Preskoči na vsebino


Bodite sveti

p. Anton Nadrah OCist Vrtnice za leto 2001 (Cistercijanska opatija, Stična 2001) V šoli najsvetejših Src - št. 2; Urednik zbirke p. Anton Nadrah Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Svetega pisma Slovenskega standardnega prevoda (SSP). Copyright Š Društvo Svetopisemska družba Slovenije 1996, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Spremna beseda

Bodite sveti, ker sem jaz svet! To naročilo je Bog dal Izraelcem že v stari zavezi (3 Mz 11,44). V novi zavezi ga je sveti Peter ponovil: Bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: 'Bodite sveti, ker sem jaz svet' (1 Pt 15s). To je božja volja, vaše posvečenje (1 Tes 4,3), je učil sv. Pavel.

Za kristjana je normalno, da hodi za Kristusom in ga posnema v njegovi svetosti. Prav tako, da se ravna po njegovem navodilu: Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5,48).

Drugi vatikanski cerkveni zbor je v posebnem poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi naglasil, da smo vsi poklicani k svetosti. To je čudovit program! Postati svet je v nekem smislu isto kakor postati deležen notranjega življenja Boga samega.

Knjižica, ki jo imate v rokah, je razdeljena na trideset enot, da jo morete uporabljati kot vrtnice v mesecu juniju: v cerkvi in doma. Lahko pa se boste vanjo poglabljali ob katerem koli času, na primer ob pripravi na izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Enote so kratke in zgoščene, zato bo prav, da bomo ob njih nekaj časa tiho premišljevali in na koncu dodali litanije Srca Jezusovega.

Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu

1. Bog nas neizmerno ljubi

Mati Terezija iz Kalkute, ustanoviteljica misijonark ljubezni, je pripovedovala o svojem srečanju z gobavci: €œNa tisoče gobavcev imamo. Tako so veličastni, tako so čudoviti v svoji iznakaženosti. Vsako leto jim v Kalkuti priredimo božično razvedrilo. Pretekli božič sem prišla k njim in jim razložila, da je njihova bolezen božji dar, da jih Bog posebno ljubi, da so mu zelo dragi in da njihova bolezen ni greh.

Starejši mož, popolnoma iznakažen, se mi je skušal približati in mi je rekel: 'Ponovite to še enkrat. Dobro mi je delo. Do sedaj sem vedno poslušal, da nas nihče nima rad. Čudovito je vedeti, da nas ima Bog rad. Prosim, ponovite to!'€

Bog nas neizmerno ljubi. Ta resnica je najpomembnejše spoznanje v našem življenju. Mnogo pomembnejše od tistih spoznanj, ki jih dobimo v šoli. Svetniki so postali sveti, ker jih je ta resnica popolnoma prevzela. Mala Terezija je v svoji priljubljeni knjigi Povest duše zapisala: €œJezus, kako bi mogla kdaj z besedami izraziti nežno ljubezen, s katero vodiš mojo malo dušo?€

Sv. Katarina Sienska se je v knjigi Pogovor o božji previdnosti takole pogovarjala z Bogom: €œZakaj si človeka povzdignil k takšnemu dostojanstvu? Zaradi nepojmljive ljubezni. O brezno ljubezni! Kako naj ne bi počilo srce, ko vidi, kako visokost sestopa k naši nizkosti, kakršna je nizkost človeške narave? In vzrok za to? Ljubezen.€

Bog nas je v svoji ljubezni tako zelo obdaroval in se nam vedno znova daje. Temeljni dar, ki smo ga od Boga prejeli, smo mi sami. V nas je združenih mnogo božjih darov: neumrljiva duša, razum, svobodna volja, zmožnost čustvovanja in spominjanja, telo s svojimi močmi, zdravje. Vsi smo izšli iz božje roke. Vsak od nas je sad njegove ljubezni. Bog je vsakega želel imeti. Pri njem ni nezaželenih otrok.

Vse, kar nas obdaja, je dar božje ljubezni za nas. Svetniki so videli v vsaki cvetlici, travi, ptici poseben božji dar, posebno božjo pozornost. Zadaj za vsemi stvarmi je Stvarnik, ki nas ljubi in s stvarmi razodeva svojo ljubezen do nas. Neizmernost in moč stvarstva, njegova lepota, raznovrstnost in harmonija nam govorijo: Bog nam s svojo ljubeznijo služi.

Največji dar, ki nam ga Bog daje, je on sam. Podaril se nam je z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem svojega Sina ter s prihodom Svetega Duha. Učlovečeni in na križ pribiti Božji Sin je najbolj čudovito in hkrati nedoumljivo dejanje božje ljubezni do nas. Ko nam je nebeški Oče daroval Sina in po njem poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost in dobrota.

Bog skrbi za vsakega posebej. Vsakega pozna v srce. Psalmist je zapisal: €œZares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna€ (Ps 139,13s).

2. Sveto pismo - knjiga o božji ljubezni do nas

Človekovo srce je ustvarjeno za ljubezen. Zato se more zadovoljiti le s takim Bogom, ki ljubi, ki je ljubezen. Res ga Sveto pismo tako predstavlja (prim. 1 Jn 4,8.16). On je naš najboljši Oče, naš največji prijatelj, naše vse. Ljubi nas neskončno bolj, kakor more najboljša človeška mati ljubiti svojega otroka. To je Bog sam povedal in dokazal na svojem učlovečenem in na križu razpetem Sinu. Božji Sin se nam je iz ljubezni osebno približal do Otroka, do Zavrženca na križu, do podobe kruha in vina, do lačnega in žejnega, do tujca in nagega, do bolnika in zapornika (prim. Mt 25,31-45).

Ljubeče božje delovanje kažejo že prve strani Svetega pisma, kjer je govor o stvarjenju sveta in človeka. Ko je Bog vse ustvaril, uredil in obilno obdaroval, se je tega veselil. €œBog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro€ (1 Mz 1,31).

Ko Sveto pismo, ta najpomembnejša knjiga sveta, govori o božji ljubezni do nas, misli na posebno božjo naklonjenost, ki je izražena na zelo različne načine. V Stari zavezi se razodeva v odnosu do izvoljenega ljudstva, v Novi zavezi pa doseže svoj vrh v Jezusu Kristusu, v njegovi velikonočni skrivnosti, in v izlitju Svetega Duha na binkoštni praznik.

Sveto pismo o božji ljubezni do nas in o naši ljubezni do Boga in do bližnjega govori zelo pogosto. Mogli bi reči, da je tisti posameznik ali skupnost, ki živi v nesebični ljubezni, uresničen evangelij. Kaj je prava ljubezen, se moramo naučiti predvsem pri Jezusu in v njegovem veselem oznanilu, kakor ga razodevajo novozavezni spisi. Jezus in apostoli so od začetka naglašali pomen nesebične ljubezni.

Božji Sin je iz ljubezni do nas postal človeški otrok. Apostol Janez je zapisal: €œBožja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem €“ ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe€ (1 Jn 4,9s). €œPoglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo€ (1 Jn 3,1).

Apostol Janez, ki je najgloblje prodrl v skrivnost božje ljubezni, je dvakrat zapisal: €œBog je ljubezen€ (1 Jn 4,8.16). Kdor ljubi z božjo ljubeznijo, ima v sebi Boga, ki je ljubezen: €œMi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem€ (1 Jn 4,16).

VĂŠliki sv. Avguštin je o teh besedah apostola Janeza zapisal: €œKako hitro poveš: Bog je ljubezen! Da, tri besede: če šteješ, je en sam stavek; a če tehtaš, ima silno težo! Bog je ljubezen. Kdor je v ljubezni, je v Bogu in Bog v njem. Imej svoje stanovanje v Bogu, in daj, da bo Bog stanoval v tebi; bodi v Bogu in Bog bo v tebi. Bog ostane v tebi, da te drži v sebi; in ti ostani v Bogu, da ne padeš."

3. Simbol srca

O človeškem srcu govorijo Sveto pismo Stare in Nove zaveze, mistiki, pesniki in pisatelji ter ljudje v vsakdanjem pogovoru. Srce je središče življenja in dejavnosti, jedro človekove osebnosti ter sedež njegove ljubezni. Človek brez srca je človek brez ljubezni. Srce je več kakor človekov razum, volja in čustvo. Srce je simbol ljubezni.

Človek je takšen, kakršno je njegovo srce. V srcu prebiva Sveti Duh (prim. Gal 4,6). Od našega srca bo odvisno tudi gledanje Boga po naši smrti, saj nas Jezus v blagru uči: €œBlagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali€ (Mt 5,8). Ko molimo, povzdigujemo k Bogu svoje srce.

V srcu nastajajo naše misli, želje, načrti. Tudi naši grehi. Kakršne so naše prostovoljne misli, želje, sklepi in predstave, takšne bodo naše besede, takšna bodo tudi naša dejanja. Takšni bomo kot ljudje in kristjani. Če se hočemo poboljšati, mora priti do spreobrnjenja našega srca, naše notranjosti. Na znotraj se moramo odvrniti od zla in se okleniti dobrega, Boga.

Bog je po preroku Ezekijelu obljubil:

€œOdstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce, da se bodo ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. Moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog€ (Ezk 11, 19s).

Govorimo tudi o presvetem Srcu Jezusovem. Povabljeni smo, da se mu posvetimo. Tu je središče njegove ljubezni do Boga in do vsakega človeka. On ima srce za nas. Tudi za nebeškega Očeta moremo reči, da ima srce za nas ljudi, ker nas neizmerno ljubi.

Ljubezen ni isto kakor čustvo ljubezni, ki je dostikrat kratkotrajno in muhasto. Vendar s pomočjo čustva Boga in bližnjega ljubimo z večjim žarom. Veselje je povezano z ljubeznijo. Že pristna človeška ljubezen je vir veselja. Tembolj je vir veselja ljubezen med človekom in Bogom.

Tomaž Kempčan, znani duhovni pisatelj iz 15. stoletja, je v knjigi Hoja za Kristusom položil Bogu v usta tele besede:

€œSin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučĂŠn v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju.€

Čeprav ni nobenih čustev ali so ta celo ljubezni nasprotna, moremo ljubiti z božjo ljubeznijo. Seveda se moramo pri tem večkrat prisiliti z voljo. To je potrebno zlasti pri ljubezni do sovražnikov, ko se nam čustva običajno zelo upirajo in so nam le z duhovnim bojem pokorna.

4. Jezus nas ljubi s človeškim srcem

Božja ljubezen je tako čudovita zato, ker nas je Bog ljubil, ko smo bili še grešniki: €œKajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. TežkĂł namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki€ (Rim 5,6-8).

Ljubezen daje smisel vsemu Jezusovemu delovanju, še posebej njegovemu trpljenju. Jezus je na križu razodel svojo največjo ljubezen do nas. O tem pričajo njegove prebodene roke in noge ter odprta srčna stran. O tem govori trnova krona in toliko ran po vsem njegovem telesu. Odprto Jezusovo Srce je razodetje nedoumljive božje ljubezni.

