, ker kaže strašno bolezen srca.

Mislim, da je pomembno za nas vse, da se vprašamo, za kaj sem poklican danes? V položaju, v kakršnem sem? Kdo so ljudje, ki jih zavračam in se ne zmenim zanje? In kako lahko malo bolj odprem svoje srce? Niti ne gre za to, da bi se spraševal, v katerem projektu lahko sodelujem, to ni najpoŹmembnejše. Bolj važno je vprašanje, kako se lahko danes doma, v svoji mali skupnosti, v družinskem življenju odprem človeku, ki ga je družba zavrgla?

Lokacija: