Andrej Pirš FSO Češčenje Srca Jezusovega Cistercijanska opatija Stična

V sestavku o prazniku Srca Jezusovega prof. dr. Strle takole utemeljuje potrebnost češčenja za naš čas: Češčenje Srca Jezusovega je pomembno še posebno zato, ker nam že samo po sebi živo kliče dve stvari, ki sta nam danes gotovo zelo potrebni: 1. prvenstvo ljubezni v nasprotju z duhom oholega, pretiranega razumarstva, sebičnosti in uživaštva; 2. prvenstvo prisrčnega notranjega življenja v nasprotju z golim formalizmom, ki se rad prikrade npr. tudi v obhajanje liturgije in v apostolsko dejavnost, ki zaradi pozunanjenosti in pomanjkanja pravega duha sploh neha biti resnično apostolska. €“ Dalje to češčenje vzbuja in ohranja v kristjanih dvoje pomembnih razpoloženj, ki ju danes še posebno primanjkuje: 1. trdno zaupanje v vsezveličavno božjo voljo in v ljubeče vodstvo božje previdnosti tudi sredi najbolj črne noči, ki okoli nas in tudi v nas samih kdaj nastane €“ v nasprotju s pogubno malodušnostjo in obupanostjo nad vrednostjo ter smislom življenja; 2. duha prostovoljne spokornosti in možatega zadoščevanja za svoje lastne slabosti in za grehe drugih, duha tiste spokornosti, ki nam daje dragoceno notranjo svobodo v odnosu do dobrin in ljudi v okolju, v katerem živimo.

Nato prof. Strle opozori, da je češčenje Srca Jezusovega aktualno za naš čas še posebno zato, ker nam odkriva pravi pogled na greh. Takole piše: Danes mnogi ugotavljajo, da se je močno izgubil čut za Boga in njegovo svetost. Z druge strani pa se današnji človek mnogokrat čuti kakor brez moči nasproti temnim silam, ki prodirajo iz okolja ali pa iz globin lastne podzavesti, in se jim brez odpora fatalistično vdaja, češ da je takšen odpor nekaj popolnoma brezupnega. Kdor se spet in spet zazre v Srce učlovečenega Boga, prebodeno zaradi grehov človeštva, bo čutil, da greh ni malenkost, marveč strahotna realnost, in da je treba krščansko življenje jemati z vso resnobo in odgovornostjo zase in za druge. Z druge strani pa mu bo ravno češčenje Srca Jezusovega posebno izrazito klicalo v spomin, da je Bog ljubezen, in vedno znova prebujalo zavest, da je sleherno zlo v svoji korenini že premagano in da more biti ozdravljena tudi največja pokvarjenost, da je še rešitev, dokler človek ni prestopil praga smrti. Skratka: češčenje Srca Jezusovega nas uči nečesa, kar je za življenje silno pomembno: realizma greha in še bolj realizma odrešenja, realizma božje ljubezni.

Že leta 1974 je zapisal: Morda bom še ob umiranju začutil strah pred Bogom, ki je Ljubezen. Toda trdno upam, da mi bo tudi tedaj podeljena milost €“ nezaslužen dar €“ da se bom naslonil na Srce Jezusa iz Nazareta, ki je trepetal v smrtnem strahu na Oljski gori, in bom mogel skupaj z njim reči: 'Dopolnjeno je! Aleluja!'

Ta naravnanost na Srce Jezusovo ga je duhovno povezala tudi z duhovno družino Delo, katere član je postal med drugim prav na osnovi tiste notranje usmeritve, ki jo je v odnosu do Srca Jezusovega sam že dolgo gojil.

Mirno moremo reči, da je bil pokojni prof. Strle eden tistih, ki je okrožnico Pija XII. ne le poznal, ampak jo je z vsem notranjim žarom tudi živel in, če je bilo potrebno, tudi neustrašno branil.