Apostol Janez je zapisal: €œKer je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je tem izkazal ljubezen do konca€ (Jn 13,1): umil jim je noge, postavil je mašno daritev, jih posvetil v duhovnike in jim podelil prvo sveto obhajilo; zanje je sprejel krivično obsodbo na smrt, bičanje, kronanje s trnjem in križanje. Tako jih je ljubil na najvišji možni način. Posebno znamenje Jezusove ljubezni do nas je bila izročitev nove zapovedi. Ko je bil povzdignjen z zemlje, nas je začel pritegovati k sebi, kakor je obljubil (prim. Jn 12,32).

Jezus je z vsem svojim življenjem in trpljenjem razodeval Očetovo ljubezen do nas. Jezusova ljubezen do nas je enaka Očetovi ljubezni do Jezusa: €œKakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil€ (Jn 15,9).

Poglejmo sv. Bernarda: €œNi večjega dokaza za božjo usmiljeno ljubezen, kakor je njegovo učlovečenje, ko si je privzel našo lastno revščino. 'Gospod, kaj je človek, da skrbiš zanj in se ga spominjaš?' Iz tega naj človek spozna, kako Bog skrbi zanj. Naj ve, kaj Bog misli o njem, in kaj čuti do njega. Človek, ne vprašuj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj trpi on. Iz tega, kar je on prestal zate, spoznaj, kako te ceni. Razumel boš njegovo dobrotljivost po njegovi ljubezni do ljudi. Kakor je v učlovečenju postal majhen, tako je postal velik v dobrotljivosti. Toliko mi je dražji, kolikor bolj se je ponižal zame. Apostol pravi: 'Razodela se je dobrotljivost in ljudomilost Boga našega Odrešenika.' Velika je božja dobrotljivost, velika njegova ljubezen do ljudi. Največji dokaz svoje dobrotljivosti pa je gotovo Bog dal, ko je združil božanstvo s človeško naravo v osebi, ki ji je dal ime Jezus.€

Kristjani smo povabljeni, da se posvetimo in izročimo presvetemu Jezusovemu Srcu, in sicer po Marijinem brezmadežnem Srcu. Jezus in njegova Mati nas hočeta pripeljati k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in bližnjega oddaljilo. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Treba se jima je z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva.

5. Bog nas ljubi kakor oče in mati

Mati Terezija je povedala: €œPred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: 'Bog me ljubi.' Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: 'Želim, da ste še za druge božja ljubezen, kakor ste bile zame.'€

Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni. V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: €œOče naš, ki si v nebesih€ (Mt 6,9). Kristjani smo božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).

Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: €œOče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga€ (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro.

Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili božjo ljubezen. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:

€œKo je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efrajima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti€ (Oz 11,1-4).

Seveda je božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: €œMar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal€ (Iz 49,15s).

Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba. Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da €œje božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan€ (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).

6. Bog ljubi prav vsakega človeka

Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor šest milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, božjega delovanja ne razumemo.

Mera božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri božji ljubezni za skrivnost svobodne božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu

Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: €œDolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja. Čudila sem se, ko sem premišljevala, s kako izrednimi dokazi svoje ljubezni je Bog obsipal celo velike grešnike: svetega Pavla, svetega Avguština, sveto Magdaleno in toliko drugih, ki jih je Bog tako rekoč prisilil, da so sprejeli njegovo milost. Premišljevala sem o življenju svetnikov. A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti. Vpraševala pa sem se zopet, kako to, da umrje v poganskih deželah toliko ubogih ljudi, ne da bi bili kdaj slišali kako besedico o pravem Bogu.

Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic.

Prav tako je tudi v živem božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo božjo voljo.€

7. Bog ljubi grešnike z usmiljeno ljubeznijo

Božje usmiljenje do nas grešnikov lepo razodevajo Jezusove prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu (Lk 15). Presenetljivo je, kako veliko veselje povzroči v nebesih vsak grešnik, ki se spreobrne. Dobro je, da to vemo. Tako se bomo bolj potrudili za svoje spreobrnjenje.

Jezus je dobri pastir, ki z usmiljeno ljubeznijo išče stoto, izgubljeno ovco, dokler je ne najde. €œIn ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.' Povem vam: Prav takĂł bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja€ (Lk 15,5-7).

V priliki o izgubljeni drahmi Jezus govori o ženi, ki ima deset drahem. Ko eno izgubi, jo €œskrbno išče, dokler je ne najde. In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' Povem vam: Prav tĂĄko veselje bo vpričo božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne€ (Lk 15,8-10).

V priliki o izgubljenem sinu je oče, ki predstavlja nebeškega Očeta, pojasnil starejšemu sinu, ki ni mogel razumeti očetove naklonjenosti do mlajšega sina, ki se je skesan vrnil domov: €œPoveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden€ (Lk 15,32).

Jezusu so njegovi nasprotniki očitali, da je €œprijatelj cestninarjev in grešnikov€ (Mt 11,19; Lk 7,34), ker je bil pri mizi skupaj z grešniki. S tem jim je pokazal svojo usmiljeno ljubezen. Ta nezaslužena in zanje presenetljiva ljubezen jih je vodila k spreobrnjenju.

Apostol Peter je Gospoda trikrat zatajil. Gospod se je z usmiljeno in nezasluženo ljubeznijo ozrl na Petra. Nič ni bilo očitanja, nič karanja v Gospodovem pogledu. Peter je šel ven in se v očiščujočem kesanju bridko zjokal (prim. Mt 26,75). Kako čudovito je Jezusovo usmiljenje do javne grešnice, desnega razbojnika in nevernega apostola Tomaža!

Mala Terezija je v Povesti duše izpovedala: €œDa, čutim, tudi če bi imela na vesti vse grehe, ki jih je mogoče zagrešiti, bi se s srcem, strtim od kesanja, vrgla Jezusu v naročje, ker vem, kako ljubi izgubljenega sina, ki se vrne k njemu.€

Božjo usmiljenost je Mala Terezija slavila takole: €œMeni je izkazal svojo neskončno usmiljenost. Skozi to lečo gledam vse njegove druge lastnosti. Vse se mi zdijo odete v ljubezen, tudi pravičnost: ta še bolj kakor katera druga.€

Dva meseca in pol pred svojo smrtjo je dala ista svetnica materi Agnezi Jezusovi navodilo, kaj bi še rada povedala v svoji Povesti duše: €œTo povejte, mati, da bi imela vedno isto zaupanje, tudi če bi storila vse zločine, ki so sploh možni. Čutila bi, da bi bila vsa ta množica grehov kakor kaplja vode na žarečo žerjavico.€

8. Bog nas ljubi tudi v trpljenju

Marsikdo se sprašuje: Zakaj toliko bolečin, solza in obupa? Zakaj toliko nedolžnih trpi? Zakaj je toliko naravnih nesreč, neozdravljivih bolezni, krivic? Zakaj Bog vse to dopusti? Človek težko razume, da zato, ker nas ljubi.

Bog je vedno ljubezen. Človeka je ustvaril takšnega, da je sposoben ljubiti Boga in vsakega človeka. Da človek more ljubiti, mora biti svoboden. Zato je Bog človeku podaril svobodno voljo. Človek se mora svobodno odločiti za ljubezen. K človekovi svobodi pa spada tudi to, da se more odločiti za dejanje, ki je ljubezni ravno nasprotno. To dejanje običajno prinaša trpljenje. Za to trpljenje ni odgovoren Bog, ampak človek. Človek, ki premalo skrbi za svoje zdravje, je kriv za različne bolezni. Pijan šofer, ki povozi človeka, je sam kriv za smrt in nastalo trpljenje sorodnikov. Tudi za marsikatero naravno katastrofo je človek sam kriv, ker se do okolja ne obnaša tako, kakor bi bilo treba. Povzročitelj je človek in ne Bog.

Ker je svoboda tako velika vrednota in je nujno povezana z ljubeznijo, Bog pusti človeku svobodo, čeprav ve, da jo bo ta zlorabil in bo sebi in drugim povzročil trpljenje. Oče je v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu pustil, da je sin odpotoval v daljno deželo in tam €œz razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje€ (Lk 15,13). Ko ga je zadelo trpljenje zaradi lakote in osamljenosti, je šel vase in se skesan vrnil k svojemu očetu.

Človek ne ve, kaj je zanj dobro. Edino Bog ve, kaj je za nas z vidika večnosti najboljše. Treba je, da Bogu kot svojemu duhovnemu zdravniku popolnoma zaupamo. Verovati moramos, da nas ljubi tudi takrat, ko nas zadene trpljenje. Hoče nam v trpljenju pomagati. Treba je, da se z zaupanjem obračamo nanj. Sv. Maksimilijan Kolbe je dejal: €œZunanje in notranje težave prihajajo zato, da nas posvetijo.€ Večkrat nas šele različne preizkušnje pripeljejo k spoznanju Boga in njegove ljubezni.

Sv. Pavel, ki je veliko trpel po nedolžnem, je globoko doumel pomen in smisel trpljenja. Zapisal je: Za Kristusa €œprenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli rešitev, ki prihaja od Kristusa Jezusa, v večno slavo. Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali€ (2 Tim 2,9-12).

Po vsakem trpljenju naših bližnjih nas kliče Bog: Pridi in pomagaj! Lajšaj trpljenje, briši solze, prinašaj veselje in tolažbo!

Mnoge nesreče so učinek narave, ki je prizadeta zaradi izvirnega greha in osebnih grehov, hkrati pa jih Bog dopušča iz ljubezni do človeka. Da gre pri tem za posebno božjo ljubezen, dostikrat ne spoznamo takoj. V marsikaterem primeru bomo to spoznali šele tedaj, ko bomo prestopili prag večnosti. Vsekakor je treba gledati z vidika večnosti. Ko bomo onstran smrti, bomo na trpljenje gledali drugače, kakor gledamo zdaj, ko smo še tujci in popotniki.

9. Svetniki in duhovni pisatelji o krščanski ljubezni

Ljubezen do Boga in do bližnjega je zelo navzoča pri vseh svetnikih. Brez heroične stopnje ljubezni Cerkev nikogar ne razglasi za svetnika.

