Andrej Pirš FSO Češčenje Srca Jezusovega Cistercijanska opatija Stična

Profesor dr. Anton Strle je bil tisti, ki je korenito popravil prvi prevod okrožnice Pija XII. o Srcu Jezusovem, napisal obširen uvod in vse skupaj pripravil za tisk, tako da so slovenski bogoslovci lahko leta 1958 celotno besedilo izdali v ciklostilni izdaji kot pomožna skripta za dogmatiko. To delo je prof. Strle opravil kot župnijski upravitelj v Planini pri Rakeku, kjer je že pred izidom okrožnice gojil prisrčno češčenje Srca Jezusovega. Tako je v župnijsko kroniko napisal: Važno je gotovo to, da ne smem držati rok navzkriž, marveč moliti, moliti, izčiščevati se €“ da vsaj nekoliko napravim zadoščevanja božjemu Srcu, ki ga žali tudi planinska župnija. Drugače se bom težko zagovarjal pred Sodnikom vrhovnega sodišča nebes in zemlje, čeprav nisem pravi župni upravitelj, marveč samo njegov pomočnik €“ brez dekreta. Ob koncu leta 1953 pa: Jutri je prvi petek €“ Srce Jezusovo, trpeče, a zmagovito, rešilno znamenje v viharnih časih, ko je potrebno človeški slabosti še bližje rešilno znamenje €“ brezmadežno, usmiljeno, materinsko Marijino Srce. Dvignite glave, odrešenje se približuje: spet je tu novo leto odrešenja. Amen! Leta 1957 zasledimo v župnijski kroniki naslednji Strletov zapis: Od 28. 6. €“ 30. 6. je bila tridnevnica kot priprava na prvo sv. obhajilo. Govori zjutraj in zvečer. Bolj majhna udeležba. Vodil p. Janko Koncilja SJ. Govoril vseskozi o Srcu Jezusovem in kako mora biti naše življenje združeno z Njegovo daritvijo. Spovedal nekaj nad 150 oseb. Prvoobhajilna slovesnost je bila kar lepa: 17 prvoobhajancev, ki so bili sicer bolj na hitro, a duhovno z ozirom na razmere še kar precej pripravljeni. Bila je 30. 6. ob 7. uri zjutraj.

V času svojega dušnopastirskega delovanja v Planini pri Rakeku je bil prof. Strle zelo povezan z župnikom Vojkom Seljakom, ki je tedaj oskrboval bližnji župniji Unec in Rakek. Gospod Seljak mi je pripovedoval, kako mu je prof. Strle prišel za prvi petek vedno pomagat spovedovat. Ob neki priliki je bilo še posebno slabo vreme. Župnik Seljak je bil prepričan, da Strleta gotovo ne bo. Zelo se je začudil, ko je prišel in mu to tudi omenil. Strle pa mu je samo odgovoril: Se razume, da sem prišel spovedovat, saj je vendar prvi petek.

Ko je Strle kot profesor stanoval na Teološki fakulteti, je imel v svoji delovni sobi sliko Srca Jezusovega in ob tej sliki se je človeku zaustavilo oko, ko je vstopil v njegovo sobo. Med pogovorom se je večkrat zazrl prav v to podobo, še posebno, kadar je šlo za kakšne pomembne stvari. Pred to sliko je kleče vsak dan molil Angelovo češčenje in pogostoma je usmeril tudi čez dan pogled nanjo.

Prof. Strle si je ob pogostih premišljevanjih popolnoma prisvojil vsebino okrožnice Haurietis aquas. O Srcu Jezusovem je z globokim notranjim prepričanjem predaval študentom tudi v burnih letih po koncilu, ko so mnogi to pobožnost opustili in so se nekateri iz nje celo norčevali. Sam je kot teolog ostal brezpogojno zvest načelom, ki jih je glede češčenja Srca Jezusovega podal Pij XII., in pričeval o njih z govorjeno in tiskano besedo, v predavalnici in v cerkvi pri pridigah. Obsežno je pisal o pobožnosti do Srca Jezusovega v svojih skriptih o kristologiji in soteriologiji (odrešenju), povzel in v zaokroženi celoti je isto podal v razlagi praznika Srca Jezusovega v zbirki Leto svetnikov. Vedno znova si je iz tuje literature izpisoval, kar je zasledil pomembnega napisanega o Srcu Jezusovem. Na enem od številnih listkov, ki jih je imel shranjene po abecedi, je verjetno kot osnutek za pridigo zapisal: Češčenje Srca Jezusovega ni samo za ženske osebe, marveč tudi za moške. Nagiblje nas k notranji plemenitosti, k požrtvovalnosti in obenem k nepremagljivemu zaupanju. Sin, hči, daj mi svoje srce! S tem zadnjim vzklikom je želel prof. Strle povedati, naj darujemo Srcu Jezusovemu svoje srce.

Ob koncu razlage praznika Srca Jezusovega za Leto svetnikov je prof. Strle zapisal: Brez števila kristjanov je, ki jim je ravno pobožnost do Srca Jezusovega večkrat pomagala do junaške vztrajnosti v dobrem, do pogumnega prenašanja najhujšega trpljenja, do velikih dejanj v delu za božje kraljestvo.