Že sv. Klemen I., papež iz prvih časov krščanstva, je zelo slavil ljubezen: €œLjubezen nas druži z Bogom, 'ljubezen pokrije množico grehov,' ljubezen vse prenese, vse potrpi; v ljubezni ni nizkotnih misli, ne prevzetnih; ljubezen ne pozna razkola, ljubezen se ne upira, ljubezen dela vse v slogi. V ljubezni so postali vsi božji izvoljenci popolni, brez ljubezni ni Bogu nič všeč. V ljubezni nas je priklenil Bog nase; zaradi ljubezni, ki jo je imel do nas, je po božji volji dal za nas svojo kri Jezus Kristus, naš Gospod, in svoje telo za naše telo in svojo dušo za naše duše. Vidite, predragi, kako je ljubezen nekaj velikega in čudovitega, tako ne more njene popolnosti nihče razložiti! Kdo je zmožen, da je v njej, razen tistega, ki ga ima Bog za vrednega? Molimo torej in prosimo njegovo usmiljenost, da bi živeli v ljubezni brez človeške pristranosti, brez graje.€

€œLjubezen ni ljubljena!€ je vzklikal sv. Frančišek Asiški. Cerkvena učiteljica sv. Katarina Sienska je govorila o €œognju ljubezni€. V delu Pogovor o božji previdnosti je zapisala: €œLjubezen je luč, ki prežene vsako temo, odstranja nevednost in prežema vse dobro in dobremu namenjena sredstva. Je modra in se ne da motiti, ima nepremagljivo moč. Je vzdržna do konca in se spušča iz nebes na zemljo.€

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: €œRes velik je, kdor ima veliko ljubezen.€

€œLjubezen, to je velika reč, zares veliko dobro, ki sama dela lahko, kar je težko, in, kar je neenako, enako prenaša. Ljubezen nosi težo brez težave in, kar je grenko, dela sladko in prijetno. Nič slajšega ni od ljubezni, močnejšega nič; nič višjega, nič širšega, nič prijetnejšega, nič popolnejšega, nič boljšega v nebesih in na zemlji; zakaj iz Boga se je rodila in le v Bogu nad vsemi stvarmi more počĂti.€

€œLjubezen mnogokrat ne vĂŠ mere, marveč gorĂ čez vso mero. Ljubezen ne čuti teže, se ne meni za trud; rada bi več storila, kakor more; ne opravičuje se z nemogočim, ker misli, da vse more in sme.€

Zelo prisrčno izraža svojo ljubezen do Boga sv. Janez Marija Vianney: €œLjubim te, moj Bog, in moje edino hrepenenje je, da bi te ljubil do zadnjega diha svojega življenja. Ljubim te, moj neskončno ljubeznivi Bog, in raje bi umrl v tej ljubezni, kakor da bi živel, ne da bi te ljubil. Ljubim te, Gospod, in prosim te le za eno milost, da bi te večno ljubil€Ś Moj Bog, če moj jezik ne more vsak trenutek govoriti, da te ljubim, hočem, da bi moje srce to ponavljalo ob vsakem mojem dihu.€

10. Mati in kraljica vseh kreposti

Apostol Pavel uči, da je med krepostmi ljubezen največja in da ne bo nikoli minila: €œZa zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Prizadevajte si za ljubezen€ (1 Kor 13,13-14,1). €œLjubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo€ (1 Kor 13,8).

Recimo, da bi kdo kar naprej molil in se postil ter delal različne druge spokorne vaje, a bi tega ne počel iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Pri Bogu bi bilo to brez vrednosti. Vse to dobi veliko vrednost, če je narejeno iz ljubezni.

Različne kreposti pomagajo človeku, da postane pošten in dober človek. Same, brez ljubezni, pa ga ne morejo privesti do prijateljstva z Bogom in do večnega življenja. Celo za vero in upanje velja, da se z njima naše zedinjenje z Bogom le začne, dopolni pa se le z ljubeznijo. Ljubezen daje vsemu življenje in rodovitnost. Brez podarjene božje kreposti ljubezni ne moremo postati božji otroci in božji prijatelji.

Ljubezen je pred željo in veseljem. Ničesar ne želimo in se tega ne veselimo, če tega prej ne ljubimo. Prav tako upamo samo na tisto dobrino, ki jo že prej ljubimo. Tako velja za vse dobrine. Božja ljubezen prinaša človeškim krepostim plemenitost, vrednost in moč večnega življenja. Ker je deležna božje svetosti, jo posreduje naprej.

V knjigi sv. Katarine Sienske Pogovor o božji previdnosti beremo: €œLjubezen do bližnjega pomaga k življenju vsem krepostim; brez ljubezni ne moremo imeti nobene.€

Tudi največje žrtve brez ljubezni nimajo vrednosti. Toda po božji ljubezni dobijo na videz še tako majhna in nepomembna dela veliko vrednost. Nič ni majhno, kar je narejeno z ljubeznijo. Ljubezen preoblikuje v ljubezen vse, česar se dotakne.

Ljubezen je €œvez popolnosti€ (Kol 3,14). V njej so se odlikovali vsi svetniki. Jezus je govoril o največji ljubezni, ki je pripravljena darovati svoje življenje: €œNihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dĂĄ življenje za svoje prijatelje€ (Jn 15,13).

V Visoki pesmi v Stari zavezi je zapisano, da je ljubezen €œmočna kakor smrt€ in €œsilna kakor podzemlje€ ter je €œvelike vode ne morejo pogasiti€ (Vp 8,6s).

Ljubezen vse kreposti povzema v sebi ter jih usmerja k združenju z Bogom. €œLjubezen je duša in navdihovalka uresničevanja vseh kreposti,€ uči Katekizem katoliške Cerkve. Za vse kreposti velja, da potrebujejo dopolnila v ljubezni.

Ljubezen je duša našega nravnega življenja. Navzoča mora biti v vseh krepostih. Če ljubimo Boga in bližnjega na pravi način, se gotovo resno prizadevamo za človeške kreposti, kot so: poštenost, ponižnost, skromnost, potrpežljivost, srčnost, zmernost itd. Ljubezen je višek popolnosti, temelj, povzetek in cilj vseh kreposti, njihova mati in kraljica.

11. Pomen ljubezni za Cerkev

Pomen ljubezni za Cerkev je zelo dobro doumela sv. Terezija Deteta Jezusa. Ljubezen do Boga in do ljudi je srce Cerkve. V ljubezni je svetnica odkrila svoj poklic. V Povesti duše je zapisala:

€œLjubezen mi je pomagala s svojim ključem do 'mojega poklica'. Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri. Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna.

Skoraj brezumno srečna sem ti zaklicala: 'O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je: ljubezen! Našla sem svoje mesto v Cerkvi. In to mesto si mi odkazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve!'€

Po ljubezni, ki jo je izkazovala v čisto vsakdanjih stvareh, a v teh na junaški način, je Mala Terezija postala velika svetnica, vzornica in priprošnjica za mnoge. Zapisala je, kako Cerkvi koristijo dejanja ljubezni: €œNe bom pozabila, 'da ji koristim z enim samim tihim dejanjem ljubezni več ko vsa slavna dela skupaj.'€

Rodni sestri Mariji je zaupala: €œZnanost ljubezni! Le po taki znanosti hrepenim. Zanjo sem žrtvovala z nevesto v Visoki pesmi 'vse bogastvo' in vendar se mi zdi, 'kakor da nisem dala ničesar' (8,7). Dobro razumem, da nas nič drugega ne more Bogu tako priljubiti kakor ljubezen. Zato hrepenim samo po tem zakladu.€

Mala Terezija se je vse svoje življenje odlikovala v ljubezni. V popolnem soglasju z njenim življenjem je bila tudi njena smrt. Uprla je oči v Križanega in izrekla svoje zadnje besede:

€œOh!€Ś Ljubim Ga!€Ś Moj Bog, €“ ljubim€Ś Te€Ś!€

Ljubezen nas povezuje v Cerkev, njeno pomanjkanje pa nas loči od Cerkve. Sv. Pavlin Oglejski piše furlanskemu vojvodu Henriku: €œLjubezen sicer povezuje in oživlja vse ude Cerkve, nas pa odreže od telesa takoj, če vidi, da se veselimo nesreče drugih. Morda nas zato ne boli propad našega bližnjega, ker smo odrezani od telesa, saj bi nas vendar bolelo, če bi bili z njim združeni. Ud toliko časa trpi, dokler je na telesu, če pa je odrezan, ne more ne trpeti ne čustvovati. Če je roka ali drug del telesa odrezan od njega, roka nič več ne čuti, tudi če bi vse ostalo telo razsekali na koščke, ker je že ločena od družbe z drugimi udi. Tak je vsak kristjan, ki zaradi nesreče, stiske ali celo smrti drugega ne samo, da ne trpi, ampak, kar je še slabše, se tega celo veseli. Ker je že odrezan od telesa, nima več v srcu čustva ljubezni, ki ga zapoveduje apostol: 'Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi, bodite med seboj ene misli.'€

12. Odnos med ljubeznijo in svetostjo

Drugi vatikanski cerkveni zbor je naglasil, da smo vsi kristjani poklicani k svetosti. Že v Stari zavezi je zapisano: €œBodite mi torej sveti, kajti jaz, Gospod, sem svet€ (3 Mz 20,26).

Mati Terezija iz Kalkute je nekega dne pisala Chiari Lubich, ustanoviteljici Marijinega dela: Bodi sveta, ker je Jezus svet.

Na vse dogajanje je treba gledati z vidika naše poklicanosti k svetosti. Vse, kar Bog hoče ali dopušča, naj nas veseli ali žalosti, je neobdelano gradivo za našo svetost.

Mala Terezija je v Povesti duše zapisala:

€œV tem času sem prejela eno največjih milosti v svojem življenju. V duši sem jasno spoznala, da bo moja slava ostala prikrita pogledom svetĂĄ; obstajala bo v tem, da postanem svetnica. Ta želja se mi zdi skoraj nekoliko predrzna, če pomislim, kako nepopolna sem bila in sem še sedaj, po sedmih letih samostanskega življenja. Toda kljub temu gojim še vedno drzno upanje, da postanem velika svetnica. Ne računam na svoje lastne zasluge, ker jih nimam. Vse moje upanje je Gospod, Krepost in Svetost sama. Zadovoljen z mojimi slabimi poskusi, da bi dosegla svoj vzor, me bo dvignil k sebi, me odel v svoje zasluge in me posvetil. Seveda takrat še nisem vedela, koliko je treba trpeti, če hočemo doseči svetost. A kaj kmalu mi je Bog odkril to skrivnost po bridkih preizkušnjah.€

Sv. Alfonz Marija Ligvorij nas v svojem delu O ljubezni do Jezusa Kristusa poučuje: €œVsa svetost in popolnost duše je v ljubezni do Jezusa Kristusa, našega Boga, naše največje dobrine in našega Odrešenika. Ljubezen združuje in ohranja vse kreposti, ki človeka delajo popolnega.€

€œNobene svetosti ni, če ti, Gospod, odtegneš svojo roko,€ je zapisal v Hoji za Kristusom Tomaž Kempčan. Sveti smo toliko, kolikor imamo v sebi razvito podarjeno božjo krepost ljubezen. Vse drugo nam brez ljubezni nič ne koristi. Od velikosti ljubezni do Boga in do bližnjega je predvsem odvisna stopnja svetosti. S tem seveda ni rečeno, da so vse druge kreposti za človekovo svetost brez vrednosti.

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Nadnaravno združenje z Bogom, ki se je začelo s krstom, se vedno bolj poglablja prav po ljubezni. Krepost ljubezni se izraža v dejanjih ljubezni do Boga in zaradi Boga do bližnjega. Bolj je svet tisti, ki z večjo resnično ljubeznijo opravlja dela ljubezni.

Popolna ljubezen in svetost bo možna šele v večnosti, zdaj pa jo ovira predvsem naša grešnost, saj je greh največja ovira ljubezni. Nobene svetosti ni brez poprejšnjega spreobrnjenja. Ker stalno padamo v male grehe, vsaj v napol prostovoljne, se moramo stalno spreobračati. Globlje združenje s Kristusom ni možno, dokler smo navezani na svoje grehe, čeprav so samo mali. Kolikor bolj je človek že tu na zemlji po ljubezni združen s Kristusom, toliko bolj bo združen z njim tudi v večnosti.

13. Božja ljubezen nas spodbuja k ljubezni do Boga

V knjigi sv. Alfonza Marije Ligvorija O ljubezni do Jezusa Kristusa beremo: €œKer je Bog vedel, da dobrote privabljajo človeka, ga je hotel s svojimi darovi pridobiti, da bi ga ljubil: 'S tistimi vezmi bom pritegnil ljudi, da me bodo ljubili, s kakršnimi se dajo ujeti: z vezmi ljubezni.'€

Sv. Frančišek Saleški je v knjigi Teotim zapisal: €œLjubezen ljudi do Boga dobiva svoj začetek, rast in dopolnitev iz večne ljubezni, ki jo ima Bog do ljudi.€

Naša ljubezen do Boga se začne z veseljem, ki ga občutimo nad neskončno dobrim in usmiljenim Bogom in njegovimi darovi. Ko to doživljamo, se v nas začne dobrohotna ljubezen do njega. Vendar Bogu, ki je neskončno popoln, ne moremo ničesar dodati. Moremo pa se vedno bolj veseliti božje dobrote in se odpovedovati vsakemu drugemu ugodju. Moremo se mu popolnoma darovati in ga nesebično slaviti.

Neki redovnik je vprašal brata Egidija, enega od prvih tovarišev sv. Frančiška Asiškega, kaj bi mogel še storiti, da bi bil Bogu prijetnejši. Ta mu je odgovoril: €œEno enemu, eno enemu!€ Potem mu je to razložil: €œDaj vso svojo dušo, ki je ena sama, edinole Bogu, ki je en sam!€

Potrebno je, da si božjo odličnost, dobroto in ljubezen vedno znova kličemo v spomin. Potem nam ne bo težko veseliti se v Bogu in ga ljubiti. Svetniki so se mnogo bolj veselili Boga kakor sebe. Iz spoznanja izvira ljubezen. Človek postane to, kar ljubi.

V ljubezni do Boga napredujemo toliko, kolikor napredujemo v spoznavanju božje ljubezni do nas. Naša ljubezen je odgovor na poprejšnjo božjo ljubezen. Bog nas s svojo ljubeznijo vedno prehiteva in preseneča. Pred Bogom smo vedno ubogi, revni in prazni. On od nas ne more pričakovati nobene koristi. On nas ljubi, ker nam hoče dobro.

Bog nas je ustvaril in nas stalno vzdržuje v bivanju. Bog nas je odrešil in nas stalno odrešuje. Bog nas je posvetil in nas stalno posvečuje. Treba je imeti vse to vsak dan znova pred svojimi duhovnimi očmi. Tako bomo vzljubili Darovalca.

Bog sam nam pomaga s svojo milostjo. Lep primer je sv. Avguštin. V Izpovedih takole piše o sebi: €œKlical si in klical, da si mi gluhoto prebil. Bliskal si in žarel, da si mi slepoto pregnal. SladkĂł zavonjal si mi in vsrkal sem tvoj vonj in zdaj koprnim po tebi. Okusil sem te in zdaj sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me, pa sem zagorel po tvojem miru.€

Sv. Terezija Avilska je v Lastnem življenjepisu zapisala: €œKadarkoli mislimo na Kristusa, bi se morali spomniti tudi ljubezni, s katero nam je dal toliko milosti, spomniti pa bi se morali tudi vĂŠlike ljubezni, ki nam jo je Bog pokazal s tem, da nam je dal tako dragoceno poroštvo svoje ljubezni do nas; kajti ljubezen se rodi iz ljubezni. Tudi če bi bili še prav na začetku in še zelo hudobni, bi si morali prizadevati, da te ljubezni nikoli ne pozabimo in si prizadevamo, da tudi mi ljubimo njega.€

14. Zakaj je ljubezen do Boga največja zapoved

Ljubezen do Boga je bila že v stari zavezi največja zapoved: €œPoslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom in govori o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za čelni nakit med očmi! Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata!€ (5 Mz 6,4-9). Te besede so začetni del judovske jutranje in večerne molitve, ki se po prvi besedi imenuje Poslušaj (hebrejsko: ŠemĂĄ).

Evangelij nam poroča, kako je neki učitelj postave hotel Jezusa preizkušati z vprašanjem: €œUčitelj, katera je največja zapoved v postavi?€

V Mojzesovi postavi je bilo po sodbi judovskih učiteljev kar 613 postavnih določb, od teh 248 zapovedi (kolikor ima po takratnem poznavanju človeško telo kosti) in 365 prepovedi (kolikor je dni v letu). Kako naj se v vsem tem človek znajde? Med 613 postavnimi določbami sta bili tudi ljubezen do Boga in do bližnjega. Nista pa bili med seboj povezani. Ljubezen do bližnjega tudi ni bila podobna ljubezni do Boga, kakor je naglasil Jezus.

Jezus je na vprašanje učitelja postave odgovoril: €œLjubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki€ (Mt 22,37-40).

Največja zapoved je torej ljubezen do Boga, toda njej je podobna ljubezen do bližnjega. Gre za dve neločljivi zapovedi, ki pa se med seboj razlikujeta. Mera, s katero naj ljubimo Boga, je drugačna od mere, s katero naj ljubimo bližnjega. Boga je treba ljubiti €œz vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem€, to je €œnad vse€, bližnjega pa €œkakor samega sebe€.

Če vsaj nekoliko doumemo, kdo je Bog, da je neskončno lepši in bolj vzvišen od vsega ustvarjenega ter neizmerno boljši od vsakega še tako dobrega človeka, ga ni težko ljubiti. Ljubezen do njega nam olajšuje čustvo hvaležnosti.

Ljubezen mora biti gibalo vsega našega delovanja in življenja. Vse drugo bo propadlo, ostalo bo le tisto, kar je narejeno iz ljubezni. Ljubezen je namreč od Boga in je večna. Naša zmožnost za ljubezen prihaja od njega. Ljubezen je zato tako pomembna, ker je edini most do edinosti z Bogom in z ljudmi.

Če hočemo biti v pravem pomenu Jezusovi učenci, moramo Jezusa in po njem troedinega Boga bolj ljubiti kakor svoje starše ali otroke. Ljubezen do Boga ima prednost pred ljubeznijo do kogarkoli drugega. Bog mora biti v našem življenju na prvem mestu. Gre za ljubezen v volji, ne za čustveno ljubezen. S čustveno ljubeznijo morda ljubimo svoje sorodnike bolj kakor Boga. Čustva niso v naši oblasti.

15. Ljubezen do Boga je v izpolnjevanju njegove volje

Pri ljubezni do Boga ima najvažnejšo vlogo človekova notranjost, njegovo srce. S srcem ljubimo Boga samega in to, kar on ljubi. Če je ta ljubezen pristna, se pokaže tudi v zunanjih dejanjih. Ako imamo koga radi, nam ni težko izpolniti njegovo voljo. Če Boga ljubimo, bomo radi uresničevali tudi njegovo voljo. Če ne izpolnjujemo božje volje, se nam ljubezen do Boga ohladi.

V Stari zavezi, v peti Mojzesovi knjigi, beremo: €œKaj zahteva od tebe Gospod, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš Gospoda, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo, da izpolnjuješ Gospodove zapovedi in njegove zakone, ki ti jih danes zapovedujem, da ti bo dobro€ (5 Mz 10,12s).

Ker kralj Savel ni ubogal Gospoda, mu je Samuel rekel: €œPoslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov€ (1 Sam 15,22).

Kralj David je naročal sinu Salomonu: €œDrži se postave Gospoda, svojega Boga, da boš hodil po njegovih potih in se držal njegovih zakonov, zapovedi, odlokov in pričevanj, da boš imel srečo pri vsem, kar boš delal, in pri vsem, česar se boš lotil€ (1 Kr 2,3).

Da bomo izpolnjevali božjo voljo, je potrebna odprtost za Boga, kakor se kaže pri preroku Jeremiju: €œČe so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca€ (Jer 15,16).

Modri Sirah je zapisal: €œKateri se bojijo Gospoda, ne bodo nepokorni njegovim besedam, kateri ga ljubijo, se bodo držali njegovih poti€ (Sir 2,15).

Po zunanjih dejanjih, po sadovih, presojamo notranjost. Jezus je učil: €œPo njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? TakĂł vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe€ (Mt 7,16s).

Glede svoje notranjosti se namreč kaj hitro motimo. Če čutimo pri molitvi prijetno notranjo toplino in zadovoljstvo, to še ni znamenje, da resnično ljubimo Boga. Zunanja dejanja pokažejo, kako je z našo notranjostjo in ljubeznijo. V izpolnjevanju božje volje se pokaže, koliko je naša ljubezen do Boga pristna. Od tega izpolnjevanja je odvisna tudi naša večna sreča: €œNe pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih€ (Mt 7,21).

Papež Pij XI. je aprila 1923 o sv. Tereziji Deteta Jezusa izjavil, da nam odkriva, v čem je popolnost, h kateri smo vsi poklicani. €œUgajati Bogu, ljubiti ga; mu ugajati in ljubiti ga tako, da izpolnimo Njegovo voljo. To je najlepši nauk, ki ga nam daje Mala Terezija. Pravi nam, da morejo priti vsi k Bogu, polni srčnega miru, če se vdano prepustijo Njegovi božji volji, kakor se otrok prepusti v naročju svojega Očeta.€

16. Izpolnjevanje božjih zapovedi

Apostol Janez je zapisal: €œTo je božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi€ (1 Jn 5,3). €œKdor pravi: 'Poznam ga,' pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice.V tistem pa, ki se drži njegove besede, je božja ljubezen resnično postala popolna€ (1 Jn 2,4s).

Za Jezusa ljubezen ni trenutno čustvo, ampak je tesno povezana z izpolnjevanjem njegove volje: €œČe me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed€ (Jn 14,23s).

Ljubiti moramo, kar Bog ljubi, in zametati, kar on zameta. V nas je težnja, da bi izpolnjevali svojo voljo ter da bi se tudi drugi ravnali po njej. V očenašu bi najraje prosili: €œZgodi se moja volja.€

Bog ima z vsem svetom in z vsakim posameznikom svoje načrte, da bi vse pripeljal do končnega poveličanja. Vsakemu je dal svoje darove. Moramo jih uporabljati in ne zakopati. Da bi se ravnali po božji volji, nam je dal tudi deset zapovedi. Svojo voljo nam posreduje po naši vesti. Ljudje se moramo vključiti v božji načrt in izpolnjevati božjo voljo. Tako sodelujemo pri izpopolnjevanju vsega stvarstva. Če se ne ravnamo po božji volji, to izpopolnjevanje zaviramo.

Da bi zvesto izpolnjevali božjo voljo, nam Bog daje svojega Svetega Duha, ki ga je obljubil že v Stari zavezi po preroku Ezekijelu: €œSvojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali€ (Ezk 36,27).

Če izpolnjujemo božje zapovedi, smo z Bogom kar najtesneje povezani. Ostajamo v Bogu in on v nas, kakor nas uči apostol Janez: €œKdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal€ (1 Jn 3,24).

Jezus nas vabi: €œOstanite v moji ljubezni€ (Jn 15,9). V Jezusovi ljubezni ostane tisti, ki izpolnjuje njegove zapovedi: €œČe se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni€ (Jn 15,10).

Ako iščemo samo Boga, smo pripravljeni izpolniti njegovo voljo. Šele takrat smo popolnoma svobodni. Bog, ki je popolna svoboda, nas osvobaja. Čim bolj se oddaljujemo od božje volje, tem bolj zapadamo v suženjstvo. Kdor ravna zoper božjo voljo, pade v greh. €œVsak, kdor dela greh, je suženj greha,€ je učil Jezus (Jn 8,34).

Kako naj razumemo stavek sv. Avguština: Ljubi €“ in delaj, kar hočeš? Le tisti, ki resnično ljubi Boga in bližnjega, bo smel delati, kar hoče. Kdor resnično ljubi, hoče biti dober in hoče delati samo dobro. Kdor ljubi Boga, hoče izpolnjevati njegovo voljo. Hoče samo to, kar hoče Bog. Njegova volja je skladna z božjo voljo.

17. Zakaj Bog daje zapovedi in prepovedi

Mnogi se malo zmenijo za božje in cerkvene zapovedi. Čeprav se imajo za kristjane, ne hodijo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, fant in dekle že pred poroko živita skupaj, marsikatera družina se ustvari brez cerkvene poroke, pri urejanju spočetij otrok zakonski pari ne upoštevajo nauka Cerkve, vsakdanja molitev je v večini družin izginila. Vse to se mnogim skoraj ne zdi narobe.

Bog z zapovedmi noče omejevati naše sreče. V zapovedih je nekaj globljega. Bog hoče našo srečo, zdaj in v večnosti. Tisto, kar Bog prepoveduje, je nekaj slabega in nas ne more osrečiti, ne zdaj ne v večnosti. Tisto, kar Bog zapoveduje, je za nas dobro in nujno potrebno, da dosežemo svoj večni cilj.

Kakor so prometni znaki ob cesti postavljeni za srečno vožnjo ljudi, da se pripeljejo varno do cilja, tako so božje in cerkvene zapovedi duhovni prometni znaki za srečno potovanje skozi življenje in za zanesljivo dosego večnega cilja. Po zapovedih Bog prihaja k nam in gremo mi k Bogu. Bog nam z njimi hoče dobro; z njimi dokazuje svojo ljubezen do nas. Mi šele s spolnjevanjem zapovedi pokažemo, da Boga res ljubimo.

Ni namreč težko reči Bogu: €œLjubim te.€ Da te besede izražajo resnico, je potrebno, da jih uresničimo v dejanju. V dejanju pa jih uresničimo, če smo za Boga pripravljeni kaj storiti, tudi kaj težkega. Če kakega človeka res ljubimo, radi spolnimo njegovo voljo. Če Boga res ljubimo, se bomo zanimali, kaj pričakuje od nas. Trudili se bomo, da bomo to tudi spolnili, čeprav ne bo vedno lahko.

Zapovedi niso le ena od poti za združenje z Bogom. Zapovedi so nujna pot. Kdor ne hodi po tej poti, mu tudi druge poti ne bodo pomagale, ampak mu bodo kdaj celo v pogubo. Sv. obhajilo v smrtnem grehu ne bo združenje z Jezusom, ampak Judežev poljub. Molitev v velikem grehu ne bo iskrena in ne bo most do Boga, če v njej ne bo prošnje za odpuščanje in resne volje po poboljšanju.

Danes se oznanjevalci evangelija bojimo oznanjati vse božje in cerkvene zapovedi, ker predvidevamo, da jih ljudje ne bodo sprejeli in spolnjevali. Raje govorimo o božji ljubezni do nas. Vendar so zapovedi, in sicer vse, tudi najbolj zahtevne, zrasle v ljubečem božjem Srcu. Zacveteti in obroditi sad pa morajo v našem življenju. Čim bolj rastemo v ljubezni, tem lažje izpolnjujemo zapovedi. Sv. Avguštin je zapisal: €œLjubezen naredi prijetno to, kar je v zapovedi trdega.€

Ako svoje življenje usmerimo na ljubezen, smo povezani z najmočnejšo duhovno silo na svetu. Ljubezen je ključ do Boga. Ljubezen je ključ za rešitev naših problemov. Ljubezen je ključ do svetosti. Pogosto Boga ljubimo vse premalo. Tedaj nas kaj hitro premaga skušnjava, da ne izpolnimo njegove volje.

18. Ljubezen do Boga nas vodi v prijateljstvo z njim

Na podlagi svetega krsta smo postali deležni božjega življenja in božje ljubezni. S krstom je položen temelj za prijateljstvo med Bogom in nami. Bog in kristjan imata skupno božje življenje. Iz te skupnosti življenja se med Bogom in človekom more razviti prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. On je rekel apostolom: €œVi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta€ (Jn 15,14s). Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, nam ni težko, da ga vzljubimo in postanemo njegovi prijatelji. Posebej nas nagiba k prijateljski ljubezni njegova smrt na križu.

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež. Božja ljubezen je ena sama, največji dar Svetega Duha. Usmerjena je na Boga in na vse, kar je božjega in dobrega, na nas same, na bližnje, na vse stvarstvo. Če tako gledamo, lažje razumemo sv. Frančiška Asiškega, ki je v vseh stvareh gledal svoje brate in sestre.

Vendar se ljubezen do Boga kaže na zelo drugačen način kakor ljubezen do njegovih stvari, saj je med Bogom in stvarmi neizmerna razlika. To razliko so dobro zaznavali svetniki.

Na zemlji Boga ne moremo popolnoma spoznati, moremo pa ga z vsemi močmi ljubiti. To je najpomembnejše. Kdor je izkusil poglobljeno ljubezen do Boga, tudi s srcem, ve, da nikogar ni mogoče tako ljubiti kakor njega in da od nikogar ni mogoče biti tako ljubljen kakor od njega. Tak človek ljubezen do Boga doživlja kot začetek večnega življenja in večne sreče.

Samo v Boga morem in moram verovati, mu popolnoma zaupati, se mu brez pridržkov izročati, ga moliti, od njega vse pričakovati, tudi odpuščanje svojih grehov.

Bog me ne potrebuje. Jaz ga potrebujem. Zato pričakuje, da mu popolnoma izročim svoje srce, da se med nama ustvari prijateljski odnos, ki ne bo nikdar prenehal, ampak se bo, neizmerno poglobljen, nadaljeval v večnem življenju.

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: €œMoj Bog in moje vse. Kdor razume, mu je dovolj rečeno in, kdor ljubi, to rad ponavlja. Ako si ti pričujoč, je vse prijetno; če tebe ni, je vse pusto. Ti umiriš srce, da vlada obilen mir in prazniško veselje.€

19. Kako je Kristusova ljubezen osvojila sv. Pavla

Posebno goreč v ljubezni do Kristusa je bil apostol Pavel. Zelo močno je nanj vplivalo doživetje spreobrnjenja pred Damaskom. Njegovo spreobrnjenje ni bilo v prehodu od moralno slabega ravnanja k dobremu. Bil je pobožen in goreč Jud in farizej. Iz te napačne gorečnosti je preganjal kristjane. Na pravi način je izbral Boga šele tedaj, ko je izbral Kristusa. V pismu Filipljanom je povedal:

€œKar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem€ (Flp 3,7-9).

Pred spreobrnjenjem je Savel mislil, da je možno doseči svetost in zveličanje z zvestim spolnjevanjem postave in njenih zapovedi, torej s svojimi močmi. Ob srečanju z vstalim Kristusom je Pavel spoznal, da ga je njegova zvestoba postavi usmerjala zoper Kristusa. To se je na zunaj pokazalo v preganjanju Kristusovih učencev in v njih Kristusa samega. €œJaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš,€ je Savel zaslišal pred Damaskom.

Biti kristjan pomeni biti povezan s Kristusom. Vera je nov način bivanja, bivanje v Jezusu Kristusu. Sv. Pavel govori o €œvzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda€ (Flp 3,8). 'Spoznanje Kristusa' pomeni tesno povezanost z njim, pomeni, da se da kristjan popolnoma voditi njemu. Za Pavla je Kristus vse. Kristjan je tisti, ki 'biva v Kristusu', kakor se apostol pogosto izraža. Galačanom piše: €œSkupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe€ (Gal 2,19s).

Če živimo v Kristusu, vse presojamo v zvezi z njim. Njemu je apostol Pavel izrekel svoj 'da'. Po veri vanj je izbral za svoje središče samo Boga. Postal je 'novi človek', ki je neprestano živel iz vere. Namesto prejšnje gorečnosti za postavo je v apostolu popolnoma prevladala gorečnost za Kristusa. To je osvobodilo Pavla in osvobaja vsakega kristjana sebičnosti. Skupaj s sv. Pavlom kristjan postane po vključenju v Kristusovo velikonočno skrivnost zmožen prave božje ljubezni.

Sv. Janez Zlatousti je o Pavlovi ljubezni do Kristusa zapisal: €œLjubezen do Kristusa je bila v njem močnejša od vsega. To ga je delalo srečnejšega od vseh ljudi. Brez nje si ni želel biti niti družabnik mogočnih niti prijatelj poglavarjev in oblasti. V posesti te ljubezni je bil raje med zadnjimi, celo med kaznjenci, kakor pa brez nje med nosilci najvišjih svetnih časti. Bal se je le ene stvari: izgubiti Kristusovo ljubezen. To mu je pomenilo pekel, kazen, tisočere bridkosti. Doseči Kristusovo ljubezen pa je bilo zanj vse: življenje, veselje, angelska sreča, sedanja in bodoča stvarnost, kraljevanje, uživanje obljubljenega, neizmerna dobrina.€

20. Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa

Naša ljubezen do Jezusa je bolj ali manj popolna. Lestvica se razteza od precejšnje sebičnosti do popolne nesebičnosti. Od ljubezni do Jezusovih darov do ljubezni do Jezusa samega. Od pričakovanja zemeljskih in duhovnih koristi pa tja do čiste ljubezni, kjer smo pripravljeni iz ljubezni do Jezusa nositi križ.

Jezusa glejmo v sebi, v bližnjem, v zakramentih, zlasti v sveti evharistiji, v božji besedi, v predstojnikih, v ubogih, v vseh ljudeh, ki jih srečujemo. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: €œKdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.€

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: €œBlagor mu, kdor ve, kaj se pravi Jezusa ljubiti in samega sebe zaradi Jezusa zapostavljati. Treba je, da zapustimo, kar ljubimo, zavoljo Njega, ki ga ljubimo, ker Jezus hoče, da ga nad vse ljubimo.€

Kako pridemo do prisrčnega prijateljstva z Jezusom? Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si. Ta pregovor moremo obrniti na naš odnos do Jezusa. Kakor smo povezani z Jezusom, takšni kristjani smo. Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. To je možno le s pomočjo Svetega Duha, ki nas povezuje z Jezusom in Jezusa z nami.

Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov, pripravljena na darovanje.

Prijatelju radi izpolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ne bomo delali grehov.

Pisatelj Hoje za Kristusom razmišlja o Jezusovi občuteni navzočnosti in odsotnosti:

€œBrez Jezusa biti je živ pekel, a z Jezusom biti je sladek raj. Če je Jezus s teboj, ti ne more škodovati noben sovražnik. Kdor najde Jezusa, najde dragocen zaklad, najde dobro, ki je nad vse dobro. In kdor izgubi Jezusa, neizmerno veliko izgubi in več kakor ves svet. Najubožnejši je, kdor živi brez Jezusa, in najbogatejši je, kdor si je z Jezusom dober.€

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom? Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in duhovno vodstvo, dobre duhovne vaje, ogibanje tudi malih grehov, služenje Jezusu v bližnjem.

21. Naša ljubezen do Jezusa v sveti evharistiji

Poznamo basen o ptiču pelikanu, ki je ob času velike lakote naredil v svojih prsih rano in dal mladičem piti svojo kri, da so ostali pri življenju, pelikan pa je poginil. Pelikan je postal simbol za evharistično skrivnost, za Jezusa, ki se pri mašni daritvi za nas daruje in nam pri svetem obhajilu daje svoje telo in kri. Ta Jezusova velikodušna ljubezen tudi nas nagiba k ljubezni.

Jezus je na zemlji na najodličnejši način navzoč v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. Iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha in vina. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.

Sv. Tomaž Akvinski takole slavi evharistični zakrament: €œO dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kakor v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kakor ta zakrament? Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov. Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh. Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.€

Vsaka cerkev, vsak tabernakelj žari bolj kakor sonce, kajti tam stanuje naš Gospod. Čaka nas, da ga pridemo obiskat, da se mu poklonimo, ga počastimo in se z njim po domače pogovorimo. Svojo ljubezen mu pokažemo, ko z vero pred njim pokleknemo in pri njem vsaj nekaj časa vztrajamo. S poklekom priznamo, da ni le pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Samo pred Bogom poklekujemo.

Pisatelj Hoje za Kristusom je zapisal: €œKo bi se obhajal ta presveti zakrament samo na enem kraju, ko bi ga samo en duhovnik na svetu posvečeval, mar ne bi hrepenenje gnalo ljudi na tisti kraj, k tistemu božjemu mašniku, da bi videli obhajati božje skrivnosti?€

€œTako veliko, tako novo, tako lepo se ti mora zdeti, kadar daruješ sveto daritev, ali si pri njej navzoč, kakor da je to tisti dan, ko se je Kristus učlovečil v telesu Device ali na križu viseč trpel in umiral za zveličanje ljudi.€

O svetem obhajilu je isti pisatelj zapisal: €œO srečno srce in blažena duša, ki sme tebe, svojega Boga, pobožno prejemati in se, ko tebe prejema, napolnjevati z duhovnim veseljem. €œTo je namreč najvišji in najsvetejši zakrament, rešitev za dušo in telo, zdravilo za vse dušne bolezni, s katerim se zdravijo moje pregrehe, krotijo strasti, premagujejo ali manjšajo skušnjave, daje večja milost, množi začeta krepost, utrjuje vera, krepi upanje, vnema in širi ljubezen.€

22. Zveza med popolno ljubeznijo in molitvijo

V nekem smislu gre pri popolni ljubezni in dobri molitvi za isto stvarnost. Če Boga v resnici ljubimo, se bomo nanj pogosto spomnili in se z njim pogovarjali. Cerkveni oče sv. Gregor Nacianški je zapisal: €œNa Boga se je treba spomniti bolj pogosto, kakor pa dihamo.€ To pravzaprav v pravem pomenu ni mogoče. Vendar Boga moremo vedno ljubiti in ga vedno moliti, če se ravnamo po Origenovem in Avguštinovem navodilu. Origen je dejal: €œNenehno moli tisti, ki zedinja molitev z deli in dela z molitvijo. Samo tako moremo imeti za uresničljivo načelo, da je treba nenehno moliti.€ Sv. Avguštin je zapisal: €œKar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kakor neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti.

V ljubezni napredujemo toliko, kolikor napredujemo v molitvi. Molitev nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako smo vedno bolj deležni njegove ljubezni. Če Boga resnično ljubimo, bomo težili k poglobljeni molitvi. Vedno bomo hoteli biti z njim.

Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Za izrecno molitev si moramo določiti v dnevnem redu dovolj časa. Tudi med delom nam mora biti Bog blizu, kakor je materi blizu njen otrok, čeprav nima vedno časa ukvarjati se z njim. Če ne najdemo časa za molitev, je v nas premalo ljubezni do Boga. Ako se hočemo z Bogom pogovarjati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas.

Pri molitvi ne sme biti naš pogled usmerjen v naše lastno zadovoljstvo, v iskanje prijetnosti in tolažbe, ampak moramo moliti iz ljubezni do Boga. Če tolažba pride, smo zanjo Bogu hvaležni; če se umakne, tudi to hvaležno sprejmemo, v prepričanju, da je tako za naš duhovni napredek najbolje. Tako namreč zelo napredujemo v ljubezni do Boga. Za najpopolnejšo obliko ljubezni gre pri slavilni in zahvalni molitvi. Čim bolj naša molitev postaja nesebično češčenje in zahvaljevanje, tem bolj smo v ljubezni.

Sv. Janez Marija Vianney molitev in ljubezen povezuje z začetkom večne sreče. Molitev pospešuje rast v ljubezni: €œČe molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekove blaženosti. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. Če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas.€

23. Z molitvijo rastemo v ljubezni do Boga

Dobra molitev nam pomaga, da napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Bog je sv. Katarini Sienski razodel: €œVedi, predragi otrok, da si duša s ponižno in neutrudno molitvijo pridobi vse kreposti.€ Če v ljubezni ne vztrajamo in v njej ne napredujemo, je to znamenje, da z našo molitvijo nekaj ni v redu.

Popolna ljubezen se na poseben način kaže v zastonjskem češčenju Boga. Od Boga ničesar ne pričakujemo, nobene hvaležnosti ali kakega daru. Če Boga resnično ljubimo, ga občudujemo in slavimo. Občudujemo tudi vse tisto, kar je ustvaril. Občudujemo Stvarnika v stvarstvu.

Starozavezni psalmist, ves prevzet od veličine božjega stvarstva, vzklika: €œGospod, naš Bog, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa €œ (Ps 8,2).

Mar ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Po nas ljudeh dosega hvalnica stvarstva svoj vrh.

Naša prvenstvena naloga na svetu je, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo. To je poseben način molitve. Tako vnaprej izvršujemo tisto, kar bo naša naloga vso večnost. Ob tem večkrat doživljamo radost, ki nas spodbuja, da Boga vedno bolj slavimo in se mu za vse zahvaljujemo.

Ko iz ljubezni slavimo Boga, bi želeli, da bi ga slavili vsi ljudje, vse živali in tudi neživo stvarstvo. Svetopisemski psalmi so polni povabil, naj hvalijo Gospoda angeli, sonce in luna, zvezde, €œmorske pošasti in vse globine; ogenj in toča, sneg in megla, viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo; gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre; zveri in vsa živina, laznina in krilate ptice; kralji zemlje in vsa ljudstva, knezi in vsi vladarji na zemlji; mladeniči in mladenke, starčki in dečki!€ (Ps 148). €œVse, kar diha, naj hvali Gospoda€ (Ps 150,6). Podobno je sv. Frančišek Asiški zapel v Sončni pesmi. Kdor ljubi Boga, vedno išče božjo slavo.

Lep primer slavilne molitve je Kristusova molitev k nebeškemu Očetu: €œPrav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč'€ (Lk 10,21).

Terezija Deteta Jezusa je vzor molitve, ki izvira iz popolne ljubezni do Boga. V zadnji bolezni pred smrtjo je zelo trpela zaradi notranjih preizkušenj in hudih telesnih bolečin. Neko noč jo je strežnica našla, kako je sklenjenih rok strmela v nebo. Vprašala jo je: €œKaj počnete? Vsaj poskušati bi morali zaspati.€

€œO ljuba sestra, saj ne morem, preveč trpim. Zato molim€Ś€

€œIn kaj pravite Jezusu?€

€œNič! Ljubim ga!€

24. Našim dejavnostim daje vrednost ljubezen

V Jezusovih prilikah o zakladu in biseru sta oba človeka pokazala izredno ljubezen do teh dveh materialnih dobrin. Ti dobrini sta zanju pomenili nadvse veliki vrednoti, za kateri je vredno vse žrtvovati. S takšno ljubeznijo se je treba zavzeti za Boga in njegovo voljo.

Pri naših dejavnostih ni poudarek na kaj in koliko, ampak na kako, s kakšno ljubeznijo. Pri Bogu postanejo naše čisto vsakdanje stvari velike, če jih opravljamo z veliko ljubeznijo. Ljubezen je tisto, kar velja. Ljubezen poganja in spreminja svet, še posebej takrat, če je povezana s Kristusovim križem. Nasprotno pa so, po besedah Terezije Deteta Jezusa v Povesti duše, €œnajvečja in najslavnejša dela brez ljubezni: prazen nič€.

Ljubezen se uresničuje v izpolnjevanju božje volje. Bog vedno ne pričakuje zunanjih uspehov. Bog pričakuje našo ljubezen in zvestobo v malih stvareh. Pogosto se srečujemo s porazom, kakor se je z njim srečal Jezus na križu. Prav s svojo ljubeznijo in pokorščino do smrti na križu nas je odrešil. Božji pogled je drugačen od človeškega. Treba je izpolniti tisti načrt, ki ga ima Bog z nami. Čisto vsakdanja opravila v domači družini, v službi, v šoli, če so povezana z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, dobijo veliko vrednost. Z zlatimi črkami so zapisana v knjigi življenja v nebesih.

Kadar ljubimo z nesebično ljubeznijo, deluje Bog. Deluje po nas. Pravzaprav on sam ljubi po nas. On daje vrednost našim opravilom. Božja milost priteka na ta svet po naši ljubezni. Mi smo božji sodelavci. Vsi lahko delamo drobne stvari z veliko ljubeznijo. Po tistih, ki ljubijo, Bog spreminja svet. Lep primer so svetniki. Sveti so postali ne zaradi na zunaj opaznih velikih del, ampak zaradi velike ljubezni, zaradi sodelovanja z božjo ljubeznijo. Sv. Terezija Deteta Jezusa je izpovedala:

€œMeni je le do enega in edinega: da ljubim tebe, o moj Jezus! Ne morem izvršiti sijajnih del; evangelija ne morem razširjati, krvi ne prelivati. Svojo ljubezen ti moram pokazati le s tem, da ti trosim cvetje, to se pravi: nočem ti odreči nobene žrtve v besedi ali pogledu. Vsako, tudi najneznatnejše delo, hočem opraviti iz čiste ljubezni do tebe. Iz ljubezni se hočem veseliti, iz ljubezni trpeti. Tako bom vsula pred tebe to dehteče cvetje. Nobene cvetice ob poti ne bom prezrla, vse bom potrgala zate. Zraven bom prepevala, noč in dan bom pela. Tudi če bi morala po rože prav med trnje. Čim daljši in ostrejši trn se mi bo zadrl v dlan, tem lepšo pesem ti bom zapela.€

Skritih Terezijinih del ljubezni niti njene sosestre niso opazile, saj je sama slišala, da so se nekoliko pred njeno smrtjo v kuhinji pogovarjale: €œNaša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj še ni storila ničesar, kar bi bilo besede vredno.€

25. Različne stopnje ljubezni do Boga

Ne moremo govoriti o ljubezni do Boga, niti o kakem pozitivnem odnosu do njega pri tistih, ki so ga pripravljeni žaliti s smrtnim grehom. €œČe me ljubite, se boste držali mojih zapovedi,€ pravi Jezus (Jn 14,15). €œKdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi€ (Jn 14,21).

Kdor zakrknjeno vztraja v sovraštvu ali ob nedeljah in zapovedanih praznikih po svoji krivdi ne hodi k maši, ne ljubi Boga, čeprav mu morda z besedami zagotavlja ljubezen.

Vsak smrtni greh je grobo zavračanje ljubezni do Boga, velika nehvaležnost do njega. Rešitev je v upoštevanju apostola Pavla: €œUra je že, da se zbudite iz spanja. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem€ (Rim 13,11-14).

Nekateri izpolnjujejo božje zapovedi iz strahu pred peklom. Ti so podobni nekdanjim sužnjem, ki niso delali za gospodarja iz ljubezni do njega, ampak iz strahu pred kaznijo. Takšno izpolnjevanje ni popolno, ker ne izvira iz ljubezni do Boga. Je pa vseeno veliko boljše kakor ravnanje tistih, ki se za božje zapovedi sploh ne zmenijo. Tomaž Kempčan pravi: €œToda dobro je, da te zadržuje vsaj strah pred peklom, ako te ne varuje greha ljubezen.€

Pri določitvi našega odnosa do Boga moremo uporabljati podobo sužnja, delavca (najemnika) in dobrega otroka. Bogu je mogoče služiti na tri načine: kot suženj, kot delavec (najemnik) in kot otrok (ali kot nevesta).

Katekizem katoliške Cerkve uporablja izraze 'suženj', 'najemnik' in 'otrok', da z njimi izrazi naš odnos do Boga, stopnjo naše ljubezni do njega. Osvobaja nas le otroški odnos, odnos popolne ljubezni. Kristjan, ki živi v ljubezni, €œnič več ne stoji pred Bogom kot suženj, se pravi, v suženjskem strahu, tudi ne kot najemnik, ki išče plačilo, marveč kot otrok, ki odgovarja na ljubezen tistega, ki 'nas je prvi vzljubil' (1 Jn 4,19).€

Takšno razdelitev imamo že pri sv. Baziliju Velikem: €œAli se odvračamo od slabega iz strahu pred kaznijo, in smo v razpoloženju sužnja. Ali gremo za mamilom plačila, in smo podobni najemnikom. Ali pa, končno, ubogamo zaradi dobrega samega in zaradi ljubezni do tistega, ki nam ukazuje, in tedaj smo v razpoloženju otrok.€

Pot duhovnega napredovanja se kaže prav v prehodu iz nižje v višjo obliko služenja. Pri sužnju običajno ne moremo govoriti o ljubezni do gospodarja. Suženj dela dobro in se varuje hudega iz strahu pred kaznijo, ne iz prave ljubezni do gospodarja. Kristjan, ki je na tej stopnji, se varuje smrtnega greha iz strahu pred peklom, ne iz ljubezni do Boga. Kristjan napreduje, če se strĂĄhu pred božjo kaznijo pridruži in vedno bolj prevladuje ljubezen do Boga. Ta ljubezen strĂĄhu odvzame nepopolnost. Zlega dejanja se več ne izogibamo iz strahu pred kaznijo, ampak iz svetega strahu, da bi z njim razžalili dobrega Boga, ki je vse ljubezni vreden.

26. Kako rastemo v ljubezni do Boga

Naša glavna naloga na zemlji je, da vse življenje rastemo v ljubezni in s tem v svetosti. €œTisti, ki ne raste, že s tem nazaduje,€ pravi sv. Katarina Sienska. Ponovno si pomagajmo s podobo delavca (najemnika) in otroka. Delavec ne služi lastniku podjetja iz strahu pred kaznijo. Vendar njegova ljubezen ni popolna, ker išče lastne koristi. Delavec dela za pravično plačo in za druge ugodnosti, ki mu po zakonodaji pripadajo. Takoj bi se razhudil, če bi mu kdo kratil njegove pravice.

Takšne daj-dam odnose prenašamo tudi na Boga in v tem primeru smo kakor njegovi najemniki ali delavci. Če Boga tako ljubimo, pričakujemo od njega lastne koristi: večno plačilo v nebesih, na zemlji pa razne ugodnosti, zdravje, materialno preskrbljenost in duhovno tolažbo. Pogosto mislimo bolj na korist, zaradi katere ljubimo Boga kakor na Boga samega. Ne sledimo Bogu, ampak zadovoljstvu, ki ga najdemo v Bogu. Pričakujemo, da se bo nam bolje godilo kakor tistim, ki se za Boga ne zmenijo.

Da ta ljubezen ni popolna, se pokaže takrat, ko od Boga ne prejemamo več duhovne tolažbe in smo izpostavljeni raznim preizkušnjam. Nesrečni smo, razburjamo se in se pritožujemo nad Bogom, kar je znamenje, da se še nismo popolnoma znebili sebičnosti.

Če zavestno živimo kot božji otroci, ljubimo Boga sbrez ozira na njegovo plačilo. To je sinovska ali prijateljska ljubezen. Isto velja za tiste, ki gledajo na svojo dušo kot na nevesto ženina Jezusa Kristusa. V tem primeru gre za zaročno ljubezen.

Do sinovske ali prijateljske ali zaročne ljubezni je mogoče priti, če vztrajno sodelujemo z božjo milostjo. Na tej stopnji nas Bog ljubi kot svoje prijatelje in se nam razodeva kot svojim otrokom in kakor se razodeva ženin nevesti. Velja namreč Jezusovo zagotovilo, da nas bo ljubil in se nam razodel (prim. Jn 14,21).

Popolna ljubezen je dar Svetega Duha. Človek na tej stopnji ljubezni je z Bogom tesno povezan v goreči molitvi. Pripravljen je zaradi Boga sprejeti kakršno koli trpljenje in preizkušnjo. Pripravljen je služiti bližnjemu in ga voditi k Bogu. Ljubezen okuša sam, hkrati pa jo izkazuje bližnjemu. Pripravljen je Bogu v čast sprejeti različne žalitve in krivice: posmeh, zaničevanje, mučenja, očitke, preganjanja. Če kristjan vse te in podobne preizkušnje iz ljubezni do Boga potrpežljivo prenaša, je na stopnji popolne ljubezni. Iz nepopolne ljubezni je prešel v popolno. Upodobil se je po Križanem, ki je bil v najhujšem trpljenju potrpežljiv in ni godrnjal.

Popolni so se odpovedali svetu in svoji sebičnosti. So v duhu in v volji ubogi. Človek v popolni ljubezni je ponižen, potrpežljiv, srčen in vztrajen. Nič mu ne morejo niti hudič s svojimi skušnjavami niti ljudje s svojim obrekovanjem in žalitvami. Človek se ob vsem tem, če v popolni ljubezni vztraja, še bolj utrdi in posveti.

27. Sadovi ljubezni do Boga

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako se poglablja prijateljstvo z njim. V popolni ljubezni se z Bogom po delovanju Svetega Duha tako rekoč spojimo, kakor se dve tekoči žareči kovini zlijeta v eno. Ljubezen med dvema človekoma ta dva človeka nikoli tako tesno ne poveže med seboj.

Kdor Jezusa resnično ljubi, bo deležen ne samo njegove ljubezni, ampak tudi Očetove: €œKdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel€ (Jn 14,21). Jezusova ljubezen se bo pokazala v tem, da se bo na poseben način razodel. Kako? Morda s posebnim navdihom, ki bo odgovor na naše sedanje duhovne potrebe, morda z globljim spoznanjem kake resnice. Tako bomo napredovali v veri.

Če rastemo v ljubezni, je naša duša vedno bolj čista. Dogaja se, kar je rekel Jezus farizeju Simonu o grešnici: €œZato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi€ (Lk 7,47).

Po nadnaravni ljubezni Bog deluje na našo voljo. Tako se z voljo odločamo za dobro, za izpolnjevanje božje volje. Krepost ljubezni ustvari v nas sposobnost in stalno nagnjenje, da ljubimo Boga in mu zvesto služimo.

Po ljubezni do Boga rastemo in se poglabljamo v krepostih, saj ljubezen oživlja vse kreposti. Tako rastemo v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Vedno bolj postajamo deležni božje svetosti, kajti on ni le ljubezen, ampak je tudi svetost. Ljubezen povzroča čudeže in posvečuje človekovo življenje.

Ljubezen do Boga odrešuje, ker po njej odrešuje Bog. Ljubezen zelo zdravilno vpliva na dušo in telo ter krepi celotnega človeka. Prinaša nam mir, pomaga nam nositi vsakdanje križe. Rane naše duše, za katere medicina ne pozna zdravila, se zacelijo.

Ljubezen do Boga nas razveseljuje in osrečuje. Nič več ne iščemo veselja in sreče drugje. Marija Magdalena ni bila zadovoljna ne z angeli ne z vrtnarjem, ampak je iskala samo Gospoda (Jn 20,11-16). Modrim z vzhoda ni bilo za blišč jeruzalemskega mesta in templja, ampak so iskali samo novorojeno Dete.

Velja, kar je zapisal sv. Frančišek Saleški v knjigi Teotim: €œKdor zares ljubi, skorajda ne najde veselja drugje kakor v tistem, kar ljubi. Zato se je velikemu sv. Pavlu vse zdelo 'izguba' in 'smeti' (Flp 3,8) v primerjavi z Zveličarjem.€

Čim bolj Boga ljubimo, tem bolj ga spoznavamo, tem bolj smo mu podobni. Če smo zasidrani v ljubezni, težimo v neskončnost. Le tisto bo ostalo za večno, kar je narejeno iz ljubezni, kajti €œljubezen nikoli ne mine€ (1 Kor 13,8).

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: €œKdor namreč z vsem srcem ljubi Boga, se ne boji ne smrti, ne kazni, ne sodbe, ne pekla, zakaj popolna ljubezen varno vodi k Bogu.€

28. NosĂmo križ skupaj s Kristusom

Hudo trpljenje brez Kristusa je pekel na zemlji. Zato nikoli v trpljenju ne bodimo brez Kristusa. Sv. Tomaž Akvinski nas poučuje: €œKdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel. Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu.€

Tomaž Kempčan nas spodbuja: €œV križu je zveličanje, v križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je vir nebeških sladkosti; v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je vsa krepost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja duši, ne upa večnega življenja razen v križu. Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezusom, in šel boš v večno življenje. On je šel pred teboj in nosil križ in umrl zate na križu, da bi tudi ti nosil svoj križ in želel umreti na križu. Zakaj če z njim umrješ, boš z njim tudi živel. In če si mu tovariš v trpljenju, mu boš tudi tovariš v slavi.€

Treba je gledati onstran trpljenja, na večno veliko noč, na večno Življenje. Ob takšnem pogledu trpljenje in smrt zgubita svoje želo.

V trpljenju je nekaj svetega, nekaj pozitivnega, če je povezano z ljubeznijo. Velja, kar je zapisal apostol Pavel: €œNjim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu€ (Rim 8,28), tudi trpljenje, da le ne nehamo zaradi njega ljubiti Boga. Poglobljen kristjan bo skušal odkriti pozitivno 'sporočilo' križa. Križ bo objel, mu rekel svoj 'da' in se bo zanj Bogu celo zahvaljeval. Tako bo vsako trpljenje najbolje premagal. S križem bo objel Kristusa samega. Vnaprej bo deležen Kristusovega poveličanja. Prek Kalvarije namreč vodi pot k vstajenju.

Tisto, kar je po božji volji, je za nas najboljše. Bog najbolje ve, kaj je za nas dobro. Ker nas ljubi, nam hoče to dobro tudi preskrbeti. Mi v svoji kratkovidnosti pogosto ne opazimo, da gre za nekaj dobrega. To je takrat, ko se srečamo s križem.

Svetniki menijo, da je trpljenje poseben način razodevanja božje ljubezni do nas. Sv. Terezija Avilska je zapisala: €œGotovo je, da Bog po potih trpljenja vodi tiste, ki jih zelo ljubi, in čim večja je njegova ljubezen do njih, tem hujša trpljenja jim nalaga."

Trpljenje je kakor zdravilo. Večkrat najboljše in edino učinkovito zdravilo za dušo. Dobra zdravila so običajno grenka, sicer ne delujejo tako dobro. Ko nam jih zdravnik predpiše, nam hoče dobro.

Sveti ljudje vseh časov so zdravilno moč trpljenja dobro doumeli in upoštevali. Bog je sv. Katarini Sienski pojasnjeval, da ljudem pošilja križe €œiz ljubezni do njih, da bi jih obvaroval pred večnimi mukami in jim priskrbel večno življenje€. €œKar dopuščam in pošiljam, se zgodi le zato, da pridete do cilja, za katerega sem vas ustvaril.€

29. Spreminjajmo križ v ljubezen do Križanega

Križ je tisto, kar težko sprejmemo. Po naravi se križa branimo. Šele če odkrijemo v njem globlji smisel, se ga oklenemo. To je takrat, kadar spoznamo, da je sprejem križa iz ljubezni do Jezusa dokaz največje ljubezni do njega. Ako Jezusa resnično ljubimo, smo pripravljeni zanj tudi trpeti in iti po isti poti, kakor je šel on. Seveda, z njegovo pomočjo!

Jezus nas vabi: €œČe hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj€ (Lk 9,23).

Pri Tomažu Kempčanu beremo: €œGospod, rad bom zate trpel, kar koli pride name. Prostovoljno bom sprejemal iz tvoje roke dobro in hudo, sladko in grenko, veselo in žalostno, in zahvaljeval se ti bom za vse, kar se mi prigodi.€

V bolečini €“ svoji in drugih €“ se srečujemo s trpečim Kristusom, ki je na križu vse naše bolečine sprejel nase in jih odrešil. Da bo srečanje z bolečino hkrati srečanje s trpečim Kristusom, moram bolečino zavestno sprejeti in ji reči 'da'.

Sv. Pavel je zapisal: €œMeni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu€ (Gal 6,14.17).

Bl. Henrik Suso je molil: €œGospod, ti si moja edina ljubezen, nikar me ne zapusti! V tem življenju ravnaj z menoj, kakor ti je všeč, in daj mi, kolikor križev hočeš. Popolnoma sem vdan v tvojo voljo. Samo to te prosim: nikar ne dopusti, da bi kdaj grešil in se tako ločil od tvoje milosti.€

Z Bogom nismo vedno enako močno povezani. Zato tudi križ lažje ali težje prenašamo. Tomaž Kempčan svetuje zatekanje k svetim Jezusovim ranam: €œČe se boš namreč pobožno zatekal k svetim Jezusovim ranam in k dragocenim sledovom njegovih ran, boš v bridkosti občutil veliko moč, ne bo ti dosti mar preziranja pri ljudeh in mirno boš prenašal opravljive besede.€

Sv. Janez od Križa je zapisal: €œKdor hoče imeti dostop do bogastva Kristusove modrosti, mora skoz ozka vrata, ki se imenujejo križ. In malo jih je, ki želijo vstopiti. Dosti pa je takih, ki si želijo (brez križa) tistih radosti, do katerih pride človek samo po križu.€

Ko je bolno Malo Terezijo nekega jutra mati Agneza Jezusova vprašala: €œKajne, danes ste spet imeli preizkušnje?€, je odgovorila:

€œDa! Toda€Ś saj jih ljubim!€Ś Vse imam rada, kar koli mi Bog pošlje!€

€œStrašno je, kar trpite!€

€œNe, ni strašno! Kako naj bi bilo mali žrtvi ljubezni strašno, kar ji pošilja njen Ženin? Nikoli ne zahteva od mene več, kakor morem v tistem trenutku prenesti. In če mi v naslednjem hipu bolečine pomnoži, mi vlije tudi več poguma.€

30. Teža in plačilo križa

Jezus bi nas lahko odrešil tudi brez križa. Izbral pa je križ, kar kaže, da je v njem posebna vrednost. To je takrat, kadar je križ povezan z ljubeznijo iz pokorščine in tako postane znamenje največje ljubezni. To je bilo pri Jezusu.

Naš križ prinaša podobne sadove kakor Jezusov križ. Seveda le, če svoj križ povezujemo z njegovim križem in ga nosimo s potrpežljivo ljubeznijo. Naš križ dobiva vso svojo odrešenjsko moč iz Jezusovega križa.

Sv. Pavel je ob dejstvu svojega trpljenja zapisal: €œZato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten€ (2 Kor 12,9s).

Pravilnega gledanja na križ se učimo pri svetnikih. Sv. Roza iz Lime je v pismu zdravniku Castillu zapisala, kaj ji je glede vrednosti trpljenja razodel Jezus: €œNaj se vsi zavedajo, da za trpljenjem vedno prihaja milost. Naj se prepričajo, da pot do izredne milosti vodi samo skozi hudo trpljenje. Ene same stopnice vodijo v nebesa. Brez križa ni poti v raj.€

Bog po sv. Katarini Sienski pravi o popolnih: Veselijo se, ko trpijo bolečine. Niso samo potrpežljivi, ampak se ponašajo z mnogimi stiskami zaradi mojega imena.€

Bolečina je kakor glas zvonca, ki nas kliče k molitvi. V bolečini spoznamo božji obisk in klic k spreobrnjenju.

€œKriž je pot do vseh kreposti,€ je dejal sv. Tomaž Akvinski.

Sv. Rajmund Penjafortski je zapisal: €œBog varuj, da bi bili med tistimi, ki žive lagodno, mirno in varno in jih ne tepe božja šiba. Živijo v zadovoljstvu, toda v trenutku lahko padejo v pekel. Nasprotno pa morajo vašo čistost in pobožnost preizkusiti pogosti udarci, ker ste Bogu všeč in po volji. Postati mu morate vdani do najpopolnejše iskrenosti. Če se pomnože nad vami bolečine, jih morate sprejeti z veseljem in kot dokaz božje ljubezni.€

Tomaž Kempčan ugotavlja. €œAko voljno nosiš križ, bo tudi tebe križ nosil in te privedel do zaželenega cilja, kjer bo namreč konec vsega trpljenja, dasi ga tukaj ne bo.€

€œKo boš tako daleč, da ti bo bridkost sladka in prijetna zaradi Kristusa, tedaj vedi, da je dobro s teboj, zakaj našel si raj na zemlji. Dokler ti je težko trpeti in bi rad trpljenju ubežal, dotlej ti ne bo dobro in bridkost, ki pred njo bežiš, bo vedno za teboj. Ako se vdaš v to, kar mora biti, to je, da trpiš in umiraš, bo kmalu bolje in našel boš mir.€

Če smo deležni teže križa, bomo deležni tudi plačila križa. Mala Terezija se sprašuje: €œAli je še kje večje veselje kakor trpeti iz ljubezni do tebe? Čim večje je trpljenje in čim manj pada drugim v oči, tem bolj blažen je tvoj nasmeh, moj Bog! Pa recimo, da bi tudi ti tega ne videl ali ne upošteval (kar seveda ne more biti), bi bila vendar srečna v svojem trpljenju, ker bi upala, da bom s solzami preprečila ali zbrisala vsaj en greh zoper vero.€

Lokacija: